Sinovi zlate ribe
| ← Palček | Sinovi zlate ribe Matija Valjavec |
Mladenič je premagal velikane → |
| |||||||||||||
Živel je reven ribič, ki je lovil ribe. Včasih je kaj ujel, drugič pa ni mogel uloviti ničesar. Vsak dan je razpenjal svoje mreže, pa ni mogel ničesar uloviti. Nekoč pa je ujel zlato ribo. Ko jo je nesel domov, mu je riba rekla:
»Nikar me ne nosi domov, izpusti me v vodo, prinesla ti bom veliko korist. Če me spustiš v vodo, boš srečen,« in dal se je preprositi ter jo je spustil nazaj v vodo.
Drugič jo je spet ujel ter jo nesel domov. Tudi tedaj ga je zelo prosila, naj jo pusti nazaj, da bo srečen. In jo je spustil nazaj. Tudi tretjič jo je ujel, tedaj mu reče:
»Že dvakrat si se me usmilil, zdaj pa stori tako, kot ti bom rekla. Razsekaj me na dvanajst kosov ter daj tri kose pojesti ženi, tri kobili, tri psici, tri pa posadi na vrt.«
To je storil in še pred letom mu je žena rodila tri sinove, psica skotila tri psičke, kobila povrgla tri žrebeta, na vrtu pa so zrasle tri vrtnice.
Ti dečki so zelo lepo zrasli in vsakdo si je vzel nekaj od tega; tisti, ki je bil starejši, starejšega psa, pa konja, vrtnico itd., in je za to skrbel.
Pa se spomni najstarejši in reče:
»V ta tram bom zapičil svoj nož. In če bo iz mojega noža pricurjala kri, potem boste vedeli, da sem mrtev.«
Potem je odšel. Ko je že dolgo potoval, je prišel v neko mesto, ki je bilo vse povito s črno svilo. Šel je v neko krčmo, pa je vprašal, kaj to pomeni. Oni mu je povedal, da mora kraljeva hči iti v smrt k zmaju, ki vsak dan požre eno dekle. Zdaj je na vrsti kraljeva hčer. Zato je vse žalostno. Če pa mu dekleta ne bi dali, ne bi imeli vode.
Fant je vzel svojo sabljo in psa ter zvečer odšel tja. V krčmi je rekel neki ženski, naj za plačilo pazi na skledo, ki jo je napolnil z vodo ter pustil na mizi: ko se bo ta voda v skodeli razburkala, naj iz hleva izpusti njegovega konja, da mu bo prihitel na pomoč.
Opolnoči se je to zgodilo. Prej, ob deseti uri, pa je bila prispela kraljeva hči in pokleknila na breg tiste vode, kočijaž pa se je s kočijo vrnil. Ko je fant videl, da zmaj, ki jo hoče požreti, že prihaja, ji reče:
»Stopi vstran, zmaja bom umoril!«
Kraljična ni vedela, da jo res hoče osvoboditi, pa se ni hotela umakniti; kajti če ne bi ostala tam, in bi prišel zmaj, ne bi dal vode. Rekla je, da ne gre. Fant pa, ki je videl, da voda že zelo valovi, in da zmaj že prihaja požret kraljično, jo je pahnil stran ter se začne bojevati z zmajem. Pes je držal zmaja, mladenič pa mu je glave sekal, kajti zmaj, ki je imel pet glav, bi ga skoraj premagal. Potem je sunil z nogo in mu je odletel škorenj z noge. Brcnil je škorenj, da je odletel ženski v glavo, saj je babnica prespala dvanajsto uro. To jo je prebudilo in izpustila je konja, ki je bil tačas od žalosti za gospodarjem skopal že pol sežnja globoko jamo. Ko je prišel konj h gospodarju, je poprijel zmaja in fantu rekel, naj si zdaj malo odpočije.
Ko si je že malo odpočil in nabrusil sabljo, je zmaju odsekal glave, ki so še ostale. Od vode je nato odšel k temu dekletu, ki ni moglo gledati, kako strašno se je bojeval. In je vsem petim glavam odrezal vrhove jezikov, prav tako na polovico pa tudi njen robec, koder je bilo njeno ime. Na dvoje je presekal tudi prstan, potem pa je šel stran, v mesto, stanovat v neko staro hišo.
Dekle pa je sprejel neki Cigan ter ji rekel, da mu mora priseči, da bo svojemu očetu rekla, da jo je osvobodil on, Cigan, sicer jo bo umoril. To je storila, prišla z njim h kralju in rekla, da jo je rešil smrti.
Kralj je bil vesel, a se je veselje spremenilo v žalost, ker je morala zvečer iti druga hči k drugemu zmaju, da jo požre. Ta zmaj pa je imel devet glav. In ko je fant slišal, da mora iti druga hči, je šel osvobodit tudi njo. Zgodilo se je tako kot s prvo hčerjo. Tudi tem glavam je odrezal konce jezikov, ter je tudi od druge hčerke vzel pol robca in pol prstana ter šel stanovat v mesto v tisto revno hišo.
Tudi to hčer je nato Cigan prisilil, da mora reči, da jo je on osvobodil, ter je vzel glave tistega zmaja.
Spet je bil kralj vesel, a se je nato razžalostil zaradi tretje hčerke, ker je moral tudi tretjo dati tretjemu zmaju, ki je imel dvanajst glav.
Ko je fant slišal, da mora iti tudi tretja, je šel rešit tudi tretjo. Ko je prišel čas, ko bi morala tudi ta umreti, jo je odrinil, in ko je na breg prišel zmaj, sta ga zgrabila tako pes kot konj, medtem ko mu je mladenič odsekal vseh dvanajst glav. Tudi tem je odrezal konce jezikov, odsekal pol robca in pol prstana ter odšel v tisto staro hišo.
Tudi tretjo kraljično je ujel Cigan in morala mu je priseči, da bo rekla, da jo je Cigan osvobodil. Zdaj je Cigan zahteval, da mu mora kralj dati najmlajšo hčer. Kralj mu je dovolil, saj je mislil, da je on rešil njegove hčerke.
Najmlajša pa ga ni hotela vzeti, ker je vedela, da bo prišel fant, ki jo je res osvobodil, in v katerega se je zaljubila; vendar je morala vzeti Cigana, ker jo je oče prisilil.
Gospodar hiše, koder je stanoval fant, je fantu povedal, da je kralj razposlal pisma, naj pride gospoda k njemu na ženitovanje, ker bo Cigan, vzel kraljevo hčer, saj jo je Cigan osvobodil.
Ko je že prišel tisti dan, ko je bila gostija, je fant vprašal gospodarja, ali bi rad jedel tisto hrano, ki jo bo jedel kralj?
Hišni gospodar je rekel: »Kako bi se moglo zgoditi, da bi midva jedla isto hrano?«
Fant pa je rekel, da bo tako, in da bosta jedla.
Napisal je listek, ga dal psu, hkrati s košaro, v kateri bo prinesel jedi ter psa poslal v grad. Pes je stekel v grad in takoj k tisti najmlajši, košarico je položil poleg nje in ji dal listek v roke. Šla je s tistim ven, saj je psička poznala, za njo sta odšli sestri in tudi pes. Drugi so se čudili in vprašali, kaj je to. A najmlajša je le ukazala, naj kuhar hrano, ki jo bo dal na mizo, vzame in naloži v posodice ter da psičku. Kuhar je moral to storiti, kralj pa je ukazal, naj pazijo, kam bo pes šel; a niso mogli videti, kam je šel.
Potem je mladenič spet pisal za vino in sladkarije in poslal psička. Pes je spet šel k mlajši, ji dal listek, in dala mu je vino. Spet so bile razpostavljene straže, da bi videle, kam gre, a psiček se je potegnil v ulice ter ga niso mogli videti.
Potem je kralj vprašal svoje hčere, kaj da je to. Niso mu hotele takoj povedati, da je to pes njihovega osvoboditelja.
Kralj je naročil straži, naj, če pride pes tretjič, gredo tako na hrib, ki je zunaj mesta, pa tudi v mesto, da bodo videli, kam hodi.
In ko je prišel tretjič, znova po boljše jedi, so ga hoteli zadržati, a ga niso mogli. Tekel je le na konec mesta v neko staro hišo. Z brega so ga res videli, kam je šel. Takoj so povedali kralju, kam je šel, kralj pa je ukazal, naj se pred njegov grad takoj postavi dva eskadrona huzarjev.
Ko so prišli huzarji, so kočijaži vzeli kočije ter odpeljali ponj, in tudi kralja in njegove hčere. Ko je mladenič že videl, da gre ponj kralj, se je oblekel v obleko princa in razkril prsa, koder mu je bilo videti sonce, mesec in zvezde. Odkril je tudi svojega konja, da je bilo videti, da je zlat, ter svojega psa, da se je videlo, da je tudi on zlat, v roke pa je vzel svojo zlato vrtnico.
Prišel je kralj ter se prestrašil, ko je videl, da je v hiši vse svetlo, saj se je vsa hiša svetila od njih, kajti bili so vsi zlati razen osvoboditelja, ki je bil zlat le po prsih in po rokah do laktov. In kralj je padel na kolena ter vprašal:
»Ali je to tisti, ki je osvobodil moje hčere?«
Fant je odgovoril, da ne ve, ali je ali ni.
Hčerke, ki so ga poznale, pa so rekle, da je. Potem se je tudi sam predstavil in dejal, da je pravi. Tedaj so ga prosili, naj gre v kočijo, prijeli so ga za roko ter ga peljali vanjo. Pa je prosil, da bi raje jezdil, kot se vozil, in da bi šel s svojim konjem. To mu je bilo dovoljeno.
Ko so prišli v rezidenco, so se vsi veselili in gostili. Ko so se najedli, je moral vsakdo povedati kakšen dogodek.
Prišla je vrsta na princa, to je Cigana. Ta je začel pripovedovati, kako se je mučil, ko je pobil tri zmaje in odkupil kraljeve hčerke. Potem je prišla vrsta na drugega princa, to je na mladeniča, ki jih je res rešil, da še on kaj pove.
Mladenič je rekel takole:
»Takrat sem pobil tri zmaje. Naj le pogledajo tiste glavice zmajev, ki jih je prinesel Cigan, saj mora vsaka zver imeti jezik in tako tudi tiste glave.«
Gledali so in videli, da glave sicer imajo jezike, da pa imajo ti jeziki porezane vrhove. Mladenič pa vzame tiste konce in reče, naj pogledajo, če so to res vrhovi onih jezikov.
Potem so rekli: »Prilegajo se.«
Mladenič pravi: »Dobro, naj dajo zdaj še kraljične svoje robce, koder imajo natiskano ime!«
Vsaka je dala samo polovico robca. Vzel je svoje polovice robcev in vprašal:
»Ali se te polovice skladajo?
In ti so rekli, da se prilegajo.
In spet so dali prstane: polovico one, polovico on. In spet so šli skupaj.
Potem so spoznali, da je mladenič tisti, ki je hčere osvobodil, onega Cigana pa so raztrgali na konjskih repih.
Šele potem je bila poroka, in fant je vzel najstarejšo za ženo.
Ko sta prvo noč spala, se je ponoči prebudil in je videl goreti neko goro. Plane pokonci, se obleče in gre tja. Ko je prišel tja, je videl ogenj, ki je gorel na gori. Žaba se vrti na ražnju, baba na drevesu poleg ognja pa kriči:
»Joj, joj, zebe me!«
Fant ji reče: »Pojdi se gret!«
Baba pa pravi, da ne gre, ker se boji njegovega psa in konja.
Rekel je, da ji ne bosta ničesar storila. Ona pa mu da tri šibe in mu reče, naj s temi šibami udari psa in konja, potem pa bo prišla dol.
Neumnež je to res storil, in vsi trije so okamneli: fant, pes in konj.
O tem, da bo umrl, je prav tedaj sanjal fantov brat. Takoj je šel gledat, ali curlja kri od noža. Hitro osedla konja, vzame psa in vrtnico, in ko se je poslovil od očeta in matere, gre.
Tudi on je prišel prav v tisto mesto in v grad. Kraljična je tudi njega vprašala, kje je bil tako dolgo od tedaj, ko je ponoči odšel k tistemu ognju, saj je mislila, da je to fant, ki se je bil poročil z njo. Vsi trije bratje so si bili namreč čisto podobni, tako da bi lahko enega skril, in namesto njega kazal drugega. Na njeno vprašanje ni znal odgovoriti.
No, ponoči, ko sta legla spat, je razmišljal, zakaj so tako vljudni. Morebiti je tam njegov brat glavo izgubil. Zato je tedaj, ko so vsi zaspali, položil sabljo na sredo in ji rekel:
»Če se me dotakneš, te presekam, če pa se te jaz dotaknem, me presekaj ti!«
Tudi on je videl goreti goro. Prestrašil se je ter gre tja, da bi videl, kaj je to. Videl je tudi, da se peče žaba, in da baba javka na drevesu ter pravi:
»Joj, joj, zebe me!«
Drugi brat ji reče, naj se pride gret. A ni hotela priti, dokler tudi njemu ni dala šib, da gre in mahne z njimi. Dal se je prevarati, udaril je konja in psa, in vsi trije so okamneli.
To, da je drugi brat umrl, je v sanjah videl tretji brat. Šel je gledat, ali teče kri iz noža, in videl je, da teče. Šel je tudi sam, se poslovil od očeta in matere ter šel na pot. Prišel je prav v ono mesto in na kraljevi grad, koder sta bila že brata.
Kraljična je spet mislila, da je to njen mož, in ga vpraša, kje je bil tako dolgo, da ni prišel nazaj. Ni vedel, da je to žena njegovega brata, ampak je mislil, da je tam njegov brat izgubil glavo. Legel je k njej na posteljo.
Vprašala ga je:
»Zakaj se držiš tako jezno? Nikar ne bodi tak, kot si bil tisto noč, ko si položil sabljo med naju in rekel, da se ne smeva dotakniti drug drugega.«
Napravil pa je prav to. Položil je sabljo in dejal, da se ne sme nihče dotakniti drugega. Kraljična je bila žalostna:
»Zakaj je tako žalosten in jezen?«
Ko se je zbudil, je videl spet goreti goro in je šel tja in videl, da sta tam preminila njegova brata. Ni se pustil ukaniti kot njegova brata. Tudi sam je videl peči žabo in na drevesu slišal babo jejhetati. Vprašal jo je, kaj ji je. Rekla mu je, da bi se šla rada gret. Rekel ji je, naj se kar pride. Baba pa mu pravi, da se boji njegovega konja in psa. Rekel ji je, naj se ju nikar ne boji, ker ji ne bosta ničesar storila. Dejala je, da se boji, če pa s temi tremi šibami mahne psa in konja, da se bo potem šla gret, drugače pa ne. Tretji brat pa ni udaril psa, ampak mimo, samo da bi baba prišla dol. Ko je čarovnica prišla dol, je ukazal psu in konju, naj jo zgrabita. Zgrabila sta jo, on pa ji je rekel:
»Ti, babnica, si spremenila moja brata v kamen. Če ju ne oživiš, boš umrla!«
Čarovnica se je bala, in reče, da nima tistega zelišča, s katerim bi ju mogla oživiti. Potej je velel konju, naj jo spremlja tako dolgo, dokler ga ne najde, potem pa naj jo privede k njemu. Ko je našla zelišče, jo je konj privedel, držeč jo za vrat, da mu ne bi ušla. In ju je oživila tako, da se je vsakega dotaknila s tistim zeliščem.
Potem so ti trije baburo raztrgali in odšli v kraljevi grad. Vsi trije so stopili pred kraljeve hčerke. Najstarejši je nato rekel najstarejši hčeri:
»Pridi zdaj k meni, tista, ki si moja!«
Ni si upala iti k njemu, ker ni vedela, kateri je pravi, saj je mislila, da jo hočejo ukaniti.
No, ko so si že povedali, kdo so in zakaj so trije, je najstarejša stopila k njemu, mlajši je vzel srednjo, najmlajši pa najmlajšo.
Potem je dal kralj napraviti neznansko gostijo, zato, ker je dobil takšne zete, ki imajo na prsih sonce, mesec in zvezde ter roke zlate do laktov, pa vsak zlatega konja, psa in vrtnico.
Tudi jaz sem tam bil, jedel sem in pil in tudi danes bom jedel in pil.