Romarica (Simon Gregorčič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Življenje ni praznik Rómarica
Poezije 1
Simon Gregorčič
O nevihti
Za Wikivir prirejeno po http://www.ijs.si/lit/gregorci.html-l2.
Dovoljenje: Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Čemu se ti tako mudi
oj romarsko dekle?
Saj k samostanu daleč ni
in k cerkvi vrh gore!

Težka je pot in hrib strman,
počivaj tu z menoj,
lehko, lehko še v samostan
dospeš, dekle, nocoj!

"Da, romarica sem, gospod,
a ne gor k cerkvi tej,
odtod še daleč gre moj hod,
mudi se mi naprej.

Gore še tri, doline tri
mi prehoditi je,
deroče globočine tri
mi prebroditi je.

Za brodom tretjim bel je prod,
za prodom svet zelen,
tja romarica spem od tod
na griček osamljen.

Na gričku cerkev ne stoji,
ne miren samostan,
k molitvi romarskih ljudi
ne vabi zvon glasan.

In križ ne kamnat ne lesen
ne dviga se navpik,
prosilcem milosti noben
tam ne deli svetnik.

Pa če nikdo tja ne hiti
pobožnih čutij vnet,
če cerkve tam ne križa ni, -
ta kraj je meni svet!

Na griček nizki ta srčno
jaz pokleknila bom,
in gorko, kakor prej nikdo,
solzeč molila bom.

Saj griček drugim ni enak,
to je nagrobni grič,
pod njim počiva mlad vojak,
oh, meni drag mrlič.

Zapustil bil zastavo je,
saj vem po kom kopneč!
A plačal željo z glavo je,
plačuje jo trohneč.

Na tuji zemlji zdaj leži
neznan nemilovan,
ne križ ne kamen ne stoji,
kjer on je zakopan.

Gomila posvečena ni,
kropil ni mašnik je,
ni s trnjem ograjena ni
oh, čedi v pašnik je! ...

Pač ostra in nemila si,
oj sodba svetna ti!
Ko kri za dolg prelila si,
ni-li dovolj ta kri?

Ni kazen ti zadosti smrt,
nje muka in nje strah?
Še v grob celo tvoj sega črt,
Še mrtvi skruniš prah?!

In to vesti ne peče ti,
da grobni prah skruneč,
v nekrive in ljubeče ti
strupen zadiraš meč?

A zdaj naprej, na grob njegov,
po sodbi svetni klet,
od svetih izobčen grobov,
a duši moji svet!

Na grobu tem se naselim,
grob meni ni strašan,
skrbno okrog ga ogradim,
da več ne bo teptan.

In ker pomnika ni grobnik
postavil na nasip,
jaz živ mu bodem spomenik,
trpeč ljubezni kip.

Tam naj kedaj še moj pepel
počiva, kjer njegov, -
a bo-li skupni prah prejel
mrtvaški blagoslov?"