Sin je šel očetu po vodo v Škrobotnjak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Malednič je premagal tri zmaje Sin je šel očetu po vodo v Škrobotnjak
Matija Valjavec
Zakleto dekle je osvobodil
Spisano: Katja Koprivšek in Saša Mencin
Izdano: 2002
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je živel neki kralj, ki je bil zelo bolan, tako da mu ni mogel pomagati noben zdravnik. Imel je namreč takšno bolezen, da so ga tako zelo bolele oči, da ni mogel gledati. Bolan je bil že dolgo. Slišal pa je bil, da je v nekem kraju, ki se imenuje Škrobotnjak, takšna voda, da bi od nje takoj ozdravel. Svojemu najstarejšemu sinu je rekel, naj gre v Škrobotnjak po vodo. In dal mu je veliko, veliko denarja ter konja, na katerem bo jahal. Ta sin pa ni prišel niti na polovico poti. Tam je zagledal malopridneže in razsipneže, ki so samo kartali, in so ga vabili k sebi v družbo.

Ko je prišel v njihovo družbo, je zakartal vse, kar je imel, in tudi tistega konja, ki mu ga je bil dal oče. Ko ga dolgo ni bilo nazaj, je oče videl, da je bržčas nekje zapravil denar in konja, pa ni imel dovolj, in so ga zaradi tega najbrž zaprli.

Potem se mu je ponudil srednji sin, da bo šel on. Oče mu da veliko denarja in konja. Ko je prišel do krčme, je videl, da je njegov brat tam. Tudi njega so klicali, in tudi on je prišel v ječo, ker ni imel več česa, da bi plačal, saj je že zakartal vse, kar mu je bil dal oče.

In ko srednjega že dolgo ni bilo nazaj, se je očetu ponudil najmlajši sin, da bo šel po vodo, in da jo bo prinesel. Njemu pa je oče dal le nekaj malega denarja in konja. Tudi najmlajši je videl, kje sta bila zaprta njegova brata, a ni hotel iti tja, čeprav so tudi njega vabili, ampak je odšel na Škrobotnjak.

Tam je zagledal neko ženo, beračico. Vprašal jo je, kje je kraj, kjer je ta voda. Odgovori mu, da ni daleč, da je blizu, a da je težko tja priti in dobiti vodo, ker je pri vodi venomer dvanajst levov in dvanajst risov. Dala mu je vrtnico in vrč, da bi dobil vodo, pa naj pazi, da bo vodo hitro vzel, takrat ko bodo ti opoldne spali. Storil je tako, kot ga je naučila. Ko je prišel, so levi ravno spali. Natočil si je vode. In takoj, ko je dobil vodo, je odšel k oni ženski. Z vodo ji je namazal oči, in hipoma je spregledala ter hvalila boga. Potem mu je rekla, naj gre k bližnjemu gradu, koder bo dobil večerjo. Ko je prišel tja, je našel jed in vse drugo ter posteljo. Ko se je na-večerjal, je šel po gradu, koder ni našel nikogar drugega kot neko spečo kraljično. Kakšne pol ure je spal z njo, pa ni nič vedela, ker je trdno spala, in je dobil otroka z njo. Nato je na listek napisal, kdo je spal in večerjal v tem gradu, ter je ta papir prilepil pod mizo. Potem je odšel in prišel tja, koder sta bila njegova brata. Odrešil ju je ječe in trpljenja ter so vsi trije šli domov.

Brata sta pri njem videla vodo, jo ukradla, ter nalila drugo. Ko so prišli k očetu, sta rekla, da sta onadva šla po vodo, ne pa najmlajši. In tako sta kralju namazala očesi, in spregledal je na obe. Tadva sta potem rekla očetu, da mora dati najmlajšega sina pogubiti. Oče ga je izročil lovcu, naročil naj najmlajšega ustreli, mu odseka prst ter mu ga prinese. Ker je najmlajši lovca zelo prosil, ga lovec ni ustrelil, pač pa mu je le odrezal prst. Sin pa je odšel v drugo cesarstvo, tja, kjer je bil spal s kraljično.

Kraljična je tačas rodila sina. Ko je bil ta sin star že štiri leta, se je plazil pod mizo in je videl, da je tam nekaj napisano, ter je povedal materi. Mama je prebrala in precej pisala kralju, naj takoj pošlje tistega sina, ki je šel v Škrobotnjak po vodo, sicer bo ob kraljestvo. Kralj je tja poslal obadva, najprej najstarejšega, potem še srednjega sina.

Ko sta brata prišla, je kraljična vsakokrat pogrnila rdeče sukno, da bi videla, čigav konj bo šel po njem prav po sredi. A nobeden njunih konj ni šel prav po sredini sukna. Pisala je še tretjič. Kralja je skrbelo, saj je bil najmlajšega sina dal pogubiti. Potem je lovec povedal, da je mlajši sin še živ. Kralj je zato pisal v vse dežele, v vsa mesta, dokler ga nazadnje ni našel, da je lahko odjahal h kraljični. Ko je prijahal tja, je šel njegov konj prav po sredi položenega sukna. Nato je kraljična rekla, da je on pravi, ter sta se poročila in srečno živela v tistem cesarstvu.

Spoznali so, da starejša brata nista bila iskrena ampak lažnjivca, saj sta najmlajšega pri očetu kralju oklevetala ter očeta naščuvala, da naj ga da pogubiti.