Mladenič je premagal velikane

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Sinovi zlate ribe Mladenič je premagal velikane
Matija Valjavec
Milutin
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živela neka vdova, ki je imela sina. Bila sta tako revna, da sta se komaj mogla preživljati. Nekoč je vdova rekla:

»Dragi moj sinko, po svetu morava iti, živeža iskat, da ne umrjeva v veliki stiski.«

Tako sta se odpravila na pot. Prišla sta v neki velik gozd, iz katerega dolgo nista mogla iziti. Ko sta postala že lačna in utrujena, je sin rekel, da bi šel iskat živež, kakršnegakoli bo že mogel najti. Tako je prišel do nekega drevesa, na katerem je našel gnezdo, v katerem je bil trakec, na katerem je pisalo:

»Kdor si bo privezal ta trakec na desno roko, bo postal najmočnejši.«

In si ga je privezal. Ko je prišel do matere, jo je našel spečo in je ni hotel zbuditi. Drugo jutro, ko sta se oba prebudila, sta odšla dalje in prišla do nekega velikega kamna. Potrese ga tako, da se je mati zelo začudila, in ni vedela, odkod je prišla njegova velika moč. Ko je ta kamen odmaknil, zagleda na tistem mestu veliko votlino in okrog nje človeške sledi. Šel je vanjo, noter grede pa je materi dejal, naj ga počaka, dokler ne bo prišel ven.

Pride noter in vidi, kako neki velikan peče vola na ražnju. Velikan ga vpraša, kaj hoče. Mladenič mu odgovori, da ima mater, in da si ne moreta najti nobenega živeža. Prosil ga je, naj mu da kaj jesti, ker je zelo lačen. Velikan mu reče, da mu ne sme dati ničesar, ker bi drugih dvanajst velikanov to opazilo, in bi ga ubili; ter ga skrije pod posteljo.

Ko so ti velikani prišli domov, so začeli jesti vola. Pojedo ga, pa jim še ni bilo dovolj. Ko so drugi velikani odšli, je fant rekel velikanu, da je tako močan, da bi potolkel vse tiste velikane. Na to mu velikan odgovori:

»Kaj bi ti, zemeljski črv, potolkel tolikšne ljudi. Pojdi, se greva skušat, da bom sploh videl, če si res tako močan.« Pa mu da tri stote težko kroglo. Ta pa jo je vrgel v zrak kot kakšno žogo.

Velikan se je začudil, da je ta zemeljski črv tako močan, in mu je dal šestdeset sežnjev dolgo sabljo, da bi osvobodil tako sebe kot njega, velikana.

Ko je tistih dvanajst velikanov spet prišlo domov, jih je fant posekal, vzel vola z ražnja ter poklical mater, da sta se oba najedla in posladkala.

Odtlej je z materjo in tistim velikanom srečno živel v oni votlini.