Sirotica.

← Kako je sv. Peter podkaval konja.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Kristus in Peter. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je pozimi. Pod milim nebom je bilo vse zmrzlo, in sneg je padal, da so bile vse ceste zametene.

V tem slabem vremenu je šla sirotica v gozd, zakaj hišice ni imela, da bi se ogrela, ne posteljice, da bi bila spala; sama in zapuščena je prebivala pod milim nebom in je prosila miloščine.

Slaba srajčica, staro krilce in siromašne cokljice, to je bila vsa njena oprava. V roki je imela kos suhega kruha, katerega je dobila vbogajme. Ko je tako hodila po temnem gozdu in se tresla od velikega mraza, je srečala otroka, kateri jo je naprosil: »Oj, daj mi le malo kruha; že davno nisem jedel in zelo sem lačen.«

Sirotica mu da ves svoj kruh. Nato dete izgine, rekoč: »Bog ti povrni!«

Deklica odide in skoro potem sreča drugega otroka. Tudi ta jo je naprosil: »Daj mi svoje krilce, ne morem se geniti od mraza!«

Sirotica sleče edino svoje krilce ter ga da otročiču; tudi ta otročiček izgine, rekoč: »Bog ti povrni!«

Ali skoro ugleda tretje dete. To je hodilo boso po snegu; poprosilo jo je cokljic. Sirotica sezuje cokljice ter jih da detetu. Tudi ta izgine, rekoč: »Bog ti povrni!«

Zdaj je bila deklica v sami srajčici in je mislila, da jo bode konec od mrazu. Ali čudo! Zdajci se prikaže visok gospod v nebeški svetlobi – Kristus sam.

Krotko stopi k sirotici in ji reče: »Ker si bila usmiljena in si mi trikrat izkazala svojo milost, najsi si bila sama lačna in bedna, ti hočem, preljubo dete, poplačati usmiljenost; nikdar več ne bodeš trpela ne lakote, ne nadloge!«

In Gospod je pobral nekaj pesti snega, mahu in ilovice ter dal vse to dekletu v srajčico. In glej! Ko se je sirota ozrla, je zapazila nedaleč odtod lepo hišo. Šla je do nje. Star, ubožen mož s svojo ženo je stanoval v nji. Veselo sta deklici odprla vrata.

Ko je stopila v izbo, je bila oblečena v prelepo svilnato obleko; v naročju pa je imela namesto snega, mahu in ilovice veliko zlata, svetlih biserov in dragih kamenov.

Zdaj je bila deklica neizrečno bogata. Ker je bila usmiljenega srca, so jo ljubili on čislali vsi ljudje.

Srečno in veselo je živela do sive starosti.

Zap. J. Janežič.

Analiza besedila