Sin je slepemu očetu priskrbel papagaja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Milutin Sin je slepemu očetu priskrbel papagaja
Matija Valjavec
Levo očetovo oko joče, desno pa se smeje
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Nekoč je živel zakleti kralj, ki je imel hčer in sina. Hči je bila tako začarana, da je morala očetu ves čas sedeti na kolenih, sin pa je bil zaklet v nogo. Nedaleč od tam je v tistem času živel neki slepi kralj, ki je imel tri sinove. Starejša dva sta imela mlajšega za bedaka. Nekoč se je temu slepemu kralju sanjalo, da bi, če bi mu kdo prinesel papagaja, pa bi potem papagaja zaklal, in si z želodcem namazal oči, takoj ozdravel.

Ko je to zjutraj povedal svojim sinovom, je najstarejši takoj rekel:

»Očka, jaz grem iskat tega ptiča.«

Oče ga sprva ni hotel pustiti. Ko pa je videl, da mu ne da miru, mu je rekel:

»No, pojdi, samo pazi, da se ti kaj ne pripeti.«

Sin mu je odgovoril: »Ne vem, kaj bi se mi moglo pripetiti?«

Drugi dan je vzel lepega konja ter mnogo zlata, srebra in dragocenosti. Ko je tako prešel kos poti, pride do velikega gozda. Ko je prišel tja, je zagledal nogo.

Noga mu reče takole: »Brat, kam greš?«

»Kaj to tebi mar,« odgovori kraljev sin.

Nato mu noga reče:

»Ne hodi v ta gozd, tu je veliko razbojnikov, ki te bodo ubili.«

Nato ji pravi:

»Če me bodo ubili, bodo mene, ne bodo tebe.«

Ko je prišel v gozd, so ga res takoj ujeli razbojniki in mu vzeli vse blago. Ko so ga privedli v svojo luknjo, so ga vprašali, ali ima raje, da mu odsekajo glavo ali da ostane med njimi. Fanta je bilo zelo strah, pa je rekel, da bo raje ostal pri njih in z njimi kradel.

Ko je minilo leto, reče mlajši sin očetu, da bo šel iskat papagaja in da bo pripeljal domov papagaja in brata. Drugi dan odide tudi ta. Ko je prehodil kos poti, pride do gozda in tista noga reče:

»Brat, kam greš?«

»Kaj te briga!« ji odvrne kraljevič.

Potem mu noga reče:

»Ne hodi v gozd, te bodo zgrabili razbojniki.«

»Kaj če me pograbijo, saj bodo mene, ne tebe.«

Ko je prišel v gozd, so ga takoj našli razbojniki in so mu vzeli vse, kar je imel ter ga vprašali, ali hoče umreti ali pa ostati pri njih. Takoj je privolil, da ostane pri njih.

Spet čez leto dni reče najmlajši sin svojemu očetu:

»Očka, šel bom iskat moja brata in papagaja.«

Ker so ga vsi imeli za neumnega, očetu ni bilo dosti žal za tega sina. Ko pa je sin drugi dan odšel, si ni vzel nikakršnega voza, ne konja ali kakšnega posebnega blaga, ampak je dal na pleča culo in odšel. Ko je prehodil kos poti, pride tudi on do tistega gozda.

Noga mu zakriči: »Zdravo!«

Kraljevič takoj odgovori: »Zdravo!«

Nato mu reče noga:

»Ne hodi v ta gozd, ampak pojdi z mano.«

Potem vpraša, zakaj ne bi šel v tisti gozd.

Noga mu odgovori: »Zato, ker so notri razbojniki.«

Nato ga noga vpraša: »Kam greš?«

Odgovori: »Za mojega slepega očeta grem iskat papagaja, saj če ne bo imel papagaja, ne bo ozdravel.«

Nato mu pravi noga: »Poslušaj me! Pokazala ti bom, kje je ta papagaj in kako ga dobiš. Služit moraš iti h grofu in grofici, koder je ta papagaj. Kadar bosta kam šla, ga pa ukradi in odnesi, samo ne jemlji verižice.«

Res je šel služit k tej gospodi. Ko je prišel v grad, je prosil grofa za službo. Ta mu jo je takoj dal. Tako je služil eno leto. Nekega dne sta se grof in grofica podala na sprehod. Princ pa je odšel po papagaja in ga je vzel, vendar ne brez verižice, saj je bila verižica iz samega zlata. Hitro ga je vzel z verižico in zbežal. Kakor hitro pa je prišel na dvorišče, je začel papagaj zelo kričati. Nato so prišli služabniki in so kraljeviča ujeli ter ga dali v zapor.

Ko sta grof in grofica prišla domov, sta ga ukazala dati v hujšo ječo in sta mu rekla, da bodo zjutraj že sodili, kakšno kazen bo dobil. Kraljevič je hotel ponoči že obupati, a nenadoma je prišla k njemu noga in mu rekla:

»Nič se ne boj. Ko te bodo zjutraj poklicali k sodbi, ti samo reci: Jaz sem kraljevi sin.«

Drugi dan, ko so ga poklicali na sodišče, je rekel:

»Kaj hočete storiti z mano? Sem kraljevi sin. Če ne verjamete, tu imate moja pisma, pa berite.«

Ko so videli, da je kraljevič, so ga takoj izpustili. Rekli so mu, da če jim prinese konja z zlato uzdo, ki je pri nekem bogatem grofu, mu bodo dali papagaja.

Ko je šel žalosten z gradu, ga sreča noga pa mu reče:

»Kaj ti manjka, da se držiš tako kislo, kot da bi ti pura kruh vzela?«

Kraljevič odgovori:

»Kaj se ne bi milo držal, ko nisem dobil papagaja. Rekli so, da ga ne bom dobil prej, preden ne bom pripeljal konja z zlato uzdo od nekega bogatega grofa, ki mora biti tu nekje, a jaz ne vem ne za grofa, a še manj za tistega konja z zlato uzdo.«

Potem mu noga reče:

»Nič se ne boj. Vem, kje sta tisti grad in tisti grof. Pojdi tja služit za kočijaža. Ko pa bodo gospoda kam odšli, vzemi konja in ga odpelji. Samo uzdo moraš pustiti, kajti drugače ne bo dobro.«

Noga ga je res odpeljala tja v grad in šel je služit h gospodi. Nekoč sta se gospod in gospa odpeljala, kraljevič je tedaj vzel konja, pa tudi uzdo. Ko je prišel na dvorišče, je začel konj hrzati in delati trušč, tako dolgo, da so prišli drugi služabniki, pa so ga ujeli in deli v zapor.

Ponoči je prišla k njemu tista noga ter mu je rekla:

»Poglej, kaj si storil. Zakaj si vzel tudi uzdo? Zdaj ti ga pa ne bodo dali.«

Drugi dan je prišel na sodišče, a mu niso mogli ničesar storiti, ker je rekel, da je kraljev sin. Povedal je, da ni hotel krasti zase, pač pa za svojega slepega očeta. Potem so mu rekli:

»Če ne prineseš dekleta, ki je v onem zakletem gradu ter sedi v kleti na kraljevi nogi, ne boš dobil konja.«

Ko je prišel iz gradu, je prišla noga in mu reče:

»Kaj se držiš tako milo, kot da si si stri vrček.«

Potem je nogi povedal vse, kako je bilo, in noga je rekla:

»Nikar se ne boj! Vem za tisti grad. Vendar če tokrat ne boš ravnal pametneje, ti ne bom pokazala ničesar več.«

Odšla sta k tistemu zakletemu gradu, k tistemu zakletemu kralju, čigar hči sedi na nogi, sin pa je začaran v nogo. Ko sta prišla h gradu, mu je noga rekla:

»Ko boš prišel noter v grad, pojdi v klet, pa boš videl starega kralja, mojega očeta, kako sedi, njemu na kolenih pa dekle, moja sestra. Zraven njega boš našel steklenico vode. S tisto vodo namaži meč, nato mu odsekaj glavo, vzemi mu dekle in steči ven.«

Ko je bil zunaj, se je za njim takoj vse podrlo. Potem so šli po tistega konja. Ko so šli v grad, je noga čakala zunaj, dekle s kraljevičem pa je odšlo noter. Ko sta prišla noter, je grofu pokazal dekle. Grof mu je takoj dal konja in zadržal dekle. Ko je dobil konja, je takoj skočil v sedlo ter je rekel, naj mu še enkrat dajo dekle, da jo bo poljubil. Ko pa je stala v stremenu, jo je prijel okrog pasu, pognal konja, in odjezdil ven, koder ju je čakala noga.

Potem so šli k drugemu gradu po papagaja. Ko so prišli tja, je ostala noga z dekletom zunaj, on pa je na konju odjahal noter in je konja dal grofu, grof pa mu je dal papagaja. Ko je fant že imel papagaja, je rekel, naj mu dovoli še enkrat jahati po dvorišču. Grof mu je dovolil, pa kakor hitro je sedel na konja, se je pognal in planil na konju, s papagajem v roki, prek zidu. Ko je prišel ven, je videl, da noga in dekle tečeta k njemu. Dekle je vzel na konja, noga pa je šla peš. Naenkrat so prišli do nekih vislic, koder so ravno obešali njegova brata. Ko je prišel tja, je rekel:

»To se ne sme zgoditi, tadva ne smete obesiti, ker sta kraljeva sinova, jaz pa sem njun brat, tu imate pisma.«

Ko je to pokazal, so ju takoj pustili. Potem sta brata začela misliti: »Kaj nama bo rekel oče, ko bova prišla prazna domov, midva, ki sva toliko zlata in srebra odpeljala, a najin brat, ki je šel čisto prazen od doma, pa pelje zdaj vse domov.«

Potem je eden od bratov rekel: »Ubila ga bova.«

Kakor sta rekla, tako sta storila; ubila sta ga. Ko sta ga ubila, sta mu vzela vse, samo noga je ostala pri njem. Ko sta prišla starejša brata domov, sta prinesla papagaja, dekle in konja, a vse je bilo žalostno. Konj je bil žalosten, papagaj tudi, dekle pa ni hotelo govoriti.

Noga se je spomnila na tisto stekleničko vode, ki je mogla vsakega mrtvega oživiti. Vzela je stekleničko, pa je namazala glavo in vrat, oboje je zložila skupaj in najmlajši brat je oživel. Potem je noga rekla:

»Toliko sem ti že pomagala in te celo od mrtvih osvobodila, daj me vso razkosati.«

Kraljevič ni hotel, saj se mu je smilila. Potem je rekla noga: »Razkosaj me, ali pa bom jaz tebe!«

Potem se je ustrašil in je nogo razkosal. Tedaj je iz noge nastal lep kraljevič. Nato sta šla domov. Ko so opazili znanega kraljeviča, so se dekle, konj in papagaj zelo razveselili.

Starejša brata pa sta bila obešena, kakor sta bila že obsojena.