Zgodba o Kostihrompu

Zgodba o Kostihrompu
Bogomir Magajna

Ko je stric Jaka zvedel, kako je hotel biti Racko razbojnik Strahomir in kako je potem padalo po njegovih hlačah, se je prijel za trebuh in se začel tako smejati, da so se tresli vsi stoli v kuhinji in tudi miza. Racko je bil skoraj užaljen, toda stric Jaka mu je zaklical:

»Nič ne bodi užaljen, če se dušim v smehu. Spomnil sem se namreč na zgodbo, ki sem jo kot otrok doživel sam in vam jo bom sedajle povedal.

— Hiša Jakoba Petelina je postala za našo otroško trumo pravi raj. Jakob, poslednji Petelin, je sam žalostno umrl, daljni sorodniki, od katerih ni bilo nobenega v naši vasi, pa so izročili hišo vremenom in vetrovom. V nekaj letih se je že zrušil del strehe in hiša bi bila obsojena na smrt, če bi ne bilo naše otroške trume, sov in golobov in različnih desk, stelje in ropotije, ki so jo ti in oni gospodarji spravljali v to hišo. Mi otroci smo jo imenovali Portartur.

Mi otroci smo si upali v hlev, na svisli, v kuhinjo in po strmih stopnicah navzgor v zapuščeno sobo in celo v čudovito, vseh različnih zanimivih stvari polno podstrešje, iz katerega je strmela velikanska luknja v samo nebo. V klet pa nas ni dolgo nihče spravil.

Ne vem, kdo nam je povedal, a vedeli smo vsi prav dobro, da so v tisti črni kleti tri velike kadi, kamor je Jakob Petelin nekoč spravljal zmečkano grozdje, da je kipelo in vrelo. Po njegovi smrti se je naselil v eno izmed kadi sam grozni Kostihromp. Vodni duh Krvavo stegno, ki je domoval doli v naši reki, ni bil nič proti Kostihrompu. Kostihromp je čepel na dnu v eni izmed kadi, imel mrtvaško glavo z žarečimi oglji v očesnih votlinah, velikanske ščetine, svinjski rep in je žrl otroke. Krvavo stegno je pojedel samo tistega otroka, ki je s kamnom razbil njegovi materi skodelico na dnu vode, Kostihromp pa vsakega, ki je prišel v Petelinovo klet. — Po prstih smo torej hodili mimo stopnišča, ki je držalo iz zakajene kuhinje navzdol.

Nekoč pa sva se drsala po deskah pred Portarturjem samo jaz in Tonče Čebokli, ko je naenkrat prišel mimo po dvorišču Rajko Hudoklin.

»Kam pa greste, Rajko?« sem zaklical.

»Malo grem gledat one kadi v kleti,« je odgovoril Rajko Hudoklin.

Midva s Tončetom sva onemela in zaklicala:

»Pa saj tam je Kostihromp!«

Rajko Hudoklin se je prijel z dvema prstoma za muštace in se gromko zasmejal:

»Takih prismod, kakor sta vidva, nima ves svet. Pojdita z menoj in bosta videla, da ni Kostihrompa.«

In smo šli vsi trije. Spredaj Rajko Hudoklin, potem jaz in zadnji Tonče Čebokli. Sli smo skozi kuhinjo po stopnicah v tisto globino. Pa res ni bilo nič. Skozi majhno, gosto zamreženo okence je padalo nekaj svetlobe na tri zaprašene kadi, ki so molče stale na dveh tramih.

Pogledala sva na hitro v vsako kad.

»Ha, je tukaj kak Kostihromp?« je vprašal Rajko Hudoklin. »Niti duha niti sluha ni od Kostihrompa!«

Pregledal, premeril in potipal je vsako kad, potem pa je odšel. Midva s Tončetom pa sva ostala notri, da bi še natančneje preiskala klet. Toda našla nisva ničesar razen dveh zarjavelih obročev.

Tedaj mi je šinila sijajna misel v glavo. Stisnil sem obe pesti v hlačne žepe in rekel Tončetu:

»Tele obroče položiva v srednjo kad. Jaz bom zlezel noter in bom Kostihromp, ti pa pojdi po vse druge in jih pripelji sem!«

Tonče se je takoj navdušil. Položila sva obroče v kad. Skočil sem noter in počenil na dno. Tonče pa je odšel po otroke. Tako sem čepel in čakal, kdaj bodo prišli. Gori v kuhinji sem zaslišal številne glasove, med njimi tudi Tončetovega in svoje sestre Danice. Vsi so kričali:

»Tonče, ti pojdi naprej in, če se povrneš, bomo šli še mi!«

Takoj nato je pritekel Tonče k meni.

»Šele ko pridemo vsi, tuli in ropotaj,« mi je zašepetal in odhitel nazaj po stopnicah.

Potem so pricapljali navzdol, vsi prav tiho po prstih. »Kakih petnajst jih mora biti,« sem sklepal.

Vsi so se postavili na sredo kleti.

»Vidite, da ni nič,« je rekel Tonče. Tedaj pa sem vzrogovilil, kolikor mi je grlo dopuščalo in kolikor so mogli ropotati obroči: »Uuuuu — uuuu — u — romp-rr-rr-rump-uuu-u.«

Vsa truma jo je v divjem strahu udrla po stopnicah nazaj. Obenem pa sem zaslišal strašen, meni dobro poznan jok moje nadobudne, skoraj štiriletne sestrice Danice, jok, zaradi katerega mi je zastala kri v žilah.

Hitro sem skočil iz kadi in zagledal, kako je Tonče dvignil Danico, ki se je na begu spotaknila in udarila s čelom ob rob stopnice, kar je jasno dokazovala debela, krvaveča buška v sredini čela nad nosom.

»Saj sem jaz in ne Kostihromp!« sem zaklical Danici in jo vlekel navzgor in ven proti domu. Tonče jo je jadrno ubral domov.

»O joj,« sem vzkliknil sam pri sebi, »to je moja peta lumparija.«

Ta mesec sem jih naredil že štiri. Pri zadnji pa mi je oče slovesno obljubil in zagotovil, da bo ob peti lumpariji dolgo in neusmiljeno padala mana po puščavi. Mana je bila dolga palica, no, kaj pa puščava, pa sami veste.

Pogledal sem po strani sestro, ki sem jo vodil domov. »Danica, nikar se ne deri! Kaj bo taka buška! Jaz sem že marsikdaj tu in tam dobil tako buško. Nikar ne povej doma, da sem bil jaz Kostihromp!«

Te moje proseče besede so povzročile, da je njen jok postal še močnejši.

»Danica, dam ti vse deščice za zidanje hiše, ki mi jih je dal mizar Hudoklin.«

»Križ je z ženskami! Ko bo velika, bom vsem ženinom povedal, kakšna je,« sem si mislil. »Dam ti, Danica, balon, ki mi ga je ata prinesel iz Trsta in ki plava sem in tja po moji sobi.«

Danica je obrnila oči k meni in med stokom in jokom izjavila:

»Nočem baaloonaa. Loookomootiiiva in vagoniii!!«

Lokomotiva in štirje vagoni so bili moj največji ponos. Vsi dečki in deklice so mi zavidali za to čudovito stvar, ki je sama drvela po cesti, ko sem jo navil.

»Lokomotive in vagonov ti ne morem dati,« sem ji rekel.

Toda čim bliže sva bila naši hiši, tem huje se je drla Danica. Zato sem ji kakih tristo metrov pred vhodom obljubil tudi lokomotivo in vagone.

Danica je takoj prenehala jokati. Peljal sem jo v svojo sobo in ji izročil vse igrače.

»Tu imaš, ti cmeravec!«

Toda tedaj je vstopil oče.

»Danica je padla, pa ne bo nič hudega,« sem mu urno rekel. Oče je izčistil in povezal buško. Ko ji je videl debele molčeče solze v očeh, jo je začel pomilovati.

Tedaj je Danica zopet zatulila in stegnila roko proti meni:

»Ta naš je bil Kostihromp!«

In potem sem moral povedati vse in je dolgo padala mana po puščavi, kakor je bilo obljubljeno in zagotovljeno za peto lumparijo. Danica je vse to zadovoljno gledala, jaz sem pa sklenil, da je ne pogledam nikdar več.

Res, štiri dni sem jo preziral doma in v družbi. Potem pa mi je nepričakovano prinesla lokomotivo in vagone nazaj. Deščice je medtem podarila prijateljici, balon pa predrla z vžigalico. »Tukaj lokomotiva in vagoni,« je dejala in mi ovila roke krog vratu. Kaj sem hotel, kot imeti jo rad. — Sedaj pa je Danica že zrasla in je prav lepa deklica onkraj morja sredi Amerike.«