Vodoravnost (Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vodoravnost
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Ljubljanski zvon 43/11 (1923), 615–617
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. dno

I.[uredi]

Tri breze ... Tri poti po bregu v dolino ...
Ne misel, škrjanček se dviga v sinjino ...
Star križ: a še Bog se smehlja, ko mu roža
se vije krog nog, ki mu tiho jih boža.

Ne ura, le detal trka v goščavi.
Večnost zgrnila se je po planjavi.
Tiha je rast. — Visoko drevo! A še ne do nebá;
pa jutri že više ... Vsaka stvar se mi odpuščajoče smehlja.

»Zdaj si naš, zdaj si naš!« se prehitevajo bilke.
Prisluhnil sem jim in vedre budilke
so lahno ovile duhá mi, teló mi sklonile
in varno na zemljo predobro ga položile.

Obzorje in nebes in solnce ... Ves Tvoj sem, vesoljna pramati!
Če hočeš njen biti — umeš li udano ležati?
Ravnina, ravnina! V jasnino se megla duhá mi razteka.
O, da bi ne bilo nikdar več, nikjer več človeka!

II.[uredi]

Polnočni skovir je priklical iz smrečja črnega
rastoči srp, da se je zbala nebeška plošča.
Ogrnil sem se s tišino plašča srebrnega
in svežega miselnega lošča.

Žalost me je v mozeg premrazila
vsebolj kot tretje nočne ure hlad,
ne morda, ker se je za hip prošlost v meni vobrazila,
ne morda zavest bodoče samote, ker sem še mlad.

Tudi nisem pozavidal dolin, kjer godba buri in druži
pare, kopajoče se v sladostrasti,
— že davno vidim skoz njih vonjivo telo okostje v žolti mlakuži —
razkošni prividi so zame le še zlovešče pošasti.

O, vesolje — ti si zakonita godba in molčanje soglasno,
brez smeha, brez joka, brezosebno, brezspolno!
Kedaj zrastem nazaj preko živali in drevesa v brezčasno
tišino gorâ, v udanost brezvoljno? —

Na zemlji ležim razpet v podobi križa,
v gorečem dihanju — molim za svoje, za zemlje, za vseh solnc teló.
Že se spokorniku mi odpuščanje bliža,
vsaka stvar diha vame, — o, kak je blizu nebo!

III.[uredi]

Drevo,
kaj si zašumelo,
ali se je vjelo
v tvoje vejevje — meni v rokó
ihtenje?
Morda zato,
ker so odšli ljudje?
O, Bog z njimi in hrepenenje!

Drevo,
zdaj sva sama,
nocoj bova pela
ne več »srcé, o, srcé!«,
nocoj bova molčala
— ni več ljudi! —
in smo samí, samí:
zemlja, čeri, drevesa, širjava noči ...
Vseprostost, vseradost! Zdaj bomo pozabili,
da smo nekoč — govorili,
da smo nekoč bledeli, drhteli,
da smo nekoč prosili, vpili
in padali na kolena ...

Vaš sem, vaš, o, saj me poznate:
skala sem, siva in slepa,
gorska sem kepa.
Na mojih višavah se ne zgrinjajo trate,
tudi ni rož, ki po pesmih dehte; —
tu vonjí le po viharjih, ki so bili ...
— o, kdo ve: kje so se izruli, kam se prepodili —
jaz sem gorska kepa,
strma in oglata ... sfinga slepa ...
molka večnega okamenina. —
Kdaj sem rastel? Zdaj sem le strmenje.
Vem le, da je dobro, dobro mirovati,
mrtvo zreti, bdeti nad vekovi,
ne več sebe čutiti, in spati ... spati ...

Ali čez veje
se je raztrosil šelest kot spomin
ali iz dolgih cest,
ali iz daljnih mest
ali od tujih zvezd:

Bolest ... bolest ...