Večerni sprehod
| ← Vrtiljak | Jesen (Človek in noč) Miran Jarc |
Jesen → |
| |||||||||
Prvi srp se zlati na mladoletnem nebu,
večerni hladi božajo utrujeno predmestje, pokrajino …
kopica kričavih otrok se lovi po prašni cesti
in skriva za onemoglimi, izsušenimi kostanji …
Od reke se čuje plosko šumotanje in žuborenje:
iz zahišij brni avtomobil …
samoten potnik se je iz ovinka izločil …
družba smejočih se deklet in slokih spremljevavcev …
Tam v dalji šumi kamnito ladjevje z jambori — zvoniki in dimniki
tovarn …
Misli so mi zvihrale preburno:
Pradavnost … antika … krščanstvo … ozvezdje upornikov v renesansi …
prvi žvižg lokomotive … električna luč … aeroplan …
brezžična telegrafija …
Človek stroj — človek blodnež — —
A vedno isto zagonetno vsemirje:
ta srp tisočletja že žanje po nebu,
ta zemlja že izdavna utripa spokojno …
A mi: vsa ta bedna življenja
se vkresajo, ugašajo kakor kresnice …
in vendar le v nas vse vesoljstvo živi,
v nas brezmejnih živi pobrezmejeno,
v nas večnih živi večno,
v nas s stotisočerimi obrazi — stotisočero in vendar
nespremenjeno.
O, kje so že vsi rodovi onih,
ki se jim oko vprašujoče
je zagledalo v nebo.
In spet se za njimi nova in nova
pokolenja vzpenjajo iz temin,
vsi kot da niso od tu.
Ti otroci,
perice,
popotnik,
ta družba …
in jaz — — —
V tem zedinjajočem večeru čujem vso vesoljno bol
in vso slast in grozo in strast in radost,
kipečo iz vseh stvari in bitij
v voljo, ki ne bo nikoli prenehala peti:
Živeti … živeti!