Vzveličar in sv. Peter mlatiča.
← Kako je sv. Peter bogoval eno uro. | Sto narodnih legend Anton Kosi |
Kako je sv. Peter podkaval konja. → |
|
Kristus in sv. Peter prideta nekega večera vsa trudne in lačna v hišo neke žene. Naprosita je nekoliko jedi, da bi se okrepčala.
A žena pravi: »Kaj posebnega vama nimam dati, ker že sama nimam dosti moke; imam še sicer v skednju obilo žita, a ker ne dobim nikjer mlatičev, da bi mi zmlatili žito, ne morem spraviti zrnja v mlin!«
Žena je bila namreč tako skopa, da so morali mlatiči pri nji vselej stradati, zato tudi ni dobila mlatičev.
Žena da potnikoma borno večerjo, in ko povečerjata, reče Vzveličar ženi: »Če res nikjer ne moreš dobiti mlatičev, ti midva zmlativa žito. Dajati nama zato ni treba drugega, nego vsak dan toliko jedi, da ne bodeva gladna!«
Žena privoli, in sv. potnika se takoj drugi dan spravita v skedenj na delo.
Vzveličar zakuri sredi skednja velik ogenj, naloži okolo njega polne snope, in glej čudo! V eden kot je letelo zrnje, v drugi pleve in v tretji prazna slama.
Ko žena vidi, da mlatiča le sedita pri ognju in da nič ne delata, dočim se žito tako rekoč samo mlati, jima reče:
»Le odidita, tako si žito tudi jaz lahko omlatim, ne da bi vama morala dajati jedi.«
Vzveličar ugasi ogenj, in oba odideta iz skednja ter se odpravita na pot. Odhajaje pa reče Jezus Petru: »Le idiva, a za pol ure se ozri, da vidiš, kaj se bode zgodilo!«
Ko že hodita pol ure, se sv. Peter ozre in ugleda hišo vso v plamenu.
Takoj, ko sta bila odšla Vzveličar in sv. Peter, si je namreč tudi žena sredi skednja naredila ogenj, češ, da se bode tudi nji mlatev takisto posrečila kakor prej onima dvema.
Ali zelo se je motila! Plamen je švigal vedno dalje, in v kratkem času je pogorela vsa hiša.
To je bila ženi zaslužena kazen za skopost in lakomnost.
Zap. Ant. Kosi.