Tisoč čolničkov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaj je našel Šarek Tisoč čolničkov
Zima Vrščaj Holy
7 cofov za 1. maj
Spisano: Lucija Lučka Meglič
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bilo je nekaj dni pred prvim majem. Prijatelji Alenka in Tone, Barbka in janez ter Rok in Boštjan so se v odmoru zbrali na šolskem dvorišču.

"Prvega maja bo partizanski praznik," je rekla Barbka. "Kaj naredimo?"

"Praznovali bomo," je rekla Alenka.

"Kako bomo praznovali, ko ne moremo obesiti zastave," je rekel Janez.

"Brez zastave ni praznika," ga ne podprl Rok.

"Na skrivaj obesimo slovensko zastavo!" se je oglasila Alenka.

"Kam in kako?" je z dvomom vprašal Tone.

"Kamorkoli. Na telefonski drog, na drevo, na streho," je pojasnila Alenka. "Tako delajo odrasli."

"Tega ne zmoremo," je podvomil Janez.

"Jaz vem, kaj zmoremo," je rekla Barbka. "Na Ljubljanico vrzimo slovensko zastavo. Plavala bo skozi mesto. Vsi jo bomo videli. To zmoremo."

Vsi so bili za to, razen Alenke. "Zastava se lahko kam zatakne in potem je vsega konec," je rekla. "Jaz vem nekaj boljšega:"

Strnili so glave.

"Napravimo si iz papirja čolničke in vanje zataknimo slovensko zastavo, čolničke pa spustimo po Ljubljanici."

Vsem je bil predlog všeč.

"Kako pa bomo spustili čolničke v vodo?"

"In kje jih bomo spustili?"

"Na zgornjem koncu mesta, da bomo pluli po Ljubljanivi skozi vse mesto. Tam so stopnice, ki vodijo k vodi."

Janez pa je imel še boljšo misel.

"Tudi drugi fantje in dekleta naj napravijo čolničke. Več jih bo, lepši bo praznik."

"Res je! Naj bo Ljubljanica polna čolničkov!"

Potem so se umirili. "Kako bomo pa drugim povedali?" je vprašal Rok.

"Enostavno," je rekla Alenka. "Doma napišimo na listke: spustite prvega maja v Ljubljanico čolničke s slovensko zastavo. Listke raztrosimo po hišah, pločnikih, pred vrata.Vrzimo jih skozi okna v stanovanja." Potem so predlagali še drugi:

"Raztrosimo jih po tramvajih, v trgovinah, pred kinom!"

"Pred šolo, na trgu, pred pošto!"

"Pri peku, pri mesarju, v slaščičarni!"

"Naj bo Ljubljaniva polna čolničkov!"

Otroci so zadnjo uro pouka težko sedeli v klopeh. Komaj so čakali, da bodo lahko šli domov. Doma so sedli k mizam in narezali na stotine in stotine listkov. Na listke so napisali ali natiskali.

Ko so drugi otroci naslednjega dne našli listke, so se jih razveselili. Pohiteli so in se lotili dela. Nekateri so naredili slovensko zastavo kar iz čolničkov. Napravili so bele, modre in rdeče čolničke. Ko so čolnički stali pripravljeni v vrsti drug poleg drugega, so bili vsi skupaj slovenska zastava.

Papir so jim kupili njihovi domači. Tudi oni so našli in brali listke. Kupili so otrokom mnogo papirja. Belega, modrega in rdečega, vsakega v drugi trgovini, da bi fašisti ne izvedeli, kaj nameravajo otroci.

Ko je prišel prvi maj, so tisoči in tisoči čolničkov čakali v stanovanjih ljubljanskih otrok, da bo prišel njihov čas, ko bodo splavali po Ljubljanici.

Bilo je prvega maja zgodaj zjutraj. Sonce je pravkar vzšlo.

Janez in Barbka sta prinesla svoje čolničke pod most, kjer se Gradaščica izliva v Ljubljanico. Imela sta jih skrbno skrite v obleki.

"Zdaj pohiti, Barbka," je zašepetal Janez. "Čolničke odvrzi v vodo, potem pa brž od tod! Pojdi ob vodi navzdol. Jaz pridem za teboj, ko boš ti že na varnem."

Bilo ga je strah in najraje bi naglo odvrgel čolničke v vodo in zbežal, toda pred Barbko ni hotel pokazati strahu. Tudi se mu ni zdelo prav, da bi najprej on odvrgel čolničke in šele potem ona. Barbka naj gre prva iz nevarnosti.

"Čakaj, ne morem jih potegniti iz obleke," je rekla Barbka. Bila je nemirna, ker se ji je v obleki nekaj zataknilo in ni mogla čolničkov takoj položiti v vodo.

"Pohiti, pohiti!"

Barbka je olajšano vzdihnila, ko se ji je končno le posrečilo, da je potegnila iz obleke šop papirnatih čolničkov.

Reka je tiho tekla svojo pot.

Barbka je skrbno razprla čolničke in jih položila na vodno gladino.

Barbka pa ni mogla odtrgati oči od plavajočih čolničkov. Beli,modri in rdeči so hiteli eden za drugim, plavali vštric in se prehitevali.

"Janez, čolnički so srečni. Plovejo, plovejo in fašisti jim nič ne morejo. Midva pa se stiskava tu pod mostom."

Janez je rahlo odrinil Barbko.

"Pohiti Barbka! Pritekel bom za tabo, ko boš ti na varnem."

Voda je veselo pljuskala ob breg. Bilo je sveže jutro in sonce je metalo prve žarke na gladino nemirne vode. Barbkini čolnički so že zaplavali izpod mosta.

"Lepo plavajte, čolnički, in ne zatiskajte se pri bregu," je pomislila Barbka. "Ko bi bila jaz zdaj tak čolniček in bi plavala z njimi po Ljubljanici."

"Pojdi, Barbka!" je nestrpno rekel Janez. "Zdaj moram še jaz."

Ko je Barbka stopila po kamenju izpod mosta na ulico, je janez potegnil iz žepa šop čolničkov, nekatere zravnal in jih porinil v vodo.

Barbka je že stopala po nabrežju in kakor začarana strmela na vodno gladino, kjer so pluli njeni in Janezovi čolnički.

Tone in Alenka sta spustila svoje čolničke na prulskih stopnicah, Rok in Boštjan pod Šuštarskim mostom, drugi fantje in dekleta pa na vseh drugih dostopnih mestih. Tisoč in tisoč belih, modrih in rdečih čolničkov je plavalo po Ljubljanici, da je bila njena gladina ena sama mogočna, valujoča slovenska zastava.

Ljudje, ki so hiteli na delo in po opravkih, so se presenečeni ustavljali ob bregu, so drenjali ob ograji, vzklikali in govorili:

"Glejte, kaj nosi naša reka!"

"Kaj? Kaj? Kaj?"

"Slovenska zastava! Ne vidite?"

"Zastave iz samih čolničkov!"

"Saj res! Beli, modri, rdeči čolnički!"

"Kdo si je to izmislil?"

"Slovenska zastava! Kako dolgo je že nismo videli!"

Vsi so hoteli priti do ograje nas Ljubljanico, da bi videli slovensko zastavo iz čolničkov. Prerivali so se, se veselili in niso več ugibali, kdo je to storil! Saj so sami kupili otrokom papir ali pa so jim dali denar zanj. Na nabrežju je bilo mnogo ljudi in nikomur se ni več mudilo.

"Tu ostanemo, dokler bodočolnički pluli mimo!" so govorili.

Naenkrat pa - prihrumeli so fašisti, preklinjali, kričali in začeli razganjati ljudi od nabrežja. "Kaj zijate v vodo!" so kričali. "Marš domov! Delat! Marš, marš!"

Ljudje pa niso mogli odtrgati pogleda od reke. Zrinili so se k njej na drugem kraju in spet gledali na plavajoče čolničke kamenje, deske in razne odpadke, da bi skalili nepozabno podobo, ki so jo ustvarjali čolnički s svojimi barvami.

Ljudje pa so še kar gledali v reko.

"Naj kar divjajo," so govorili. "Kamenje in deske mečejo v vodo. Radi bi razgnali čolničke. Pa jih ne bodo."

Janez je na nabrežju srečal Barbko. "Bal sem se zate, Barbka. Kje si tičala ves čas?"

"Povsod, Janez," je rekla Barbka. "Danes sem tako srečna."

"jaz tudi," je odvrnil Janez. Potem sta še dolgo gledala v reko, kjer so čolnički neustavljivo pluli svojo pot in se niso menili za jezo fašistov.

Ljudje so se umaknili v hiše šele takrat, ko je zadnji čolniček odplaval iz mesta in plul naprej v druge kraje naznanjat, da se bliža svoboda.