Pravljica o Turmalinu

← Racko - slikar

Pravljica o Turmalinu Bogomir Magajna

Racko - razbojnik →

Ko je Racko povedal stricu, kako je slikal in kaj se mu je sanjalo v noči, se je stric zamišljeno nasmehnil, potem pa dejal:

»Biti umetnik se pravi gledati v največje globine življenja in razumeti stvari, ki jih drugi ne razumejo. Povedal ti bom pravljico o Turmalinu. Ali jo boš razumel?

— Ko je bila Jelica stara tri leta, je bila tako čudovit otrok, da je vzbujala ljubezen in občudovanje očeta in matere. Znala je tedaj prepevati že tri pesmi in v sanjah je hodila okoli, tako da so okna zamrežili, da bi se ne zvrnila dol na globoko cesto. Pa je bila tudi razumna.

Mamica je od umetnika kupila mladeniča iz porcelana. Lase je imel rjave, suknjič moder in hlače rdeče. Oči pa je imel iz turmalina. Turmalin je kamen in je velik čudak med rudninami. V knjigi celo piše: ,Turmalin je med vsemi rudninami največji čudak. Kakorkoli ga obrneš, vedno bo spremenil barvo in bo sedaj rdeč, potem zelen ali moder.' Umetnik je torej naredil porcelanastemu mladeniču oči iz turmalina in to povedal mami.

»Nisem vedel, kako naj ga oživim, pa sem mu naredil turmalinske oči,« ji je rekel.

Jelica se je silno čudila. Mladenič iz porcelana je gledal rdeče, če je strmela vanj z desne. Če je strmela od spredaj v njegove oči, jo je opazoval z zelenim pogledom. Če je strmela od leve strani, so mu zenice žarele modro.

Jelica je vprašala mamo: »Kako je ime mladeniču?« in mamica je odgovorila:

»Dovolite, tovarišica Jelica, da vam ga predstavim. To je Turmalin. Njegovih oči ne moreš nikdar spoznati, kajti vedno jih spreminja.«

Jelica je vprašala: »Zakaj se je umetnik tako hudobno smejal, ko je tebi prodal Turmalina za kup dinarjev?«

»Tebi, Jelica, se je le zdelo, da se je hudobno smejal. V resnici pa je bil žalosten, ko je prodajal Turmalina. Seveda, sedaj si stara šele tri leta in ne moreš takih stvari razumeti. Vsak umetnik je žalosten, kadar mora prodati delo svojih rok in svojega srca. Ali misliš, da bi ne imel on sam rad Turmalina, zlasti ker gleda Turmalin, kakor da bi bil živ? Umetnik pa nima niti take mamice niti takega očeta, kot ju imaš ti, niti take Jelice, kot si ti sama. Turmalin je bil otrok njegovega srca, pa ga je moral prodati zato, da bi ne bil lačen. Gospod Turmalin je vreden dva tisoč dinarjev.«

Jelica se je zamislila. Zasmilil se ji je umetnik in njegov otrok Turmalin. Vzela je Turmalina v naročje, ga pobožala po mrzlem belem licu in po kodrastih rjavih laseh. Ujčkala ga je in mu zapela:

»Aj, aj, aj, revček ti, tovariš Turmalin!«

Turmalin je strmel vanjo z modrimi očmi. Gledal je zamišljen Jelico in ni rekel nič. Jelica se je razžalostila:

»Mamica, Turmalin noče govoriti!«

Mamica se je nasmehnila:

»On govori neslišno, govori samo z očmi. Ko boš velika, boš razumela njegove besede. Gleda te tako lepo in ti pravi, da te ima rad. Poglej ga od strani — njegove oči so rdeče. Oči pravijo, da te ima rad.«

Jelica je nesla Turmalina k oknu.

»Poglej, Turmalin, tam doli je naš vrt. Drevesa so vsa v cvetju, po gredicah pa rastejo tulipani in hijacinte. Nikjer na svetu ni tako lepo kot na našem vrtu. Ali ne verjameš? Saj to je vendar povedala mamica.«

Turmalin je gledal žalostno na vrt in njegove zenice so sesvetile zeleno. Potem mu je nagnila glavo proti oknu — zenice so zažarele rdeče.

»Ali te peče sonce?« je vprašala Jelica in mu zasenčila z roko oči, da so zopet tihe in modro zamišljene strmele vanjo.

Mamica je postavila Turmalina na visok podstavek poleg Jeličine postelje, kajti tako je prosila Jelica. Jelica je utrgala na vrtu dve cvetici, tulipan in hijacinto. Nalila je vode v dve vazi in postavila prvo s tulipanom na desno stran in drugo s hijacinto na levo stran Turmalina.

»Ker sam ne moreš na vrt, sem ti prinesla tulipan in hijacinto v sobo, da ti ne bo dolgčas, Turmalin!«

Turmalin se je od veselja nasmehnil. Jelica je prav dobro videla, da se je nasmehnil, in je tekla to pravit mami, da se je tudi mama nasmehnila.

Zvečer, ko je šla Jelica spat, je rekla Turmalinu:

»Biti moraš priden in se igrati z menoj.«

Turmalin pa je molčal in se ni hotel igrati. Jelica se je razsrdila:

»Grd pacek si, ker se ne maraš igrati.«

Toda Turmalin ni odgovoril, niti nasmehnil se ni. Kdo ve, kaj je mislil. Jelica se je razžalostila.

»Gotovo nimaš mamice, da se ne znaš igrati. Kajne, da je nimaš?«

Turmalin je odkimal. Jelica je dobro videla, da je odkimal.

»Ubogi Turmalin, ne jokaj, saj nisi popolnoma sam na svetu. Jaz sem pri tebi in rada te imam. Pa tudi tulipan in hijacinta stojita poleg tebe. Le pogovarjaj se z njima!«

Turmalin se ni hotel pogovarjati s tulipanom in hijacinto. Lep je bil tulipan, lepa je bila hijacinta, toda najlepša je bila Jelica. Zato je gledal nemo nanjo, ki je v srajčki ležala v belih blazinah.

Veliki mesec je pogledal v sobo in jo zlato razsvetlil. Jelica ni mogla zaspati. Gledala je le Turmalinu v oči in on je gledal v njene. Turmalinove so se svetile v mesečini zeleno.

»Kaj me gledaš tako?« je vprašala Jelica. »Povej mi, ali sem lepa, da gledaš samo mene?« — Turmalin je prikimal. »Tudi ti si lep, Turmalin, in kdor pravi, da nisi, je grd pacek. Modro suknjico imaš in rdeče hlače, kajne?« Turmalin je prikimal. »Nihče drug nima takih hlač, take suknjiče, takih las in takih oči kakor ti, Turmalin, lahko noč!«

Jelica je hotela spati, nekolikokrat je še odprla oči in videla, kako jo nepremično opazuje Turmalin. Skoraj razsrdila se je zaradi tega. »Ne bi me smel neprenehoma gledati, čeprav sem lepa!«

Potem je zaspala. Mesečina pa ni hotela iz sobe, nikakor ne in je visela na njenem in Turmalinovem obrazu.

Stal je gori na podstavku Turmalin — Jelica je prav dobro videla, čeprav je imela zaprte oči — in se na široko in silno lepo nasmehnil. Razprostrl je roke in zaklical (Jelica je dobro slišala, da je zaklical):

»Jelica, ali spiš?«

»Ne spim,« je odgovorila. »Zakaj si me zbudil, Turmalin! Jutri bom zaspana in se ne bom mogla igrati s teboj.«

»Dolgčas mi je, Jelica! Kaj naj počnem s tulipanom in hijacinto? Oba sta zaprla cvetove in sedaj spita. Jaz pa ne morem spati. Le vate gledam. Rad bi se igral s teboj. Rad te imam. Moje oči se v mesečini svetijo modro. Jelica, jaz sem pesnik.«

»Saj ni res, Turmalin! Tvoje oči se v mesečini svetijo zeleno!«

»In tvoje oči, Jelica, se svetijo kot na nočnem nebu v mesečini dve zlati zvezdi. Toda moje se svetijo modro. Pridi bliže in poglej!«

Jelica je vstala. Tiho, tiho, da bi se mamica ne zbudila, je stopila po prstih od ležišča do Turmalina.

»Tvoje oči se svetijo zeleno,« je rekla.

»Daj, da te dvignem prav do oči, pa boš videla, da se svetijo modro. Tvoje pa so kot na nočnem nebu v mesečini dve zlati zvezdi.«

Jelica je zastrmela v oči. Res so se svetile modro in tako žalostno, da sé ji je krčilo srce.

»Ubogi, ubogi Turmalin, ne jokaj se, saj veš, da te imam rada. Res, Turmalinček moj, tvoje oči se svetijo modro.«

Turmalin se je blaženo nasmehnil, tudi Jelica se je vzradostila.

»Turmalin, poljubila te bom, da ne boš nikoli več žalosten.«

Oprijela se je podstavka in se dvignila na prste. Potem je poljubila Turmalina na mrzle ustnice in se prebudila vsa preplašena. Turmalin je zakričal na ves glas in zastrmel vanjo z rdečimi očmi. Tudi Jelica je zakričala in spustila Turmalina, ki je priletel na parket in se razbil na sto kosov. Tulipan in hijacinta pa sta stala na podstavku, kakor bi se nič ne zgodilo.

V sobo je planila mamica in videla, kako je stala Jelica sredi mesečine in začudena gledala na črepinje.

»Turmalin me je poklical. Ko sem ga poljubila, se je razbil.«

»Nesrečni otrok, zopet te nosi luna,« je rekla mamica in odnesla Jelico v posteljo. Še jokala bi kmalu mamica.

»Mamica, ali sem jaz grda velika packa?« je vprašala Jelica. »Če bi ne bila poljubila Turmalina, se ne bi razbil, kajne, da sem velika packa?« Mama se je smejala. Vzela je Jelico v naročje in jo varovala do jutra. »Glej, Jelica, oči se pa niso razbile,« je rekla, ko je sonce vzšlo in sta se na tleh med črepinjami zalesketala dva kristala. »Poberi ju, Jelica!«

Jelica je dvignila iz črepinj Turmalinove oči in jih postavila proti soncu. Turmalinove oči so sijale, saj je z ene strani svetilo sonce, z druge pa dve zvezdi nočnega neba. Turmalinovo telo je bilo razbito. Ostale so le njegove žive oči.