Sinička nas je obiskala
| ← Taščica | Sinička nas je obiskala Zima Vrščaj Holy |
Kaj je našel Šarek → |
| |||||||||
V hišici na gričku kraj vasi smo urejevali in tiskali partizanski časopis za otroke. Miza v uredniški sobi je bila preobložena s popisanimi listi in lepimi podobami, ki so jih za časopis naisali partizanski slikarji. Večkrat so prišli k nam otroci iz vasi in smo jim dali papirja in svinčnike, da so risali. Kajti takrat po naših vaseh ni bilo ne zvezkov ne knjig, pa tudi kruha in mleka je manjkalo. Če so otroci pisali in risali, so laže pozabili na lakoto.
Bila je huda zima, ko je skozi odprta vrata v našo sobo priletela sinička.
Pobirala je drobtinice, ki so jih natresli otroci, ko so nas obiskali in jedli z nami partizanski kruh. Skozi okno smo rekli otrokom pred hišo, naj zapro vežna vrata. Zaprli so jih in tako je sinička ostala pri nas.
Prvi dan se je nemirno zaletavala v okno, kmalu pa se umirila in je začela stikati za muhami, ki so spale po razpokah. Vsak dan je bila bolj zadovoljna. V nekaj dneh je polovila vse muhe in pobrala vse drobtinice, ki smo jih pustili na oknih. Potem je začela kljuvati kruh, ki smo ga zanjo puščali na kuhinjski omari.
Bila je že čisto naša.
Mraz je popustil, sinička pa je bila še vedno pri nas.
Nekega dne so se v dolini pod našim gričem pokazali nemški tanki. Hrumelu so, da je odmevalo po vsej dolini. Hoteli so napasti vas, da bi kaznovali vaščane, ki so nas vzeli pod streho.
Mi pa nismo pustili, da bi nam uničili tiskarno in da bi trpeli ljudje, ki so bili dobri z nami. Najprejsmo odprli vrata, da je lahko na varno odletela sinička. Bilo nam je žal, toda bolje je bilo zanjo, da je odletela v gozd.
Potem smo v največji naglici pospravili papirje in svinčnike, podobe in ročno tiskarno, ki smo jo imeli v kleti. Vse to smo zagrnili s prstjo in snegom. Čeznjo smo naslonili dolgo lestev na drevo in splezali navzdol na stezo. Sneg okrog jame je ostal čist in nedotaknjen.
Potem smo pomagali ljudem, da sose brž odpravili zdoma in vzeli s seboj otroke, hrano in živino. V sosednji vasi so se poskrili pri dobrih ljudeh.
Četa partizanov pa je medtem stražila na hribu. Skriti za skalami so čakali, da zakopljemo tiskarno in da ljudje odidejo iz vasi. Za hip se je izmed oblakov prikazalo zimsko sonce . Tanki so utihnili. Bilo je čisto tiho in partizani so čakali. Kmalu bodo vsi na varnem, so tiho šepetali med seboj. Otroci, dobri ljudje, živina in tiskarna.
Tedaj je v bližini zapela sinička. Ali ste kdaj slišali pozimi peti siničko?
Naša sinička, je tiho rekel partizan.
Kdo ve, če je naša? je zašepetal drugi.
Naša je, je rekel tretji.
Poslušali so, le bo zašela drugič. Toda sinička je utihnila.
V mraku smo se pritihotapili do njih in jim povedali, da so na varnem ljudje in tiskarna.
Partizani so začeli streljati v dolino. Vso noč so streljali z brzostrelkami in metali bombe na sovražnike. Nič niso spali. Ob zori so jih prepodili.
Potem smo se vrnili v vas. spet smo se naselili v toplih kmečkih hišicah, mi partizani, vaščani z otroki in živina v hlevih.
Le naše siničke ni bilo nazaj, čeprav je mraz znova pritisnil.
Pa je prišel pomladni čas in sneg je kopnel in otroci so nam nosili prve zvončke.
Tedaj se je vrnila naša sinička. S šibkimi nožicami se je oprijela vejice pod oknom in prijazno zapela. Odslej je prišla vsak dan in vsak dan nam je pela.
Ko pa je sneg do zadnje krpe skopnel in se je drevje odelo v snežno belo in rožnato cvetje, je sinička pripeljala pod naše okno svoje otroke. Male siničke so skakljale po vejicah in veselo prepevale.
Otroci so nam vsak dan prinašali cvetje. Mi pa smo jim dajali sveže tiskani otroški časopis. Posedali so na skladovnici drv pod češnjo in brali.
Siničja družinica je skakljala okoli njih in pobirala drobtinice in črvičke. Otroci so siničjo družinico narisali, mi pa smo njihovo risbo natisnili v otroškem časopisu.