Kaj je našel Šarek

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sinička nas je obiskala Kaj je našel Šarek
Zima Vrščaj Holy
Tisoč čolničkov
Spisano: Lucija Lučka Meglič
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



V samotni hišici ob gozdu živi teta Ana. Nikogar nima razen Šarka. Šarek je prijazen bel psiček s črno liso na čelu. Skupaj hodita po travnikih in po gozdu, skupaj sedita pred hišo in kar skuha teta Ana sebi, to dobi tudi Šarek. Teta Ana ima Šarka rada in večkrat ga poboža po glavi, Šarek pa ji rad položi tačko na kolena. Tako stori tudi, če teta kdaj pozabi nanj ali če zadrema pred hišo. Na eno koleno ji položi tačko, v drugo koleno pa jo ljubeznivo dregne z gobčkom. Tedaj se teta Ana zbudi, poboža Šarka po črni lisi in mu prinese hrano. Redkokdaj Šarek zapusti teto Ano.

"Le pojdi pa se malo izletaj, Šarek," mu prigovarja teta Ana in Šarek jo uboga. Steče po travniku, izgine za nekaj časa v gozdu, toda kmalu se vrne k teti Ani in sede k njenim nogam.

"Le še pojdi malo naokoli, Šarek," spet reče teta Ana. "Pes ne sme čepeti kar naprej doma kakor stara teta Ana." In Šarek jo spet uboga. Veselo steče v gozd pa se kmalu spet vrne k njej. Nikdar je dalj časa ne pusti same.

Danes pa Šarka dolgo časa ni nazaj. Teta Ana čaka, v skrbeh je, potem zasliši daleč v gozdu Šarkov lajež. To je pa nekaj narobe, pomisli. Dolgo ga ni nazaj in laja. Nekaj je našel ali pa je koga srečal. V skrbeh čaka teta Ana, dolgo časa čaka.

Potem se Šarek prikaže na robu gozda in v diru steče čez travnik proti hišici. Teta Ana se razveseli.

"Kaj si našel, Šarek? Koga si srečal!" mu prigovarja in ga boža po črni lisi nad očmi. Šarek sede poleg nje, nemirno zalaja in ji položi tačko na koleno.

"Pa menda nisi lačen, Šarek? reče tets Ana in mu prinese košček kruha. Šarek pa noče jesti. Spet nemirno zalaja in ji položi tačko na kolena. Potem vstane in se odpravi proti gozdu, odkoder je prišel.

"Kaj hočeš, Šarek? Greš nazaj?" zakliče teta Ana.

Šarek se ustavi in čaka, da pride teta Ana za njim. Ona pa ne gre. Sedi na klopi pred hišico. Šarek se vrne k njej in ji položi tačko na koleno, z gobčkom pa jo vznemirjen dregne v drugo koleno.

"Kaj je, Šarek?" nekaj se je zgodilo, pomisli teta Ana. Šarek še ni bil nikdar tako nemiren. Vstane in Šarek veselo steče proti gozdu. Teta Ana gre za njim, pes pa se večkrat ustavi in pogleda, če mu teta Ana sledi.

"Le kaj si našel, Šarek?" govori teta Ana. "Ne morem tako hitro, stara sem že," reče in stopi za psom v gozd. Nekaj časa jo pes vodi po stezi, potem pa zavije na desno, proti goščavi.

"Kam me vodiš, Šarek?" se razjezi teta Ana in se ustavi. "Ne grem naprej." Pes priteče k njej in tiho zacvili.

Teti Ani je takoj žal, da se je razjezila na psa. "Kaj ti je, Šarek, nekaj hudega si moral doživeti," reče in ga poboža po glavi. "Pa pojdiva, če je tako."

Ubirata pot med grmovjem in praprotjo v senčnem gozdu, kjer se le tu in tam prikrade sončni žarek skozi veje. Pes preskakuje grmovje z velikim veseljem in lahkih nog, teta Ana pa težko stopa in še teže sope.

"Kakšna šalaje to, Šarek," govori teta Ana, pa dobro ve, da ni šala, da je Parek nekaj našel, kar ona mora pogledati. Zato potrpi in gre naprej.

Šarek nenadoma zalaja, se ozre in steče proti goščavi. Tam je tisto, pomisli teta Ana in krene za psom v goščavo. Sliši Šarka, kako lomasti po grmovju. Potem pes tiho zacvili.

Teta Ana obstane. Razločno je slišala človeški glas. Nekdo ogovarja psa. To je torej tisto, kar je našel Šarek, misli teta Ana. Človeka je našel, ki je v stiski. Šarek me je poklical na pomoč.

Pohiti za glasom in se nenadoma znajde pred človekom, ki leži na tleh. Šarek stoji zraven njega in mu liže roke. Teta Ana poklekne k človeku.

"Teta Ana," reče s slabotnim glasom človek, mlad, skoraj deček.

"Ranjen sem in ne morem sam nikamor. Fašisti so me obstrelili, ko sem nesel pošto v štab brigade. Na srečo me je našel vas psiček. Pomagajte."

"Le povej, kaj naj storim," reče teta Ana partizanu.

"Tole pismo nesite Strmolovim na Zeleno Jelšo. Strmolov Franček ve, kaj je treba storiti s pismom. Recite mu: to pismo je za Sinjega."

"Bom, partizan," reče teta Ana. "Samo prej te bom prepeljala k sebi v hišico, da te obvežem in nasitim."

"Ne, teta Ana, najprej oddajte pismo," reče partizan. "Zelo nujno je, brigada čaka na sporočilo."

Teta Ana ne ve, kaj naj stori najprej. Partizan ima ranjeno nogo in roko, ne more ga pustiti v gozdu. Brigada pa tudi ne more čakati na pismo. Morda je v pismu sporočilo, da naj se brigada pridruži drugi brigadi, da bosta skupno napadli sovražnike, ki se pripravljajo, da bodo odpeljali ljudi v daljne tuje kraje in požgali vas. Morda je v pismu kako drugo nujno sporočilo. Kdo ve!

Teta Ana se hitro dvigne, vzame pismo in ga skrije v obleko. Iz žepa vzame kos kruha, ki ga je imela za Šarkam in ga da partizanu.

"Kmalu se vrnem. Odnesem pismo in pridem pote."

Potem gresta s Šarkom skozi praprot v drugo smer, proti Zeleni Jelši. Teta Ana skraja težko hodi, potem pa ne čuti večutrujenosti. Misli na mladega partizana, ki leži ranjen sam v gošči in potrebuje njene pomoči. Postane močna, kakor da bi bila mlada in stopa hitro za psom. Šarek teče poleg nje in se ozira gor k njej.

"Oh, nate sem pozabila, pa si našel partizana," reče teta Ana in poboža psa po glavi. Dolgo hodita in ko je sonce visoko na nebu, prideta nas Zeleno Jelšo.

Na travniku pred hiško kosi Franček otavo.

"Dover dan, dober dan," se pozdravita teta Ana in Franček. Potem reče teta Ana:

"Ročni voziček potrebujem, da si naberem suhljadi. Ali mi ga posodiš? To pismo je za Sinjega," pravi in mu da pismo, ki ga je dobila od ranjenega partizana.

Franček naglo spusti koso v travo, vzame pismo in ga stlači v žep. Pogleda teto Ano, potem stopi v kolnico in pripelje iz nje ročni voziček.

"Tu je voziček za vas, sam pridem ponj k vam," reče in izgine v gozdu.

Teta Ana je zelo upehana, ko prideta s Šarkom v mraku v gozd k ranjenemu partizanu. Partizan drema in teta Ana ga zbudi. "Ali ste oddali prismo Frančku?" vpraša.

"Sem," reče teta Ana. "Zdaj pa te odpeljem domov. Voziček sem pripeljala. Ali boš lahko zlezel nanj?"

"Lahko naju sreča fašistična straža, potem ustrelijo še vas," se brani partizan.

"Ne bodo naju ustrelili, ker te ne bodo videli," reče teta Ana.

"Pokrila te bom s praprotjo in suhljado. Odžejaj se," pravi in mu da tri breskve, ki jih je spotoma poiskala v Strmolovem sadovnjaku. Partizan hlastno poje breskve.

"Zdaj bom lahko zlezel na voziček," reče in se s tetino pomočjo prevali na voziček. Boli ga in zastoka. Teta Ana mu pod glavo podloži šop praproti. Potem nabere suhljadi in jo naloži vrh praproti.

Šadek sedi zraven in radovedno gleda. Veselo maha z repom.

"Zdaj pa pojdimo," reče teta Ana, prime voziček za ročko in potegne. "Ti Šarek pa zalajaj, če se nam bo približal sovražnik." Šarek razume in maha z repom.

Teta Ana težko pomika noge skozi praprot in komaj vleče voziček za seboj. Temno je že in izgubila bi se v gozdu, če ji ne bi kazal pot Šarek, ki je v temnem gozdu ves bel. Teta Ana vleče voziček in težko sope, Šarek teče poleg nje in vleče na ušesa vsakšum. Včasih steče naprej pa se kmalu pomirjen vrne k njej. Šarek je pravi pes čuvaj.

Nenadoma pa Šarek nemirno zalaja, prav v trenutku, ko pripelje teta Ana voziček na rob gozda. V mraku stojita pred njo dva fašista.Šarek se zaganja vanju in laja.

"Naženita psa proč, sicer ga ustrelim!" se zadere prvi fašist na teto Ano. "Kaj peljete na vozičku, da ste tako upehani!"

"Proč, Šarek, miruj!" reče teta Ana in pes jo nerad uboga. "Kaj ne bom upehana, sama si moram zvoziti suhljad domov, če si hočem kaj skuhati," reče mirno, čeprav se neznansko boji, da bosta fašista odkrila partizana na vozičku. "Mlada pa tudi nisem več."

"Mladi pa res niste več," reče drugi fašist zasmehljivo. "Še enkrat naj naju vaš pes oblaja, ko bova hodila tod okoli, pa ga ustreliva!"

"Ne zamerite psu," reče teta Ana. "V samoti živiva, pes ni vajen ljudi, saj redkokdaj koga srečava."

"Ali sta danes koga srečala? Mladega fanta?" vpraša prvi fašist.

"O, seveda sva ga srečala. Mlad fant je bil in veselo je žvižgal, ko je hodil skozi praprot. Pa roko je imel obvezano."

"Kam pa je odšel?"

"Odšel je po stezi, ki vodi na drugo stran hriba," reče teta Ana.

"Ni dolgo tega. Ob sončnem zahodu je bilo."

Šarek sovražno gleda fašista, vendar ubogs teto Ano in mirno stoji ob njej. Fašista pa urno odideta po stezi, ki vodi na drugo stran hriba.

V tgrdi temi pridejo do hišice. Teta Ana zapelje voziček v šupo in zmeče z njega suhljad in praprot. Najprej mora partizana obvezati in mu dati jesti in piti. Za trenutek sede in tiho reče partizanu:

"Zdaj si na varnem. Fašista sta odšla. Najprej moraš ozdraveti. Potem bo že kdo prišel pote."

"Hvala, da ste mi rešili življenje, teta Ana," reče partizan.

"Šarek ti ga je rešil," reče teta Ana.

"Kdo?"

"Šarek, moj kužek," reče teta Ana. Partizan se nasmehne, zunaj pa se oglasijo koraki in Šarek prijazno zalaja.

Pred Šupo stoji Strmolov Franček in z njim je partizanski zdravnik. "Po voziček sem prišel," reče "in pokađite nam pot do partizana, ki vam je dal pismo, teta Ana. Pripeljal sem partizanskega zdravnika, da ga obveže."

"Tu leži partizan, ki mi je dal pismo," reče teta Ana in odpre vrata šupe. "Na tvojem vozičku leži."

Zdravnik obveže šartizanu rane, Franček pa reče teti Ani:

"Prišla sva k vam, da bi nama pokazali pot do partizana, vi pa ste ga že pripeljali domov, teta Ana. Rešili ste mu življenje."

"Šarek, moj pes, je pokazal pot do ranjenega partizana," reče teta Ana. "Šarek mu je rešil življenje."

Šarek vse razume. Zadovoljno maha z repom, ko ga hvalijo in zadovoljno se loti zadnjega koščka kruha, ki ga je imela ta dan teta Ana v omari.

Potem skuha teta Ana velik lonec žgancev in nalije v skledo mleka. Vsi se najejo do sitega. Tudi Šarek.