Malednič je premagal tri zmaje
| ← Levo očetovo oko joče, desno pa se smeje | Urejanje Malednič je premagal tri zmaje Matija Valjavec |
Sin je šel očetu po vodo v Škrobotnjak → |
| |||||||||||||
Nekoč je nekje živel neki grof. Ta grof je imel tri hčere in sto svinj. V tisti okolici pa je živel zmaj, ki mu je moral grof vsak dan dati po eno svinjo. Zato je razglasil, da išče človeka, ki bi pasel svinje in ki bi vse prignal domov, tako da nobena ne bi manjkala, ter obljubil, da bo potem dobil za ženo katerokoli od njegovih treh hčera.
Tak človek se je res našel in je rekel:
»Pasel bom in vse bom prignal domov, vendar mi daj tri hlebe kruha, tri poliče žganjice ter služabnika.«
To je bil čisto preprost človek v rjavem suknjiču. Pa gre in nese naročeno popotnico, ter pred seboj žene svinje.
Ko sta prišla na pasišče, reče služabniku: »Hrano bova dala pod tole drevo.«
In tako sta storila. Svinje so se razkropile. Naenkrat pa je začel pihati veter. Pride zmaj, ki je imel tri glave, in reče tistemu človeku:
»Lahko si tako močan, ko moreš toliko pojesti. A zdaj bom to pojedel jaz, in bom sam tako močan.«
In res je zmaj vse to požrl in popil. Začel je postajati pijan. Ko se je tako od pijanosti opotekal, je prišel pastir in mu je odrezal vse tri glave. Nato je šel zganjat svinje. Pa pride do nekega bakrenega gradu, ki se je neprestano vrtel na srakini nogi. Pastir reče: »Grad, ustavi se, gospodar tega gradu sem jaz.« In res se je grad takoj ustavil. Ven pride neka baba, pastir pa ji reče: »Dober dan, mamica.«
Ženska mu odgovori: »Veš, če bi mi ne bil rekel 'dober dan mamica1, bi te zdrobila v sončni prah. Ker pa si rekel tako, le pojdi noter in pojdi v sobo. Tam za tramom boš našel bakreno šibico, v hlevu pa tri žrebce. Kadar boš hotel jezditi te žrebce, samo vzemi to šibo in udari konja, in bo letel po zraku.
Vzel je tisto šibo ter gnal svinje domov. Grof pa, ki je težko čakal, ali bodo svinje še vse ali ne, je bil s svojimi hčerkami pri oknu ter je štel svinje.
In zares, svinje so bile vse, in grof premišlja, kako to. Hčerke pa so pastirja prosile za to bakreno šibico, on pa je naredil tako, da jo je dal najmlajši. Ko je prišel drugi dan, ga je grof vprašal: »Kaj hočeš, da ti dam?«
Pastir odgovori: »Drugega ne kot šest hlebov kruha, šest poličev vina in šest poličev žganjice.«
To mu je dal. Pastir je šel s svinjami, a jih ni več gnal pred sabo, ampak je samo žvižgal, in vse svinje so šle za njim. Ko pa je prišel tja, je dal kruh in pijačo pod drevo, in rekel svojemu služabniku:
»Pojdi! Šla bova še nekoliko naprej, legla bova in bila tiho. Zmaj bo takoj prišel.«
In res, čez kratek čas je pričel pihati veter in pride zmaj, ki je imel šest glav. Pa reče zmaj temu pastirju:
»Kaj misliš, cvrček, da boš tudi mene tako zaklal, kot si mojega brata? Lahko si tako močan, ko moreš toliko pojesti, vendar bom zdaj to pojedel jaz in bom močan, kot si ti.«
In res, pojedel je in popil, a tudi on je postajal pijan. Pa skoči pastir in odseka vseh šest glav. Šel je naprej po gozdu in pride do nekega srebrnega gradu. Tudi ta se je vrtel na srakini nogi. Ko pa je mladenič prišel do njega, mu je rekel: »Grad stoj! Jaz sem tvoj gospodar.«
In takoj se je ustavil, ven pride neka baba, on pa ji reče:
»Dober dan, mamica!«
Ženska mu odgovori:
»Veš, če bi mi ne bil rekel: 'dober dan, mamica,' bi te zdrobila v sončni prah. Zato pa imaš zdaj v hlevu šest žrebcev, šest srebrnih sedel in šest srebrnih uzd, a v sobi za tramom imaš srebrno šibo. Kadar boš hotel jahati, tedaj boš samo udaril s to šibo in boš že letel po zraku, še boljše kakor s prvim žrebcem iz bakrenega gradu.«
In si je vzel šibo ter je šel po svoje svinje. Ko je prišel tja do njih, je samo žvižgnil in takoj so šle vse svinje za njim domov.
Grof in njegove hčere so že čakale pri oknu. Grof je začel šteti svinje, in res so bile vse.
Grof je premišljeval, kako to, da je prignal vse domov. Za tisto srebrno šibo so ga prosile vse tri, pa je tako ravnal, da je tudi to dobila najmlajša.
Zdaj si je grof mislil:
»Čakaj, poslal bom svojega hlapca s tabo, da mi bo povedal vse, kako gre to.«
Zares, grof ga je tudi tretji dan vprašal, kaj hoče imeti, ko bo šel na pašo. Pastir odgovori, da ničesar drugega, kot dvanajst hlebcev kruha, dvanajst poličev vina in dvanajst poličev žganjice. Ker pa sam ni mogel nesti vsega tega, sta s služabnikom peljala na vozičku. Šel je tudi grofov hlapec. A ko je prišel tja, je pastir temu hlapcu takoj rekel:
»Vse, kar imamo, pustimo tu pod tem drevesom in pojdimo malo naprej. Moramo pa biti zelo tiho, ker bo zmaj takoj prišel. Svinje so se razkropile. Čez nekaj časa je začel pihati veter in začelo je deževati ter pride zmaj z dvanajstimi glavami. S svojim repom je zmaj tako usekal po hlapcu, da je skoraj padel.
In zmaj je rekel: »Tu si ti, cvrček, ki si zaklal moja brata. Kaj misliš, da boš tudi mene? Nikdar ne! Verjamem ti, da si lahko tako močan, ko toliko poješ in popiješ. Jaz pa ti pravim, da bom kar sam vse to pojedel in popil, potem pa joj tebi!«
Zares je zmaj začel tisto jesti in piti, potem pa je začel postajati pijan in se opotekati. In skočita obadva ter začneta zmaju sekati glave. Zmaj pa bi bil skoraj močnejši, kajti dvanajsto glavo sta komaj odsekala.
In je šel hlapec domov ter je povedal, kako se je pripetilo. Pastir pa je šel dalje po gozdu in pride do nekega zlatega gradu, ki se je vrtel na sračji nogi. Pastir mu je velel:
»Grad stoj! Jaz sem tvoj gospodar.«
In takoj se je grad ustavil, ven pa pride neka baba.
Pastir ji vošči: »Dober dan, mamica.«
Ona pa mu je odgovorila:
»Ali sploh veš, da bi te, če bi mi ne rekel 'dober dan mamica,' zdrobila v sončni prah? Ker pa si mi rekel tako, pojdi v grad. V neki sobi boš našel zlato šibico, v hlevu pa dvanajst žrebcev in dvanajst zlatih sedel in dvanajst zlatih uzd. Kadar boš hotel jahati, samo udari s to šibo in še boljše boš letel po zraku, kakor s konjem iz srebrnega gradu.«
In je šel domov, žvižgnil je svinjam in vse svinje, so lepo v vrsti šle za njim. Ko pa je prišel domov, so grof in njegove hčere štele svinje in res, bile so vse. Zdaj so ga vse prosile za to šibico, on pa je tako ravnal, da jo je dal najmlajši.
Tako je najmlajša imela vse tri šibice. Grofu je bilo že žal, saj svoje hčerke ne bi rad dal kar navadnemu pastirju, saj ni vedel, da ima človek takšne tri gradove.
Grof je zato dal na stolp tri zlata jabolka, ter rekel, da bo njegovo hčerko dobil tisti, ki bo s konjem tako visoko skočil, da jih bo pobral.
Zdaj so začeli vsa gospoda dajati svojim konjem oves in koruzo. In prišel je dan. Gospoda se pripravijo s svojimi konji. Res je kateri skočil po dva sežnja visoko, a to še vedno ni bilo dovolj za ves stolp.
Pa pravi pastir v svojem kotu:
»Prosim, gospoda moja, ali bi smel iti tudi jaz s svojim konjem? Moj konj se pase tam, po rži.«
Oni so si mislili:
»Kako bo skočil tvoj konj, ko naši, ki znajo bolje, ne morejo skočiti,« in so mu pustili.
Pa gre pastir po svojega konja in se obleče v bakreno oblačilo ter jezdi. Pa ni šel po zemlji, ampak, borme, po zraku. In ko je prišel tja, je takoj - še ko je s konjem letel nad stolpom - vzel eno jabolko in takoj odjezdil nazaj, slekel bakreno opravo, se oblekel v sukneno, jabolko pa dal v rokav in tako odšel domov. Nihče pa ni vedel, kako je bil jabolko vzel dol.
Grof je dal še drugič oznaniti, da bo tisti, ki bo s stolpa snel jabolko, dobil njegovo hčer. Pride gospoda, a niti en gospod ga ni mogel vzeti dol. In spet je prišel in enega od njih vprašal, ali bi mu dovolil vzeti dol. Odgovoril je, da naj kar.
Pa je šel in se oblekel v srebrno opravo in je tako snel tudi drugo jabolko, takoj odjahal, slekel srebrno opravo, oblekel sukneno in šel domov.
Prav tako je napravil tretjič. Oblekel je zlato opravo in snel jabolko. Zdaj mu je grof moral dati hčer. Potem se je oženil, imel je tri gradove in bil zelo velik gospod.