Vrtiljak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Vrtiljak
Tone Pavček
Spisano: Mateja Tomšič
Viri: Pavček, Tone (1965). Vrtiljak. Ljubljana: Mladinska knjiga. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Saški[uredi]

V tvojem svetu je tisoč imenitnih reči,
tisočkrat tisoč in še ena povrhu,
več kakor v bajkah Tisoč in ene noči,
večkot v vseh bajkah in še eni povrhu.

V tvojem svetu, v deželi otrok,
nosijo dnevi klobuke postrani,
a za klobuki so maki in glog,
a pod klobuki - čudeži nenadejani:

trata s sto sonci in v travi čoln,
ptica na krmi njegovi zeleni,
a čoln do vrha je mandeljnov poln
in ptica ponuja: pridi in vzemi!

V tvojem svetu zate vse dni
godejo godci izbrani,
in kadar med zvoki zaspiš, ti z dlani
rastejo zvončki in tulipani…

V tvojem svetu naposled je kot,
ozek, neznaten, skoraj neviden,
kamor pošlješ očeta iz sveta zmot,
kadar je majhen in priden.

Besede, take in drugačne[uredi]

Ljubim besede, tiste prave,
ki nočejo v glave odraslih;
sočne in zvočne in vsemogočne,
zmožne in prožne,
gladke in sladke,
ki se v ustih tope,
čistijo grlo in ga hlade,
kakor bomboni,
ko čokolada,
ko limonada,
ki, kadar se rabijo, gladijo, vabijo,
sladijo,
zvenijo,
živijo
ko Tivoli
in v njem direndaj
ali pa pokajo, pojo in se pačijo
kot papagaj
ali, postavim, Popokatepetl.

Ah, in kaj je besed,
kislih in pustih,
ki se kot jed
nemogoča
valjajo v ustih,
kakor čistoča
in tihobodi
in senespodobi
in hitrospat!

Groza! Kakšen puščoben besedni zaklad!
Pojdimo, bratci, skozi najtanjše sito
nas slovar presejat,
da ga očistimo res temeljito
tega plevela spred in zad!

Televizija v Mestnem logu[uredi]

Mar ste slišali za te,
mar ste slišali za le,
mar ste slišali za vi,
mar ste slišali za zor,
mar ste slišali za televizor,
velik kakor voz parizar
v čudovitem Mestnem logu?
Tam na travnatem pologu,
brž ko sonce nanj prisije
pa do mraka, ko se skrije,
družba »Kos et company«
nudi od jutra do noči
svoj program televizije.

Tam s širokega se e,
tam s širokega se kra,
tam s širokega se na,
tam s širokega ekrana
čuje pesem se ubrana,
kosi, liščki, vrabci, slavci,
sami mojstri izvajalci
tralalajo, ščebetajo,
vse popevke peti znajo,
tam gledalci se hahljajo
veveričjim čarovnijam,
gledališkim umetnijam
zajčje ritmične skupine,
sonce ploska in nebo,
ploska grm in drevo
in vznesenost, ki ne mine,
odmeva od dneva pa do dneva
čez planine in doline...

Pravim vam,
če niste kra,
pravim vam, če niste tko,
pravim vam, če niste vid,
pravim vam, če niste ni,
pravim vam, če kratkovidni
niste in ne malopridni,
pojdite kdaj v Mestni log,
tja na travnati polog,
kjer od jutra do noči
družba »Kos et company«
nudi, v barvah pravzaprav,
vam predstavo vseh predstav!

Lahko drugim…[uredi]

Lahko je oblaku biti oblak:
plove po nebu koder si bodi,
ne po utrtih cestah ino tirnicah vodi,
pa magari čez sonce, svoj puhasti vlak.

Lahko je drevesu biti drevo:
v igri s ptiči in vetrom dolgčas mu mine,
veje - roke in noge - korenine
širi, kot hoče, v zemljo in nebo.

Lahko je mami biti mama:
sama
vse ume in vse razume,
zmeraj je prav, karkoli že reče,
in če zahoče slaščic se ji,
sama jih speče.

Lahko je tatu biti tata:
on je že velik, pa novce služi
in lahko kupi, karkoli si hoče,
s komer se hoče, s tistim se druži,
vsa naša cesta in soseska ga dobro poznata
in vsi ga spoštujejo, ker je pač tata.

A joj je, prijatelji, meni:
skočiš na cesto - pa je narobe,
povaljaš se v travi - pa je narobe,
blekneš besedo - pa je narobe,
zmeraj narobe, danes in včeraj,
narobe, narobe, narobe, narobe!
Kaj čem, ko pa nisem drevo,
kaj čem, ko pa nisem oblak
in niti ne tak
imeniten junak
kot sta tata in mama!

Intervju[uredi]

Tisti maček, ki sijajne
brke nosi preko ust,
je pobasal svoje cajne
in šel k morju na dopust.

Davi v strgani opravi
je brez brk prišel domu,
pa se k njemu v dom odpravim:
»Prosim kratek intervju.«

In mi pravi: »To napiši:
pasja noga tak dopust!
Je že bolje v naši hiši,
kjer so miši blizu ust!

Voda slana, slaba hrana,
šli so brki –kar poglej!—
vsa reklama prazna slama,
tako morje – fuj in fej!«

To dejal je maček stari,
ko se vrnil je domu,
in z nogo, da ni kak lari-fari,
mi podpisal intervju.

Nesreča[uredi]

Na križpotje sred vasi
sta dva polža privozila,
skupaj trčila v megli,
hišam strehi polomila,
vsak pol roga izgubila,
ker prehitro sta vozila
in – o, groza! –v tej megli
sta podila brez luči!
A to ni največje zlo.
Divja polža križa-kraža
povozila sta Matjaža,
da ubožec trd in bel
je sred ceste omedlel.
Brž redarji so pritekli,
niti `mu' nikomur rekli,
preiskali, rešetali,
vse natanko popisali,
kos papirja počečkali
sem in tja, počez in vzdolž;
vse to pojde pred sodnika,
kadar tožba bo velika:
Mali Tjaža kontra polž«.

Novice[uredi]

Tine-Bine, brihtna glava,
tisti, ki je s hruške pal,
danes zjutraj brez pozdrava
se je v Afriko podal;
tisto Anko razcrkljanko,
ki se zbodla je s šivanko,
pa so s samokolnico
odpeljali v bolnico.

V vasi luža se je vnela,
vsa do amena zgorela.
Samo žabe so ostale,
ker so pravi čas zbežale
na drevo iz svojih mlak
in zapele: kvak, kvak, kvak.

Te prežalostne novice
je čeljust brezzobe Mice
šklepetala, zropotala
za prismojene butice.

Krof[uredi]

Teta Liza, teta Liza
nam je spekla velik krof.
kakor hlebec velik krof.
Kakor hlebec? –Kakor miza!

Dva iz peči sta ga nosila,
pet jih kilo je dobilo,
preden množica na mizo
slavni krof je položila.
In se miza pod to silo
se močno je zašibila!
Kaj se ne bi, saj to krof
ni navaden pustni krof!

Tono moke porabila,
dva zaboja rumenila,
štiri vreče marmelade,
pet vagonov čokolade,
da ne omenjamo sladkorja:
teta Liza z njim vsa morja
bi gotovo osladila,
sladek čaj do smrti pila!

No, vam šlo je zdaj v glavo,
da to krof ni kar tako!!

Zdaj smo tanki, zdaj smo suhi,
potlej bomo kakor skleda,
širni, okrogli - če seveda
nam ne počijo – trebuhi.

Loterija[uredi]

Tisti Tone tralalone,
ki je nož za pipec dal,
je sto par in tri milijone
v loteriji priigral.

Zdaj bo kupil krokodila.
Tega davno že želi.
Krokodila? Da! Iz Nila,
s trdo kožo in zobmi.

Pravi, hm, da iz trde koze
dobro usnje bo strojil
in da čevlje iz take kože
nosil boš, dokler bos živ.

No, če pamet me ne vara,
Tone bo kar pravi mož
in zato pri njem dva para
sem naročil si galoš.

Vam pa pravim, naročite

pri tem mojstru kakšno stvar,

če na srečkah ne dobite
tri milijone in sto par.

Cigani[uredi]

Ondan prišli
k nam so cigani:
 
črni, dolgi,
vsi razcapani,
stari - bradati,

mladi - kosmati,

lakomnih rok -
skratka, cigani
od glave do nog -


s staro mulo,
praznim vozom,
s strašno culo
in motvozom
in nedvomno
se z ogromno
staro lajno lajnasto.

In tako
gor in dol so šli

kar po sredi vasi,
potlej pod drevo

so se v senco zavalili,
čike zakadili,

Križem gledali,

se presedali,

z brado migali,

nekaj kimali,

potlej en dva tri

vsak cigan otroke lovi.

Bojda so Anko,

tisto zaspanko,

v roke dobili,

v culo vtaknili

in zavezali,

voz naložili,

mulo pognali.


Če to drži,

potlej vse dni

se bo klatila

v svetu okrog,

lajno navijala,

mačke zauživala,

potlej bo Anka

prava ciganka

od glave do nog.

Po svatbi[uredi]

Tam za hlevom pred dvoriščem
včeraj bil je direndaj:
ženil se je s strašnim vriščem
mali mišek Mokedaj.

Mnogo svatov se je zbralo,
mnogo svatov z vseh strani,
vse je pilo in plesalo
dolgo v noč, do polnoči.


Ko pa polnoč je odbila,

se je družba razgubila
in zaspal je Mokedaj,
da ni niti vedel kdaj.

Danes zeha, samo zeha,
ves je pust in neprespan.

Čudno bleda je nevesta,

murn -- svat na smrt bolan,

muhe noge so zlomile,
ko so se domov valile,
pajki mreže zamešali
in komarji v lužo pali,

kjer so žabe pozaspale,
ker na svatbi so regljale,

šele ob osmih se zbudile, --
vse so šolo zamudile.

Osmrtnica[uredi]

Žalostna vest je to,
žalostna kakor smrt:
včeraj pred polnočjo
dobri tovariš krt
se ponesrečil je v jami.

Jokajte z nami!
Bil je pošten možak,
oče številne družine.
V življenju za dolg je vlak
prekopal zemlje in gline.

Zdaj v »Zelenem dolu« leži.
Jokajte vsi!
Danes opolnoči
bo slovesen pogreb.

Danes opolnoči
v grobnico bomo dali
glavo njegovo in rep.
Pridite vsi, ki ste ga kdaj poznali.

Vabijo vas -- žalujoči ostali.

Če bi me kdo iskal,
danes doma me ne bo.
Krta sem dobro poznal,
šel sem tolažit gospo.


Hvaležna muha[uredi]

Halo! Prosim rešilno postajo!
Vdovec pajk govori.
Hitro nosila naj dajo,
hitro, ker se mudi!

Muha srebrnokrila
z balkona na cestni tlak
pravkar je pala in si zlomila
levi, ne - desni krak!

Stvar ni od muh, saj izgubila
je za tri škafe krvi.
Hitro pomoč, sicer zalila
kri bo balkon in kleti!«

Toda - nikarte strahu.
Našli so brž medicino
in jaz sem imel - res hvala bogu!
pravo krvno skupino.

In muha že hodi sedaj,
čeprav si se z berglo pomaga,
a meni iz hvaležnosti
kdaj po južini pesmice zlaga.

[uredi]

Vrtiljak[uredi]

Vse močneje, vse hitreje
krog na krog brzi,
stari zvočnik pa se smeje:
Darko se boji!
Ne boji se, ne plaši se
zajček psa ne konjskih nog
in ne slona, ki podi se
za medvedom naokrog,

Slon medveda,
medved konja,
konjič zajca,
zajček psa,
to je zmeda,
to je gonja
naokoli
sem in tja,
da nikoli
še tega!

Vse močneje, vse hitreje
krog na krog brzi,
stari zvočnik pa se smeje:
Darku v glavi se vrti!

Tista Marinka[uredi]

Kaj naj dem o jari kači,
 
kaj bi pravil o palači,
kjer škrat črni veseljači
ob pijači, godbi mačji
pije, poje, vriska, trinka –
ko pa pridna ni Marinka.

Tista majčkena Marinka,
tista strašna potepinka,
ki tako grdo se pači,
kadar mama ji skrtači
zadnjo plat, ko jo zasači,
da za rep spet mačka vlači.

Tista punčka, ki ima
rdečo kapo, cofa dva,
pa skoz zobke se smeji,
pa me zmerja in kriči;
Tone, Tone, tralalone,
Tone, bone, makarone!

Ej, Marinka, potepinka,
potepinka, frkolinka,
kadar v pest te bom dobil,
ti jeziček bom zavezal,
ti ušesa bom porezal
in te z brezovko nabil.

Pa Marinka se zboji
za jeziček in ušesa,
saj jo strah je kot potresa
žarke brezove masti,
pa prijazno me pogleda
in že steče ji beseda:

Zdaj povsod bo kmalu belo,
potlej sonce sneg bo vzelo,
v našem vrtu zacvetelo,
v vrtu marsikaj zorelo:
češnje rdeče, črne, bele,
sladke in kot pest debele.

Če ušes ne boš porezal
in jezička ne zavezal,
češenj ti takrat bom dala,
kar ne bom jih pozobala,
Tone, Tone, tralalone,
Tone, bone, makarone!

In zato ne bom je bil.
Naj skoz zobke se smeji,
naj me zmerja, naj kriči,
saj spomladi bom dobil
češnje rdeče, črne, bele,
sladke in kot pest debele.

Dva Andreja[uredi]

Drejček-Nejček, mali možek
velik komaj tri pedi:
če se cmeri, se primeri,
da v solzah se izgubi.

Kadar pa Andrej se smeje,
zraste velik do neba.
Sonce jaše, v duše naše
trosi čistega zlata.

Posluh[uredi]

Naš Tomažek pa posluh!
Saj je revež čisto gluh:
v petju ga celo prekaša
godrnjava mačka naša,

ker skoz žep na levi strani,
ki veliko luknjo ima
davno mu posluh izbrani
pal je bog ve kje na tla.

Ob belem dnevu ga je s svečo
vsepovsod zaman iskal
in tako je na nesrečo
brez posluha fant ostal.

In zato ga ne prosite,
da vam poje — mož je gluh!
Raje, če se da, pošljite
mu po pošti — svoj posluh.

Prvič v šolo[uredi]

Tisto leto naša mačka
je imela mlade tri.
Vsak je zase bil igračka

in zatorej tiste dni
nisem rad, nič rad poslušal,
da bom kmalu šolo okušal.

Pa so hlače mi sešili
in kupili mi klobuk,
staro čitanko dobili
in dejali mi v poduk:
Zbogom zdaj in srečno pot,
da postaneš kdaj gospod.

Jaz pa tisti dan razreda

nisem videl ne klopi
in še dolgo abeceda
so bile mi muce tri:
z njimi v hosti smo se skrili
in po svoje se učili.

A ta šola, bogme da,
strašno slaba je bila:
strgala klobuk in hlače
- moje lepe nove hlače! -
in ostal sem teleban,
kot sem še današnji dan.

Bratovo prvo pismo[uredi]

Učeni brat!
Do zdaj ti nisem

pisaril še nobenih pisem.
Da. V šoli gre mi. Kaj bi pravil:
to leto znal bom več kot ti,

čeprav milijone dni
si po klopeh zapravil,
Že vem, kje se postavi pika.
 
Kdaj piše črka se velika.
Še vejica in vse bo prav.


Ded pravi, da bolan je,
pa je zdrav.
Naš Fuks se z repo je zadavil.
Mesar ga je dobil,
a mene oče je nabil,
čeprav mu mati je branila.

In moja zajklja je rodila,

Če mi prineseš tistega Pajaca,
ki ga naviješ in kobaca,

podarim ti,
ko prideš, mlade tri.

Rad bi, da kmalu prideš k nam.
In oče prav tako in mati.

Povsod pričeli so orati.

A jaz na pamet znam
že pravljico o jari kači.


Tako, Zdaj pa končam.

Pozdravljam te jaz sam
in vsi domači. -


Takole bratec mi je pisal

in moško spodaj se podpisal.
Na »ije« strehe je dajal,

po pismu packe razsejal

in se namesto Pepe
je spod podpisal - Cepe.

Zakaj so breze bele[uredi]

Bil je čas, ko breze črne
so bile ko kozji rog,
in v tem času je imela
neka mati pet otrok.

To bili so čudni fantje,
nagajivi kar se da,
Takih ne dobiš, četudi
bi obredel pol sveta:

prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.

Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
Dolgo tiho je trpela,
a nekoč se razjezi:

»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!
O, le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«

in v tem času je imela
neka mati pet otrok.

To bili so čudni fantje,
nagajivi kar se da,
Takih ne dobiš, četudi
bi obredel pol sveta:

prvi fant se le potepa,
drugi dan in noč prespi,
potlej dva sta pretepača,
peti pa nič prida ni.

Uboga mati, stara mati,
kaj naj reva naredi,
Dolgo tiho je trpela,
a nekoč se razjezi:

»Oj, grdobe moje grde,
kaj za vas vse pretrpim!
O, le kje je kakšna breza,
da Vam hlače izprašim?!«

In tedaj, o čudo čudno! –
v mraku breza zablešči.
Od tedaj so breze bele,
kot so še današnje dni.

A po moje stvar je taka,
da spet črne so lahko;
pridni so pri nas otroci,
da nikoli še tako...

Upravičeno spoštovanje[uredi]

Verjemite, zmeraj ko vas srečujem,
kako junaško bahaško
drobite (ah, oprostite!),
hitite v srečni objesti po cesti,
ginjen in ganjen tako premišljujem:

Tale bo general,
oni pa admiral,
tisti bo pekel pogače,
oni gradil palače
ali pa vagal pravico!
Lej jo zdravnico,
krojačico, babico,
jutrišnjo mamico!
Tale pa, suh ko peresnik,
najbrž bo pesnik:
take zamišljene rože, se zdi,
se mu razcvetajo oči ...

In nehote glavo sklanjam
pa se vam klanjam,
vam generalom
in admiralom,
zdravnikom,
sodnikom,
inženirjem prihodnosti,
mojstrom bodočnosti,
le mimo pesnika
tiho grem, tiho in gledam stran.
Šment, pa še pesniki!
Saj je že mene sram!

Polž[uredi]

Fantje, junaki, ste videli polža?
Kakšnega polža? Katerega polža?
Strašnega polža-! Imel je roge
skoraj dva metra, če ne bolj dolge,
hišo pa tako - cel nebotičnik!

Včeraj privozil je k nam v Ljubljano,
nekaj povprašal in ga miličnik,
tisti pred NAMO,
kot videč in slišal sem sam,
napotil naravnost je k vam.

Zdaj pa pazite, od doma tecite,
uhljaste zvezke s sabo vzemite,
v varno zavetje knjige poskrijte,
saj slinar slinasti to
za trdno je sklenil,
da bo, kot bi trenil,
Pospravil s sveta
vse povaljane in popackane
zvezke in knjige in Cicibane,
pospravil s sveta,
brez pardona, oja!

Prvi šolski dan[uredi]

Kakšen dan je tale dan,
z jarkim soncem obsijan?


Kaj Tomažek bled je v lice?
Kaj tak zgodaj danes ptice
so zapele? In budilke?
So preizkušale glasilke?

Kaj je obnorilo ceste,
da so lepe ko neveste,
polne, hrupne in nemirne

od radosti neizmerne?
In ta stražnik na križišču?
Je otrpnil? V takem vrišču
se ne gane! Venomer
kaže samo v eno smer,
kamor jadrno drve
torbe, kape, čepice.

Kam, prijatelji, hitite?

Kakšen dan je to, recite?!

To je prvi šolski dan,

pa je s soncem obsijan,

pa Tomažek bled je v lice,
pa tak zgodaj danes ptice
so zapele in budilke
skoro uničile glasilke,

pa okitile se ceste,
da so lepe ko neveste.

In ta stražnik na križišču?
Ni otrpnil v silnem vrišču,
le učencem venomer
kaže v šolo pravo smer.
<poem>
== Če ste pametni ==
<poem>
Kdo vam je rekel, da ni več žar ptice,
ne volkodlaka, nobenega škrata?
Kdo vam je tvezil tako neumnost?
Prosim lepo vas! Dajte no mir!

Ko vi zasanjate, slednji večer,

brž ko zasveti mesec za plotom,
z zlatim pretankim protom
vile in škrate žene na trate.

Tamkaj posedejo, potlej zasedajo,
misli zamotane predse razpredajo,
končno zarajajo,

vam v spanju nagajajo

in se hihitajo, hi hi hihitajo,
dokler je ob zori, pred dnem ne popihajo.

Če ste kaj umni, urni, pogumni,

izpod odeje levico stegnite,

škrata zgrabite

(če se da, lahko dva!),

si ga oglejte, a potlej molčite

in ne govorite,

da v dvajsetem veku

ni škratov na svetu!

Poziv[uredi]

Slikarji!
Kiparji!
Novinarji!
Pesniki!
S čopiči, dleti, peresniki
hitro na delo!
Ustvarite, zvarite,
zrišite, spišite
gagico belo.

Veliko, veliko, veliko!
Kip ali sliko
s perjem svilenim,
z vsem čarom njenim,
z rožnatim kljunom,
modrim tolmunom,
največjo gaga,
najlepšo gaga,
najbolj živo gaga,
gaga, vseh gagic vzor!

Slikarji!
Kiparji!
Novinarji!
Pesniki!
Z gaga na paleto!
Bogato bo plačan vaš trud in napor:
naš fant kot drugih nešteto
ves je na gagice nor!

Sončna očala[uredi]

Komaj je sonce razgnalo meglice,
komaj zasedlo nebesni je svod,
že je poklicalo
dedke in babice,
očke in mamice,
tete in strice:
Prosim, gremo na sprehod!


Brž so umili punčke, fantičke,
brž so pripravili svoje vozičke,
culice, vrečice, kanglice, vse.
Končno po zimi prvič zdaj z njimi
sonce na sprehod v Tivoli gre!

Saj ste jih videli, saj ste jih slišali:
dedki so puhali, v pipicah kuhali,
babice dremale, mame samevale,
tekali sinčki in vnučki okrog:
sonca napili se, s soncem lovili se,
v soncu se mazali, vsi se zamazali,
sonce edino ni umazalo rok.

Proti večeru zamrli so klici
v tivolskem parku otrok in ljudi.
Dedki in babice,
očki in mamice,
tete in strici
zmučeni, trudni domov so odšli,
spredaj poslednji, prvi odzad.
Sonce k najlepšemu šlo je fantičku,
pa so peljali ju skupaj v vozičku
tiho in varno in slavnostno spat!

Obisk[uredi]

Razneslo se je ko blisk:
k Marku na privatni obisk
prišel je v mesto te dni
Jurij Vseznal iz Dolge vasi.

S seboj je pripeljal
kmečkega zraka,
hlevskega vonja
in kravo,
pravo kravo
s teličkom,
majhnim,
rdečim,
sladkim teličkom!

Saj Marko Nevednež
doslej ni poznal
kmečkega zraka,
hlevskega vonja,
kaj šele kravo,
kravo s teličkom,
majhnim,
rdečim,
sladkim teličkom!

Pa sta peljala
Marko in Jure
vimasto znanko
pred nebotičnik,
narodno banko,
ji razkazala
svetle izložbe,
palače velike,
parke, urade
in spomenike,
jo pokazala
povrh se vsem tistim
punčkam, fantičkom,
ki niso poznali

krave,
krave s teličkom,

majhnim,
rdečim,
sladkim teličkom!


A potlej so molzli

čudežno kravo,
da je dajala
mleka za Marke,

Darke in Žarke,

Metke in Cvetke,

pa se za svojega

malega,
rdečega,
sladkega sinčka!

Oglas[uredi]

Vsi cicibani v slovenski deželi,
vsi črnih in svetlih in kuštravih las,
vsi Janezi s trdimi celi
naj prebero naslednji oglas:

»Prepovedano je od danes naprej
razdirati, jemati, pleniti,
kakršen koli kvar povzročiti
našim domovom sred vej,
prav tako ne sme se jemati,
ne jemati, kaj šele metati
naše otroke iz gnezda poprej,
dokler še ne znajo leteti.
Če kdo bo prekršil tale oglas,
me ptice prenehamo peti
in odletimo od vas!«

Cicibani so brali,

z glavami majali

in v zboru dejali: »Naj bo!

Od danes povsod

varen bo ptičji rod,
samo da ne pojde od tod!«

Pismo vojaškemu uradu[uredi]

Prosim, v kartoteki vaši
črtajte imena ta:
Mihec Strahec, ta se ustraši,
če le miš zaropota.
Jure Reva, to se mami
v krilo dan in noč tišči,
in Blaž Cmera - v vsej Ljubljani
bolj objokanega ni;
saj razumete, da taki
bodo šleve, ne vojaki!

Zraven prosim vas lepo,
da poiščete v seznamih
Oskar Oven - vse pod »O«.
Črtajte se to. Med nami:
pobič to zares zasluži;
že pet let vojake služi,
po dvorišču sem in tja
sam koraka, se peha
s puško, nožem, suče meč,
tank prevaža naokrog,
pa je vaš vojaški rok
zanj popolnoma odveč!

Kapitan[uredi]

Ko bo naš fant čez leto in dan
med kapitani kapitan,
preplul bo Savo in ocean!

Na palubi bo ostal,
tako za šalo oral
največje, najbolj divje valove;
najlepši delfini,
najlepši galebi
in z njim
vile in deklice morske
bodo kraj ladje njegove!
(Največje, kar jih je plulo in plove!)
In sam Pozejdon,
vladar morja,
mu bo odstopil svoj vladarski trizob!

Potlej vsi
vsi
vsi
mornarji sveta
poreko:
To ni več pob!

To je on! Morski volk! Kapitan,
ki mu je vdan
Pozejdon
in ocean!

Obzirnost[uredi]

Do včeraj, kaj pravim, do davi
bobnel in hrumel je
kraj našega okna
(skorajda Marku po glavi)

vlak-spak

z lokomotivo,

vriskal in piskal

svoj večni uu,

rečem, prav nič ljubeznivo!


Pa se je zbujal junak,
pa se je jokal junak,
točil solze pretresljive,

da ganil naposled je vlak,

ganil železno srce
črne lokomotive.

Zdaj tiho, pretiho dni in noči
kakor v copatah kraj okna drsi
in tiho, po svoje

Marku uspavanko poje:
Spi, ljubi moj, spi!

Novi mož[uredi]

Do včeraj ni Darko poznal
niti ene lekcije

iz zemljepisa,

prirodopisa,
dramatike,

matematike,

biologije
ali kemije,
niti iz fizike,

(lizal je lizike!)
kaj šele iz slovnice
in iz skladovnice
drugega znanja,

kot so vprašanja:

lepopisa,
dobrega vtisa,
reda,
ugleda razreda,

tišine
in discipline,
sedenja pri miru

in tako dalje
in tako dalje.

A včeraj je Darko postal
mož,
pravi, resnični, veliki mož;
z zadnjimi novci
zbarantal je s trgovci
za zvezek,
radirko,
berilo,
šestilo,
peresce,
črnilo
in torbo veliko. (Postavimo piko.)

Tako oborožen
gotovo bo zmožen
spoznati vse lekcije
iz zemljepisa,
prirodopisa,
dramatike,
matematike,
biologije,
kemije,
fizike,
(adijo lizike!)
kakor iz slovnice
in iz skladovnice
drugega znanja,
kot so vprašanja:
lepopisa,
dobrega vtisa,
reda,
ugleda razreda,
tišine
in discipline,
sedenja pri miru
in tako dalje
in tako dalje.

Kosilo[uredi]

Kakor vojaki v majski paradi
mimo zvedavih bradic in lic
so prikorakali kot po navadi
na mizo ob muziki žlic
lonec,
skodela,
krožnik
in v njih:
juha, prikuha,
v juhi ješprenček,
pa se korenček,
v kropcu
krompir.

Hvala! Imam čir
na želodcu!

Pa so skodele
se brž zavrtele,
kakor bi trenil, se k mizi vrnile,
zadihane s sabo tole nosile:
nekako omako,
zraven musako
pa makarone
(skoraj pol tone),
kompot in biskvit.

- Hvala! Veste.., moj apetit

Tretjič (in zadnjič) prišli so na mizo
ob odobravanju vilic in žlic
z ocvrto kračo,
masleno pogačo,
s špansko grmado
in čokolado,
eh, prikorakali - oh, odkorakali
mimo
razburjenih bradic in lic
krožnik,
skodela,
skleda
in lonec.

Eh, pa tak konec!

Samo pomislite![uredi]

Če vse Tinke in Marinke,

če vsi Darki in vsi Marki

bi zavpili, zajokali,
solz mehove razvezali,
dedki vsi pogodrnjali,
če bi z njimi krik zagnali

vrli strici in očetje,
če vse tete v to početje

bi z vso vnemo zabrazdale,
če bi babice prestale
z vezenjem, se solzam vdale
in vse mame zaječale
v skrbi za cmerave male -
kakšen jok bi bil to dan!
Od solza kak ocean!

Posvojen po pomoti[uredi]

Dajte nazaj nam, ljubi zamorci,
dajte nazaj nam našega Marka!
K vam ga zanesla kriva je barka,
huda pomota! Kaj bi vi z njim!

Res da je črn, kot se spodobi,
a ni zamorec; med vas ne sodi!
Fant je zamazan, voda mu škodi,
Da se razumemo. Taka je z njim!

S prvo pošiljko domov ga pošljite!
Tukaj se joče za njim in zdihuje
babica žalostna in - kar je še huje -
suha brisača in poln vodnjak.

== Sila zamotan problem ==
<poem>Šel je slon - velik slon
na telefon
in povprašal
urad za javne zadeve
(najbolj odgovorne ljudi),
kako naj bi se revež obnašal,
da ne bi zbujal pozornosti.

Kamor že pride, ljudje
skupaj ko nori drve:
To je on - slon,
to njegov okel,
tu trobec,
gobec, uhlji in glava!
Dovolj mu je tega.
Ne mika ga slava!
Rad bi bil čisto preprost, neopazen,
ne pa taka sloveča prikazen!

In kaj so dejali možje,
najbolj odgovorni ljudje
z urada za javne zadeve?

Nič!
Niti besede,
da bi pomagali slonu iz bede.

Če smem,

naj vam ob tem
svoje mnenje povem:
če se ne varam, je to
res sila zamotan problem.

Prvoaprilska[uredi]

Nemogoče, nemogoče!
Naš zaspanec spati noče,
naš scrkljanec se ne joče,
naš bolniček nič ne stoče,
naš lenuhec v šolo hoče
pa poštevanko ropoče;
nemogoče, nemogoče!

Mar je danes svet na glavi
ali nisem jaz pri pravi,
vse se napak onegavi!
Danes pišče koklji pravi:
zdaj do drevi pa od davi
prvi je april v veljavi,
pa stoji ves svet na glavi!!

Velesenzacija[uredi]

Kaj je to vrsta pred vašo hišo?
Ljudi brez števila

se zgnetlo je v rep.
Kakšna je sila?

Svatba ali pogreb?
Kaj se ta kača
k vratom obrača;

morda delite tam

kose kolača?

To so sorodniki,

tete in striček,

babica, dedek,

sosedi in znanci

ter neugnanci:

psiček,

medvedek,

muca,

golob.

V vrsti vsi čakajo,
 
k stajici korakajo,

da bi tam videli,

z mezincem otipali
Markov prvi zob!

Zdravilna lekcija[uredi]

Prišla hudoba je lenoba
in kaj me briga, šla je

naloga v tuje kraje;
prišel hinavec je dremavec
in zeha, zeha šlo je
računanje na dvoje;
prišla bolezen čezenj
in fant, da brž bo mimo,

je smuknil pod blazino;
prišel zdravnik krvnik z injekcijo
in dal je fantu lekcijo.

== Pogumna Lenka ==
<poem>To je pa nekaj! To pa ni malo!
K babici šla je prvikrat sama,
ker ni hotela iti še mama,
tista Alenka s čepico zalo.

Šla je pogumno prek glavnega trga,
mimo vseh stojnic, mimo trgovcev,
(žal, ni imela kdove kaj novcev!)
prečkala cesto eno, še eno
in potlej še eno, a čez nobeno,
to kajpak se ve,
vlekel je ni kak stric za roke!

Pri tem pa je štela, kot je pač štela,
Lenka po poti čuda naštela:

Sto avtobusov,
sto trolejbusov,
sto tovornjakov,
trideset vlakov,
sedem tramvajev,
pet policajev,
povrh pa ljudi
kar tisoč in tri.

To pa je nekaj, to pa ni malo
niti za Lenko, deklico zalo,
ki je šla prvič skoz tak direndaj
k babici sama in sama nazaj.

Pretepač[uredi]

Prejel sem pismo iz domačega kraja,
iz mojega kraja, iz Mirne peči.
Pismo je pisal sam Pepe Nagaja,
pob, ki v okraju bolj močnega ni.

Takole pravi: »Tu ni nič kaj prida.
Tale Peč naša je mirna preveč.
Tu za junake je stiska velika,
saj o pretepih ni slišati več.

Prosim, prijatelj! S kom naj se tepem,
vsak se zaklepa ko polžek v svoj dom.
Pridi vsaj ti. In kakor sem Pepe,
to ti obljubljam, da zmagal to bom!«

To mi je pisal Pepe Nagaja,
stari moj znanec iz Mirne peči,
Zdaj oprostite—vlak že odhaja -
meni domov se pretepat mudi!

Če bi...[uredi]

Če bi bil vsemogočen (kot nisem),
bi napisal veliko veliko pisem:

vsem staršem,

da bi v muzeje šibe poslali,

vsem tetam,
vsem stricem,
da ne bi bezali po spričevalih,
vsem vzgojiteljem

in učiteljem,

da ne bi strogo, prestrogo redovali,
vsem slaščičarnam
in vsem mlekarnam,
da bi en dan, samo en dan v letu
vsem lačnim in žejnim dajali
zastonj

vsega, kar sladkega je na tem svetu,
in končno vsem cicibanom,

pametnim in telebanom,
da bi jim voščil iskreno in brez zadreg
za to dan
pošten dober tek!