Taščica
| ← Čolnički za prvi maj | Taščica Zima Vrščaj Holy |
Sinička nas je obiskala → |
| |||||||||
Veverica
Na polici pod belimi gorami je zapadel sneg. Bilo je dva dni pred novim letom. Partizani, ki so taborili pod stenami na polici, so dejali: "V takem snegu sovražnik ne bo prišel k nam. naspimo se in praznujno novo leto! Po novem letu pa gremo v vas in napademo fašiste."
In še pred nočjo so brez skrbi zaspali. Stisnili so se tesno drug k drugemu, da jih ne bi preveč zeblo. ker so se že dolgo in junaško borili, so bili zelo utrujeni. Spali so vso noč in ves dan, ki je bil zelo kratek, saj je bilo samo dva dni pred novim letom.
Sovražniki pa, ki so bivali po kmečkih hišah v vasi, v dolini, niso bili utrujeni, saj niso nič delali. Tudi zeblo jih ni, ker so poležavali na kmečkih pečeh in posedali po klopeh pod njimi. In ko je zapadel sneg, je rekel njihov poglavar:
"Partizane na polici moramo pobiti, še preden bo zapadlo kaj več snega. Sicer vso zimo ne bomo imeli miru pred njimi."
Vojaki so neradi ubogali poglavarja. Zapustili so tople kmečke izbe in krenili po celem snegu navkreber, proti polici. Dolgo so hodili, kajti pot je bila strma in noge so se globoko udirale v sneg.
V mraku naslednjega dne so se pribliđali spečim partizanom. Bili so oodaljeni od njih samo za lučaj.
Partizani pa so trdni spali in niso vedeli, da je sovražnik tako blizu. Tisti čas pred mrakom pa je fašiste zagledal zajček. pomrdal je s smrčkom, postrigel z ušesi ter stekel. Tekel je čez zasneženo reber, da se je kar kadilo za njim. tekel je in tekel in ves zasopel pritekel k dedku mrazu. Sredi votline se je postavil na zadnje noge in rekel:
"Dedek! Zavohal in videl sem sovražnika!"
Dedek mraz je zajčku globoko pogledal v oči. Menil je, da se šali ali celo laže. kaj bi hodil sovražnik na poklico v takem snegu in v mraku!
"Zdaj niso časi za šale," je rekel.
Zajček pa je odgovoril:
"Ne šalim se, dedek. In tudi ne lažem!" in glas mu je trepetal od resnosti.
Tedaj mu je dedek verjel. Zbudil je veverico in ji rekel:
"Pojdi in zbudi partizane, ki spe na polici!"
In veverica je šla. Lagodno je tekla po rebri navzdol. Prišla je na steno, pod katero so spali junaki. Stopila je na rob in zvedavo pogledala pod skalo.
Tam je bilo mnogo partizanov in vsi so spali. Glave so imeli v zavetju, noge, obute v škornje, pa jim je že pšokril sneg.
Veverica ni imela niti oreha niti kamenčka niti vejice, da bi jo vrgla na partizane in jih tako zbudila, kajti vsepovsod je ležal visoksneg. Razmišljala je, kako naj zbudi partizane. Naposled je glasno zarentačila, natanko tako, kakor je rentačila doma, če ji ni bilo kaj po volji. Toda partizani je niso slišali. Trdno so spali.
Tedaj se je veverica domislila, da jih zbudi drugače.
Stopila je prav na rob stene in premerila razdaljo med seboj in partizani. Nato se je z repom uprla ob tla, se zagnala in - skočila na speče ljudi. Tako dolgo je skakala po njihovih glavah, trebuhih, tokah in nogah in tako grdo je pri tem rentačila, da jih je naposled le zbudila.
Pomeli so si oči in otresli s škornjev sneg. Nato so se ozrli v dolino. Čeprav se je že mračilo, so zagledali sovražnike, ki so se vzpenjali po hribu navzgor. partizani so vstali, stopili izpod stene in začeli streljati.
In ni še nastopila trda noč, ko je bilo boja konec. Črnisovražniki so obležali mrtvi na belem snegu.
Veverica se je vrnila v svoje gnezdece, partizani pa so šli v vas. Domačini so jih radostno sprejeli in po toplih izbah so praznovali novo leto.
Veverica pa je spala do pomladi.
Sinička nas je obiskala
V hišici na gričku kraj vasi smo urejevali in tiskali partizanski časopis za otroke. Miza v uredniški sobi je bila preobložena s popisanimi listi in lepimi podobami, ki so jih za časopis naisali partizanski slikarji. Večkrat so prišli k nam otroci iz vasi in smo jim dali papirja in svinčnike, da so risali. Kajti takrat po naših vaseh ni bilo ne zvezkov ne knjig, pa tudi kruha in mleka je manjkalo. Če so otroci pisali in risali, so laže pozabili na lakoto.
Bila je huda zima, ko je skozi odprta vrata v našo sobo priletela sinička.
Pobirala je drobtinice, ki so jih natresli otroci, ko so nas obiskali in jedli z nami partizanski kruh. Skozi okno smo rekli otrokom pred hišo, naj zapro vežna vrata. Zaprli so jih in tako je sinička ostala pri nas.
Prvi dan se je nemirno zaletavala v okno, kmalu pa se umirila in je začela stikati za muhami, ki so spale po razpokah. Vsak dan je bila bolj zadovoljna. V nekaj dneh je polovila vse muhe in pobrala vse drobtinice, ki smo jih pustili na oknih. Potem je začela kljuvati kruh, ki smo ga zanjo puščali na kuhinjski omari.
Bila je že čisto naša.
Mraz je popustil, sinička pa je bila še vedno pri nas.
Nekega dne so se v dolini pod našim gričem pokazali nemški tanki. Hrumelu so, da je odmevalo po vsej dolini. Hoteli so napasti vas, da bi kaznovali vaščane, ki so nas vzeli pod streho.
Mi pa nismo pustili, da bi nam uničili tiskarno in da bi trpeli ljudje, ki so bili dobri z nami. Najprejsmo odprli vrata, da je lahko na varno odletela sinička. Bilo nam je žal, toda bolje je bilo zanjo, da je odletela v gozd.
Potem smo v največji naglici pospravili papirje in svinčnike, podobe in ročno tiskarno, ki smo jo imeli v kleti. Vse to smo zagrnili s prstjo in snegom. Čeznjo smo naslonili dolgo lestev na drevo in splezali navzdol na stezo. Sneg okrog jame je ostal čist in nedotaknjen.
Potem smo pomagali ljudem, da sose brž odpravili zdoma in vzeli s seboj otroke, hrano in živino. V sosednji vasi so se poskrili pri dobrih ljudeh.
Četa partizanov pa je medtem stražila na hribu. Skriti za skalami so čakali, da zakopljemo tiskarno in da ljudje odidejo iz vasi. Za hip se je izmed oblakov prikazalo zimsko sonce . Tanki so utihnili. Bilo je čisto tiho in partizani so čakali. Kmalu bodo vsi na varnem, so tiho šepetali med seboj. Otroci, dobri ljudje, živina in tiskarna.
Tedaj je v bližini zapela sinička. Ali ste kdaj slišali pozimi peti siničko?
Naša sinička, je tiho rekel partizan.
Kdo ve, če je naša? je zašepetal drugi.
Naša je, je rekel tretji.
Poslušali so, le bo zašela drugič. Toda sinička je utihnila.
V mraku smo se pritihotapili do njih in jim povedali, da so na varnem ljudje in tiskarna.
Partizani so začeli streljati v dolino. Vso noč so streljali z brzostrelkami in metali bombe na sovražnike. Nič niso spali. Ob zori so jih prepodili.
Potem smo se vrnili v vas. spet smo se naselili v toplih kmečkih hišicah, mi partizani, vaščani z otroki in živina v hlevih.
Le naše siničke ni bilo nazaj, čeprav je mraz znova pritisnil.
Pa je prišel pomladni čas in sneg je kopnel in otroci so nam nosili prve zvončke.
Tedaj se je vrnila naša sinička. S šibkimi nožicami se je oprijela vejice pod oknom in prijazno zapela. Odslej je prišla vsak dan in vsak dan nam je pela.
Ko pa je sneg do zadnje krpe skopnel in se je drevje odelo v snežno belo in rožnato cvetje, je sinička pripeljala pod naše okno svoje otroke. Male siničke so skakljale po vejicah in veselo prepevale.
Otroci so nam vsak dan prinašali cvetje. Mi pa smo jim dajali sveže tiskani otroški časopis. Posedali so na skladovnici drv pod češnjo in brali.
Siničja družinica je skakljala okoli njih in pobirala drobtinice in črvičke. Otroci so siničjo družinico narisali, mi pa smo njihovo risbo natisnili v otroškem časopisu.
Taščica
Na dišeči jasi v gozdu je lesena bajtica in v njej leži mlad fant.
To je Janek, najmlajši partizan.
Stara ženica sedi pri njem. Lonček mleka drži v nagubanih rokah in se smehlja. Janek ne more premakniti nog. tad bi vstal in odšel za tovariši, ki so ga ranjenega prinesli sredi noči. Prevezali so mu noge, posedeli pri njem in odšli. Ves dan je sam z ženico, zjutraj je odprla okence in obrnila njegovo ležišče. Zdaj vidi v soncu nebo in mlado smrečje.
Ponoči je lepše. Ponoči pride partizanski zdravnik in mu previje nogo. Janeka boli, pa ga vendar tak rad posluša. Pozna ptiče in druge živali, ki živijo s partizani v gozdu. V bajtico prinaša novice iz Brigade.
Podnevi pa je janek s staro ženico sam. Rahlja mu ležišče, kuha mleko in peče kruh. Prinese mačko in jo položi Janeku na odejo. Včasih prinese tudi smrekovo vejico in mu jo zatakne za vzglavje, da zadiši v bajtici po gozdu. Prinese šopek materine dušice in v bajtici zadiši po jasi.
Pa je vendar Janek sam. Preveč stara je ženica, da bi bila Janeku tudi za veselje, samo za dobroto je. Ne zna pripovedovati veselih zgodb iz brigade. Ves dan se le prijazno smehlja.
Vsako noč posi Janek partizanskega zdravnika, da bi ga vrez s seboj. A ta odhaja brez njega v noč. Janek je nestrpen, nog pa še ne more premakniti.
Stara ženica ne ve, kaj bi prinesla janeku, da bi pregnala njegovo žalost.
Prinese košarico češenj. Sama jih je nabrala s češnje pred bajtico. Vsako leto so češnjo obrali veseli otroci. letos pa ni veselih otrok, da bi splezali nanjo. Ni nikogar.
Češnje so slastne in težko jih je nabrala. Janekova žalost pa je vedno enako velika. Tako velika, da komad še spregovori kakšno besedico. Vzeli so ga iz vesele brigade in ga pustili pri stari ženici!
Kaj naj še prinese stara ženica, da prežene Janekovo žalost in samoto?
Nekega dne prinese dve taščici, veseli ptički. Kje si dobila ti sve veseli ptički?
Stara ženica se samo smehlja.
V bajtici je zdaj veselo. Nič ne de, da prihaja partizanski zdravnik le vsako tretjo noč; zdaj sta v bajtici dve živi, veseli, glasni ptički. Skačeta po kletki s prečke na prečko. Lovita se, igrata, in glej, tudi prepirata se za zrnca. Kdo ve zakaj!
Za tvoje veselje, pravi stara ženica.
Taščici sta vsak dan bolj živahni. Obe se hočeta ob istem času kopati v koritcu, in ko se prerivata, prevrneta koritce. Zakaj sta zlili vodo, taščici? Ali ni dovolj prostora za obe?
Janekova noga je vsak dan bolj zdrava.
Vse bolj veselo je v bajtici. Obe taščici hočeta stati na vrhnji prečki, kadar pojeta. Ne prepirajta se, taščici! Ko se vrnem v brigado, bosta sedeli na vrh smreke in peli, kolikor vama bo grlo dalo!
Vse bolj preredko prihaja zdravnik. janek bo kmalu hodil po sobici. Toda danes je v bajtici čudno tiho.
Ena od taščic si je nesrečno zataknila nožico v mrežo. Žalostna čemi na tleh. Druga poklapana sedi pri njej. Nič več se ne prepirata. Zdrava ptička nosi bolni zrnca, sama prav malo je. Takšna je kakor stara ženica, ki je Janek skoraj nikdar ne vidi jesti.
Bolna ptička je vsak dan bolj uboga.
Janek in stara ženica in zdrava taščica težko čakajo na partizanskega zdravnika.
Nožico si je zlomila, pove, ko pride in pogleda bolno ptičko.
Povije ji nožico kakor Janeku. Ptički pa sta žalostni in je pojeta. Zdrava bi lahko stala na vrhnji prečki, lahko bi pela in se kopala, pa sedi mirno in tiho na tleh, kakor da boli nožica tudi njo.
Kako je bilo veselo, ko je bila ptička še zdrava!
Tiho je v bajtici, dolg je dan; Janek je sam, ptički v kletki čemita.
Stara ženica je odšla iz bajtice, da poišče še kaj, kar bi lahko razveselilo Janeka, a se vrne praznih tok; ničesar nima več.
Hitro nam ozdravi, taščica, da boš spet preganjala Janekovo samoto in žalost!
Kadar pride partizanski zdravnik k Janeku, previje tudi ptičko. Sredo noči jo skrbno vzame v roko, njegovi prsti so nežni. Ptička mu zaupa nožico; živalca pozna dobrega človeka.
V bajtici je spet veselo. Janek že hodi po sobici in prička že lahko stoji na prečki. Vsak dan je njena nožica bolj črvsta.
Hkrati sta zdrava, janek in taščica. Hkrati zapustijo staro ženico, Janek, najmlajši partizan, in taščici, izginejo v gozdu.
Zdaj je pusto v bajtici, vendar se stara ženica veselo smehlja, saj je z janekom odšla tudi njegova žalost.