Jesen (Jarc)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Večerni sprehod Jesen
(Človek in noč)
Miran Jarc
Samoten (Jarc)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zdaj sijejo zarje večerne tako prosojno,
da meniš videti v onkrajnost ...
Stojiš na hribu in dozorela drevesa
čakajo, da te vsak hip potresejo z žoltimi spomini,
ki so mehka odeja romarskim nogam ...

Zdaj je čas, ko se vse vrača v lahno rožno modrino ...
V njej potonevajo ptice
(zdi se mi, da še slišim pluskotanje
njihovih peroti, o, izginjajoče ptice).

Vse je jasno kot bisernina ...
zaklical bi od gore do gore.
Samota, svetla in veličastna.
Ljudje imajo čudno vesele oči:
saj ne morejo zakriti,
da so zapluli ob njih dihi padajočega sonca ...

Vsi se vračajo v svoje domove,
kjer si bodo ogreli dozorela srca,
da bodo sijala skozi megló,
kot čudežne rože — —
kakor se zvoki potapljajo v osrčje glasbila,
odkoder žarijo na nas, otožne ljudi.

Vsaka stvar: drevo na obzorju,
hiša v dolini, cerkev na gori —
kot čudežen spomenik.

Žalostni človek na strmini — vsemirska podoba.
Za vznožje ima golo, molčečo goro.
(Vsi ga vidijo, a nikdo se ne zavzame,
saj so vsi strmenje.)
Poveša roké, sklanja glavó.
Misliš, da je morda drevo, ki bi rado v sinjino pa joka po zemlji.
Misliš, da je obešenec, ki je obvisel na zanki svojih misli.
Misliš, da je trudni Bog.
Pa je le žalosten človek:
gleda, kako se vse povrača v svoje domove,
gleda ptice
in misli na svojo dušo ...