Čas

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Črni trn Čas
Poezije 2
Simon Gregorčič
Nevesti
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> Kraljestvo je moje prostrano, kje konec njegovih je mej? Počiti nikjer mi ni dano, od vekov drvim vse naprej!

Jaz videl sem zemlje vstvarjanje, in rojstvo nebeških svetov; zrl prvo njih divno migljanje in gledal razpad bom njihov.

Zemljana jaz slednjega štel sem, kar vek jih na vek je rodil, pri prvi zibelki bedel sem in zadnjo bom krsto kropil.

Sezidal sem mesta, gradove, gradove in mesta podrl, neštete rodil sem rodove, rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje, njih boj in njih bol in radost; zdaj boje in trude zrem tvoje, in tvojo sladkost in bridkost.

Kot duh na peruti mogočni nevidno nad tabo hitim zdaj venec ti vjem poročni, a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čelo in sejem bridkosti v srce; spet zjasnim oko ne veselo, obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče iz mojih ti vzraste poljan, popolne, neskaljene sreče pod soncem ne včaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelek pač raznih prinese darov in mnogo izteše zibelek in mnogo izkoplje grobov.