Kako je sv. Peter podkaval konja.
| ← Vzveličar in sv. Peter mlatiča. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Sirotica. → |
| |||||||
Kristus in sv. Peter sta prišla nekoč mimo kobačnice. Pred kovačnico sta stala dva konja; kovač ju je ravno podkaval.
»Idi in podkuj tudi ti enega konja!« reče Sin božji sv. Petru. Peter sluša, gre in konju odseka najprej nogo, jo odnese na nakovalo ter jo tam iz lahka podkuje. Nato nese nogo nazaj, jo pritakne na prejšnje mesto, in glej čudo, noga se prima konjskega telesa.
Tako podkuje Peter tudi drugo, tretjo in četrto nogo.
»Idiva sedaj dalje,« je dejal Vzveličar, ki je stal na strani in gledal Petra pri delu. Kovač zahvali Petra, in sv. potnika se napotita dalje. A nista še četrt ure daleč, ko prisopiha kovač za njima, rekoč: »Potnika draga, bodita tako dobra in pojdita nekoliko nazaj h kovačnici!«
»Kaj je takega?« vpraša Vzveličar.
»Velika nesreča se mi je pripetila«, pripoveduje kovač; »skoro potem, ko sta odšla, je pripel k meni kmet ter me naprosil, naj mu podkujem konja, katerega je bil prignal s seboj. Jaz bi mu bil rad pokazal, kako hitro podkavam, zatorej sem konju odsekal nogo, kakor sem bil videl tebe«, reče, obrnivši se k sv. Petru, »potem sem odnesel nogo na nakovalo, jo podkoval in pritisnil h konjskemu telesu, ali noga se ni hotela prijeti. Kmetič sedaj pri moji kovačnici kliče na pomoč in vije roke. Prosim vaju, prav lepo prosim, vrnita se in priteknita nogo konjskemu telesu!«
Kristus in sv. Peter se s kovačem vrneta h kovačnici, in sv. Peter pritisne nogo na njeno prejšnje mesto.
Kovač, še bolj pa kmetič, ki bi bil skoro izgubil konja, nista mogla dovolj zahvaliti nepoznanih potnikov.
Pravijo, da ni kovač pozneje nikoli več poskušal konj tako podkovati, kakor jih je bil sv. Peter.
Zap. Ant. Kosi.