Milutin
| ← Mladenič je premagal velikane | Milutin Matija Valjavec |
Sin je slepemu očetu priskrbel papagaja → |
| |||||||||||||
Nekdo je imel dvoje otrok, fanta in deklico. Ta mož pa je hotel, da bi mu otroka vsako jutro povedala, kaj sta sanjala. Deklica mu je zares vsako jutro povedala svoje sanje, fant pa ne. Fanta je bilo namreč strah povedati, ker se mu je vsako noč sanjalo, kako je ubil nekega kralja, vzel za ženo hčerko nekega grofa, ter je v tistem kraljestvu, kjer je ubil kralja, postal kralj.
Jezni oče pa je tuhtal, zakaj mu sin ne pove svojih sanj, kajti bal se je. Odvedel ga je ven ter ga ob neki poti začel tepsti, da je obupno jokal.
Mimo se je peljal neki grof, in je slišal, kako otrok joka. Grof je naročil služabniku, naj gre k temu človeku ter naj mu reče, naj ga ne tepe. Vpraša naj ga, koliko mu naj grof plača za fanta, da ga odpelje. Mož mu je dejal, naj ga kar odpelje izpred njegovih oči in ga je prodal grofu, ta pa ga je odpeljal domov Odtlej je fant živel pri grofu. Grof pa je imel hčer, ki se je zelo zaljubila v fanta.
Tudi pri grofu je bila navada, da so otroci povedali, kaj so sanjali. Fant pa tudi grofu ni hotel razkriti svojih sanj, sanjal pa je enako, kakor pri svojem očetu. In grof se je razjezil ter je dal na svojem vrtu zidati luknjo, kamor bodo vrgli fanta in ga tako zazidali noter, da mu ne bo mogoče nikdar dati jesti, in da še zrak ne bi mogel priti do njega.
Grofova hčerka pa, ki ji je bilo fanta zelo žal, je šla k zidarjem in jim je obljubila mošnjo denarjev, če bi sezidali tako, da bi mu lahko ponoči dajala jesti. In zidarji so za dobre denarje to storili.
Fant je bil sedem let notri in ni mogel ne sedeti ne ležati. Pa pride čas, da je grofu neki drugi kralj poslal kij in mu zagrozil, da bo udaril z vojsko nadenj, če ne pove, s katere strani se odpira ta kij. Ponoči je prišlo dekle in mu prineslo jesti ter mu reklo:
»Zdaj je zadnjič, ko sem ti prinesla jesti, ker nam je neki kralj poslal kij. Moj oče ga mora odpreti, če ga ne bo odprl, nas bo oni napadel z vojsko. Mi moramo umreti rod vedrim nebom, ti pa v teh zidovih.«
Fant ji je rekel, naj se nič ne boji, naj gre in leže, potem pa naj naglo plane Išku in reče očetu:
••Dragi moj očka, sanjalo se mi je o dobrih novicah za naju.« Oče bo vprašal: »Kaj?« ti pa mu odgovori: »Sanjala sem, da ti bom povedala, •:=ko boš odprl kij. V čeber nalij vode in deni kij noter, pa se bo obrnil navzgor s tisto stranjo, koder se odpira.«
In tako se je zgodilo. Oče je tako storil in zapečatil kij na tisti strani, ter ga poslal kralju.
Kralj pa mu je odpisal: To si res napravil, vendar pa ne s svojo neumno glavo. Nekoga imaš pri hiši, za kogar ne veš. Ta ti je to storil.« Potem pa je grofu odpisal in rekel:
-Poslal ti bom tri enake konje. Povedati mi moraš, koliko je kateri star.« Vsi pa so bili enaki, eden je bil star leto, drugi dve, tretji pa tri.
Potem je dekle zaprtemu fantu neslo jesti in mu reklo:
»Zdaj ti prinašam zadnjič. Ti boš moral umreti tu, mi pa pod vedrim nebom, ker nam je kralj poslal tri enake konje, in moramo povedati, koliko je kateri star.«
Reče ji, naj gre ležat ter naj nato pove, da je sanjala, da mora pripraviti tri kupčke ovsa od treh let. Postavi naj konje k temu ovsu in sami bodo šli vsak k svojemu kupu: tisti, ki je star eno leto, bo šel k enoletnemu ovsu, drugi k dveletnemu, tretji pa k tretjemu.
To je povedala svojemu očetu. In tako, kot je povedala, se je tudi zgodilo. Oče grof je kralju odpisal, kralj pa nato njemu:
»Zares, to si storil, vendar ne s svojo neumno glavo, ampak imaš nekoga, ki ti je to svetoval, za katerega ne veš. Nekaj ti bom še poslal: Tisti dan, ob tisti uri, ko boš pri kosilu, ti pošljem kij, šestopernico, ki tehta tri stote. Kij ti bo iz tvojih ust izbil žlico. Ti pa ga moraš vreči nazaj, tako, kot sem ga jaz tebi.«
To se je res zgodilo. Kij prileti in mu izbije žlico iz rok, nato pa je je odletel v klet ter se je tako zasekal vanjo, da ga niti dvajset vojakov ni moglo izdreti, kaj šele, da bi ga mogli tako vreči nazaj.
In grof je zbral in pozval vse ljudi, a nihče ni mogel tega storiti.
In spet je hčerka nesla jesti in fantu povedala:
»Dvakrat si naju rešil, a tretjič naju res ne boš mogel. Ti boš moral umreti kar tu, mi vsi pa pod vedrim nebom.«
Vprašal je, kakšna naloga je zdaj. Potem mu je vse povedala, on pa odgovori:
»Pojdi domov in se vleži, potem pa vstani in reci, da si sanjala, da tega nihče drug ne bo napravil, kakor jaz. To ti pravim. Tega pa ti grof ne bo verjel. Potem pa si bo mislil, da če si dvakrat dobro sanjala, bo morebiti tudi to res.«
In res se je zgodilo tako. Grof ga je dal izkopati. Videl je, kako je slaboten in je rekel:
»Jaz sem močnejši, kot je fant, pa kija ne morem vreči, kako ga bo potem vrgel
on.«
Fant pa pravi: »Pojdi h kralju, ki ima devetsto krav, in ima vse zapisano, kdaj se je katera skotila. Kupi mi takšno telico, ki ne bo ne starejša ne mlajša od devetih let, in kolikorkoli bo zahteval zanjo, toliko mu daj. Če boš dal krajcar manj, bom za dva stota lažji.«
Res je šel grof tja in vprašal, ali ima takšno telico. Kralj odgovori, da ima. Potem je vprašal, koliko stane.
Kralj je odgovoril: »Devet tisoč srebrnikov.«
Plačal je in jo pripeljal domov ter jo dal takoj zaklati. Fant pa je rekel, da mora biti tri mesece sam v hiši ter da ne sme nihče priti k njemu. Takoj je dobil dva funta govedine, a mesa ni jedel, ampak samo juho. To je trajalo tri mesece. Pa je kuhar povedal grofu, da ne mara jesti mesa, da bi se opomogel.
Potem je šel k njemu v hišo sam grof in ga vprašal, zakaj noče jesti mesa. Fant reče, naj mu prinese jesti. Nato je fant prijel za skodelo in jo vrgel v steno, ter rekel grofu:
»Poglej, meso je padlo dol, juha pa se je prijela stene. Prav tako se me juha prime, meso pa gre z mene dol.«
Nato je šel fant gledat tisto šestopernico. Je bil že tako močan, da jo je lahko premikal. In je šel še tri mesece jest. Potem je mogel kij z levo roko že vreči dvesto sežnjev visoko. Šel je še za tri mesece jest. Tedaj je bil že zelo močan in je rekel grofu, naj kar brez skrbi piše kralju, da bo tisti in tisti dan, tisto in tisto uro priletel kij in mu pri obedu izbil žlico iz ust. Zares se je tako tudi zgodilo. Fant je kij vrgel stopetindvajset ur hoda daleč do drugega kraljestva.
Kralj je videl, da je tudi to opravil. Potem je pisal grofu:
»Res, napravil si vse, kar sem ti bil rekel, vendar ne s svojo neumno glavo, ampak ti je to napravil tisti, ki si ga bil dal zazidati v zid. Tega fanta moraš poslati k meni, da ga bom videl,« kralj ga je namreč nameraval ubiti.
Grof ga ne bi rad odpustil, a je vendar moral.
»Veš kaj, grof! Daj, pokliči sem vse svoje ljudi in bomo skušali izbrati čim več takih, ki mi bodo podobni,« je rekel fant.
Takšnih je bilo devet, on pa je bil deseti. In je rekel grofu, naj da vsem sešiti enaka oblačila, tako da se eno od drugega ne bo niti najmanj ločilo, ali bilo različno, ter naj da vsem enake konje, potem bo šel tja.
Tako se je tudi zgodilo. Potem je vseh deset odšlo. Ko so prišli do kraljevega mesta, jim je fant, ki mu je bilo ime Milutin, najprej rekel:
»Pravzaprav vi ne veste, po kaj gremo tja. Šli naj bi umret. Povem pa vam, da se ni treba ničesar bati. Ko bomo prišli noter, vam bo ta kralj poveljeval: 'Milutin, odjezdi!' Tedaj morate vsi odjahati, ne da bi se kdo kaj obotavljal, vsi enako, naenkrat. Potem pa bo rekel: 'Milutin, pojdi v sobo!' Vsi noter v hišo. Milutin, zapri vrata,' vsi zapirat. 'Milutin, sedi za mizo!' vsi naenkrat. 'Milutin, pojdi spat,' vsi naenkrat spat.«
Tako so tudi storili. Tako ga kralj nikakor ni mogel spoznati, ubiti pa se jih ni upal. Zato je naročil svojemu služabniku, naj se skrije pod posteljo in naj posluša, kdo bo govoril najmodreje, in naj mu napravi znamenje.
Tako je tudi bilo. Vsi so se ulegli in se začeli pogovarjati, kaj bo iz tega. Milutin pa je rekel:
»Zares me dozdaj ni poznal, vendar me bo kmalu spoznal. Jahal bo za menoj in nas bo dohitel. Vendar nič zato. Vi vsi samo pokleknite in molite, ter dobro glejte. Če bom najprej jaz puščal plamen iz ust, potem sami sebe ubijte. Če pa bo najprej plamen puščal on, se nikar ne bojte, kajti to vam oznanja, da se bo človeško meso kuhalo v človeški krvi.«
Kraljev služabnik je pod posteljo slišal ta pogovor, ter je fantu odrezal košček pete s škornja. In prišlo je jutro. Milutin je rekel, naj dobro pogledajo svoja oblačila, če morebiti nima kdo na svoji opravi kakšnega znaka. Nenadoma pa opazi, da ima prav on odrezano peto, ter je rekel:
»Dajte vsi sem škorenj, da vsakemu odrežem peto tako, kot jo imam jaz.«
In kralj je prišel klicat:
»Milutin, pojdi zajtrkovat!« In so šli vsi naenkrat. Kralj je videl, da imajo vsi enako znamenje, in ni vedel, koga bi ubil. Kralj se je jezil na služabnika in reče:
»Milutin, pojdi domov!« In so vsi hkrati odšli domov.
Kmalu pa je kralj Milutina spoznal po konju, ker je imel kraljevega konja. In ga je dohitel. Fantovi spremeljevalci so hipoma pokleknili, kakor jim je bil prej naročil, on pa se je najprej začel bojevati na konju, a se ni nikomur nič zgodilo. Potem obadva skočita s konja in sta se tako bojevala eden zoper drugega. Fant je tako skočil, da se je stresla zemlja pod njima. Tako sta se nekaj časa strahovito borila.
Naenkrat pa opazijo, da kralju šviga plamen iz ust, potem pa je plamen spustil tudi Milutin.
Nato je kralj v Milutina iz ust pljuval sam ogenj in tudi Milutin je puhal ogenj. Tako strašno sta se bojevala. Nenadoma pa je Milutin kralja dosegel, ga podrl, mu odsekal glavo, in jo nesel domov grofu.
In bilo je veliko veselje. Fant je za ženo vzel grofovo hčer ter postal kralj v kraljestvu ubitega kralja, in tam je bilo veliko ženitovanje.