Samoten (Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jesen (Jarc) Samoten
(Človek in noč)
Miran Jarc
Tri breze ...
Pesem je variantna II. pesmi iz cikla Vodoravnost.
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Polnočni skovir je priklical iz smrečja črnega
rastoči srp, da se je zbala nebeška plošča.
Ogrnil sem se s tišino plašča srebrnega
in svežega miselnega lošča.

Žalost me je v mozeg premrazila
vsebolj kot tretje nočne ure hlad,
ne morda, ker se je za hip prošlost v meni vobrazila,
ne morda zavest bodoče samote, ker sem še mlad.

Tudi nisem pozavidal dolin, kjer godba buri in druži
pare, kopajoče se v sladostrasti,
že davno vidim skoz njih vonjivo telo — okostje v žolti mlakuži —,
razkošni prividi so zame le še zlovešče pošasti.

O, vesolje, ti si zakonita godba in molčanje soglasno,
brez smeha, brez joka, brezosebno, brezspolno.
Kdaj zrastem nazaj preko živali in drevesa v brezčasno
tišino gorá, v udanost brezvoljno?

Na zemlji ležim razpet v podobi križa,
v gorečem dihanju — molim za svoje, za zemlje, za vseh sonc telo.
Že se spokorniku mi odpuščanje bliža,
vsaka stvar diha vame, — o, kak je blizu nebo!