O nevihti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Romarica O nevihti
Poezije 1
Simon Gregorčič
Ujetega ptiča tožba
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Zanesi nam, zanesi, Bog,
otrnì nas rev, otrmì nadlog!
Grozi sovražnica srdita,
v oblakov sivih plašč zavita;
beseda njena — grom rohneč,
in nje pogled je — blisk gromeč.
Besede grom in blisk očesa
nebesa in zemljó pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikrit,
oj bič iz zrn ledenih zvit!!
Gorjé, če jezna ga zavzdigne,
če ž njim po polju plodnem švigne,
gorjé!
Glej, tam na polju setev malda,
živilo naše, naša nada,
pod težo sklonjeno drevo,
glej, nežni cvet na mladem vrti,
ognjeni sok na vinski trti
plahó ozira se v nebo,
in vse se vije, vse trepeče,
boji vse šibe se grozeče.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
otmì nas rev, otmì nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
čuj prošnjo siromaka-kmeta,
sprejmi naš jok in vzdih in stok,
ne uniči žuljev pridnih rok!
Ti migni — blisku žar se upihne,
le prst zavzdigni — grom potihne,
le vêli — bič se razdrobi,
le žêli — led se raztopi,
in roka, ki je prej grozila,
bo blagoslov na nas rosila.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
otmì nas rev, otmì nadlog!
— — — — — — — — — — — — — — —
Zastonj!
Nebo mu prošnje te ne čuje;
vihar strašán
čez drn in strn grmé prihruje,
ledeno zrnje v setve usuje
oblak temán —
končan je cvet in sad obran —
gorjé!
Ozre se kmet na strte nade,
ozre na sinke, hčerke mlade,
in divja bol, skrbi strašné
očetu v srcu zabesné —
gorjé ti, ubogi kmet, gorjé!