Racko - razbojnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o Turmalinu Racko - razbojnik
Bogomir Magajna
Zgodba o Kostihrompu


Racku je Lija posodila knjigo »Razbojnik Strahomir«.

»Silno lepa je ta knjiga, čeprav ima sto strani in boš moral brati teden dni,« je rekla.

Racko je pogledal Lijo po strani in se potrkal s pestjo po prsih:

»Se danes jo bom prebral, Lija!«

In Lija se je z velikim spoštovanjem ozrla nanj.

Potem je Racko bral in bral do pozne noči. Velik razbojnik je bil Strahomir. Deset drugih razbojnikov ga je ubogalo na vsako besedo. Strahovali so bogatine in pomagali revnim ljudem. Živela je na visokem gradu lepa princeska Krasotka. Razbojnik Strahomir je napadel grad in privezal graščaka na steber. Prav ko je mislil zažgati grad, je zagledal skozi okno Krasotko, ki je v mesečini sredi dvorišča pretakala grenke solze. Tedaj se je omehčalo srce krutega razbojnika. Ukazal je odvezati graščaka, potem pa je planil z razbojniki na dvorišče, pokleknil pred Krasotko in se predstavil: »Krasotka, jaz sem razbojnik Strahomir. Sredi te mesečine izja¬vljam, občudujoč vašo lepoto in žalostne oči, da ne bo nihče drug moja žena kot vi.«

Krasotka ga je pogledala od glave do pet. Ko je videla, da je razbojnik Strahomir lep mladenič in ne tak, kakršnega si je zamišljala poprej, ko je videla, da nima kosmatega obraza in divjih oči, je prikimala in vzkliknila:

»Kar vzemite me s seboj, razbojnik Strahomir!«

Strahomir je naložil Krasotko na ramo in razbojniki so z njo zbežali pod smej očim se mesecem v temne gozdove.

Toda Krasotkin oče ni mogel pozabiti hčerke, ni mogel odpustiti krutemu razbojniku. Zbral je tristo vitezov iz dežele in planil z njimi v temni gozd. Vnela se je med njimi strašna bitka. Ko je poginilo že sto vitezov in je bila trava že vsa krvava in so bila vsa drevesa poškropljena s krvjo, je končno padlo vseh deset razbojni¬kov. Strahomir pa se je še junaško boril kakor lev, kajti za hrbtom ga je navduševala sama lepa Krasotka in padlo je še sto vitezov. Toda takrat je bil Strahomir že zelo utrujen in ko ga je nekdo slednjič le prebodel z ostro sulico skozi srce, se je zvrnil mrtev na tla. Zadnje njegove besede so bile: »Krasotka — na svidenje nad lunami in zvezdami!«

Oče z ostalimi vitezi je odgnal Krasotko domov. Ta pa ni marala nikogar za moža, le za Strahomirom je žalovala in naposled ji je od žalosti počilo srce.

Ko je Racko prebral do konca, so mu kakor lešniki debele solze kapale iz oči na pod. Ker pa se je mamica ravno tedaj vrnila domov, ga je vprašala preplašeno:

»Povej mi, Racko, ali si bolan?«

Racko se je ob teh besedah spustil v glasen jok. Ko pa je slednjič le nehal jokati, je sedel mamici v naročje in ji od začetka do konca povedal vso zgodbo o razbojniku Strahomiru. In glej, ko je nehal pripovedovati, je jokala tudi mamica, objela Racka in mu rekla:

»O, ti zali moj razbojnik, ti imaš zlato srce.«

Drugi dan je Racko zbral vse tovariše in znance z Opekarske ceste in Lijo. Določil je deset razbojnikov, ostali so bili vitezi, Kosmatinov Tinček pa graščak, ker je bil med vsemi najbolj debel. Z loki in sulicami oboroženi so odšli v Mestni log. Kosmatinov Tinče je zasedel prazno šupo, pred njo pa je na zeleni trati stala Lija.

Racko je planil z razbojniki v šupo in privezal graščaka Tinčeta z vrvjo na steber. Toda ko je zunaj zatulila Lija, je Racko hitro odvezal graščaka, planil skozi vrata k Liji, pokleknil pred njo na koleno in ji poljubil roko:

»O, lepa Krasotka, jaz sem razbojnik Strahomir in sredi te mesečine izjavljam, občudujoč vašo lepoto in žalostne oči, da ne bo nihče drug moja žena kakor vi.«

Lija ga je pogledala od glave do pet in vzkliknila:

»Racko, jaz sem mislila, da imate kosmat obraz in divje oči, pa ste tako lepi, dragi moj Racko!«

»Jaz nisem Racko, jaz sem gospod razbojnik Strahomir!« se je razsrdil Racko.

»Razbojnik Strahomir, vzemite me s seboj,« je zaklicala Lija.

Racko jo je zavihtel na ramo in zbežal z njo in razbojniki v temne gozdove med vrbovje proti Ljubljanici. Tam sta sedla z Lijo na breg, drugi razbojniki pa so med krikom in vikom metali kamenje v reko.

Racko je držal Lijo za roko:

»Veš, Lija, jaz bi bil strašno rad pravi razbojnik. Ugrabil bi te in potem bi živela v sreči in blaginji.«

»Toda končno bi ti s sulico prebodli srce, meni bi pa potem počilo srce od žalosti,« je zašepetala Lija.

»Ah, mar misliš, da bi se jaz pustil prebosti? Jaz bi premagal vse viteze in zaplenil njihove gradove. Najlepšega bi imela midva, ostale pa bi razdelil revnim ljudem.«

Lija ga je hvaležno pogledala, toda že se je zaslišal divji krik vitezov. Pred njimi je drvel graščak Tinče Kosmatinov. Razbojniki so se strnili v gosto trumo. Spustili so drugi proti drugim množice puščic — potem pa so se spoprijeli s sulicami. Vnel se je divji boj.

»Udari, Racko, udari!« je klicala Lija za Rackovim hrbtom. Racko se je boril kot besen, čeprav so ležali že vsi razbojniki krog njega po tleh in čeprav je vsenaokoli ležalo tudi mnogo vitezov. Boril se je kar naprej in naprej.

Tinče Kosmatinov mu je zaklical:

»Razbojnik Strahomir, ti moraš biti že mrtev! Ali smo se tako zmenili?«

In sopihajoč se je zapodil s sulico v Racka. Toda sulica je vendar butnila Račka pretrdo, zato se je ta razsrdil:

»Tinče, ti pa se misliš zares.«

In kar na mah sta bila drug drugemu okrog vratu. Zvalila sta se na tla, se rvala in bunkala, da se je obema bliskalo po možganih. Končno je Lija na ves glas zajokala. Takrat pa je bil Tinče Kosmatinov že premagan. Iz nosa mu je drla kri. Skočil je kvišku in jo ucvrl po travniku proti domu. Vsa trava je bila krvava za njim.

»Tako se nismo zmenili. Ti bi moral biti mrtev, pa si še onega lopnil po nosu,« so rekli vitezi in užaljeni odšli.

Pa tudi razbojniki niso pritrjevali dejanju svojega gospodarja.

»Seveda, mi naj bi bili mrtvi, ti pa živ. Ta bi bila lepa!« so rekli in tudi oni odšli.

»Pa bodi potem poglavar razbojnikov, če moreš,« je potožil Racko Liji, ko sta se žalostno vračala domov.

»Vidiš, preboden pa le nisi in tudi meni ne bo počilo srce,« je rekla Lija.

Toda nekaj je vendarle počilo, namreč po Rackovi deveti deželi in to seveda s palico. Ko se je Racko z Lijo boječe vrnil domov, ni našel doma samo svoje mamice, ampak tudi mamo Tinčeta Kosmatina. Tinčetova mama je namreč prišla povedat, kako je Racko zbil njenega sina. »Tinče še sedaj pretaka doma gorko kri,« je rekla. Potem je seveda dolgo padalo pink ponk. Nič ni pomagalo, čeprav je Lija, ki je opazovala ta prizor, še bolj jokala kakor Racko sam.

Tako je Racka za vedno minila želja, da bi bil razbojnik Strahomir in prav tako Lijo, da bi bila Krasotka. Nežno je položila blazino na stol: »Veš, Racko, zato da te ne bo bolelo, ko boš sedel,« je rekla.