Sila spomina (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
K slovesu. Sila spomina.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Izgubljena vera.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Drug ti je v skrbno nastavljene mreže
nestanovitno zasačil srcé;
vendar namene še nekaj te veže,
kaj da je, komaj med nama se ve.

Marsikdaj se govorica ti zmeša,
ko me zagledaš med drug’mi ljudmi;
marsikdaj tvoje srce me pogreša,
iščeš okoli me s plašnim’ očmi.

Večkrat, ko vtrujena praznega hrupa
v misli zamaknjena sama sediš,
vsili v spomin se ti pevec brez upa,
stari čas skoraj nazaj si želiš.

Marsikdaj, ko ti tvoj ljubi zapoje,
sreče v ljubezni se baha vesel,
v srcu te zbadajo pesmice moje,
ki jih od njene nesreče sem pel.

Sama sodila si pred me nemilo,
sama me zmerom še sodiš ostró;
pravijo vendar, da slabo plačilo,
kdor me pri tebi zatoži, dobó.

Trdna med nama vzdiguje se stena
’z brezdna globoc’ga do strmih nebes,
vendar ne vzdrža želj skrivnih plamena,
da bi ne mogel on švigniti čez.

Ne pozabiti jih, so te prosili
drugi, ne moje prevzetno srcé;
v mislih ti niso, al mene po sili
pomnila boš ti do zadnjega dne.