Show strahov
| Show strahov Svetlana Makarovič |
Strahec Tibi → |
| |||||||||||
<poem>
Show strahov
Kadar noč zagrne ceste, ko pogasnejo luči, konec je TV programa, in le siv ekran šumi, ko še ptiček več ne čivkne, le še kak prihuljen tat skozi temna okna škili in opreza okrog vrat, ko se v mestu vse umiri in bedijo le skovirji, ko so budni le čuvaji in pa strogi policaji pa še kakšen star pijanec, ki ne najde več domov, o takrat, o strah in groza, se začenja čas strahov.
V tihi sobici se pesnik ravnokar odpravlja spat – a v sosednjem stanovanju se še dere otročad – pesnik pa srdito sklene, da se jim bo maščeval: – Ti preklenska mularija, tristo vragov, rad bi spal! Le počakajte, napisal vam pošastno bom pesnitev, kaj pesnitev! To bo prava grozovitev, strahovitev! Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!
Kaj počenja strahec Tibi svoje dolge mišje dni? Po ves dan korajžo zbira, ker sam sebe se boji. Ko pred ogledalom vadi, se spakuje in renči, lastne ogledalne slike se prestraši in zbeži. Ker strašenje je pregrozno za tak droben mišji strah, vsak večer se mišek Tibi čuti šibkega v nogah. A nocoj se je skorajžil, da nastopi kot vampir, vzplahutal ti bo nad glavo kot pošasten netopir – pa bo v postelji preplah, mama, mama, tu je strah! Strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da ...
Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem gre nagajat pesniku!