Bavbav
| ← Temrazbov | Bavbav Svetlana Makarovič |
Volkodlak* → |
| |||||||||
<poem>
Bavbav
Kdo pa ni pojedel kruha z maslom?
Kdo je vrgel tortico v smetnjak?
Čakaj me, ti nevzgojena punčka,
že prihajam, jezen kakor vrag!
Hočem, da otroci so debeli
in podobni tolsti mortadeli,
vsi se morajo sto kil zrediti,
hlače naj jim pokajo na riti!
Vsi slovenski pamži so presuhi,
naj se jim zaoblijo trebuhi,
hočem, da so kakor mišelinke,
žro naj torte, mastne palačinke,
lokajo čimslajše naj kompote,
vase tlačijo vseh vrst rižote,
šest klobas in masten kos svinine
v vsak želodec naj takoj izgine,
smetano naj lokajo za žejo
in na sploh naj brez prestanka žrejo!
Vitkih deklic pa sploh ne trpim,
če katero najdem, jo zdrobim!
Kdor ni ješč, si sam nesrečo išče,
tega bom strahotno kaznoval,
si me slišalo, ti suho pišče?
jaz ti bom že dal – jaz sem Bavbav!
No, ali sem grozen ali nisem?
Vidite, zato sem pa Bavbav,
tisti, ki ni krožnika polizal,
bo od blizu krempelj moj spoznal!
– Pustite me! zavpije pesnik, jaz jem rad, celo prerad, saj sem kar lepo okrogel – zgini že, da ležem spat! In zazeha, se pretegne ...
Glasen lajež se zasliši – paglavec nagaja kužku, da odmeva po vsej hiši! Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!
Kdo tam zunaj na hodniku vleče Štumfija za rep? Kdo je včeraj splašil muce in jo mahnil na potep? Čakaj, čakaj, se že sliši na stopnišču tuj korak, čakaj, čakaj, zdaj prihaja pote hudi Volkodlak! Rdeči gobec bo odprl in te živega požrl in prav nič mu ne bo žal, ko se bo oblizoval. Joj, kako bo zdajle jezen, joj, kako bo zdajle hud, joj, zaman bo tvoje vpitje, neizprosen bo in krut! Pa bo v postelji preplah: Mama, mama, tu je strah, strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da.
Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem, gre nagajat pesniku!