Racko - slikar

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ananas Racko - slikar
Bogomir Magajna
Pravljica o Turmalinu


Racko in njegova mati sta zagledala v mestnem parku veličastnega moža z veličastno brado, ki je na platno slikal neko lepo ženo. Takrat se je sonce nagibalo proti Rožniku in ženska se je blaženo smehljala v rdeči barvi njegovih žarkov.

»To je slikar,« je rekla mama.

Racko je takoj stekel k slikarju in zastrmel v podobo, in kaj se hoče — mama je morala za njim.

»Oprostite, tovariš slikar, mojega malega zanimajo vse poseb¬ne stvari,« je rekla. Slikar pa se je prijazno nasmehnil in potrepljal Racka po rami. Dobro se mu je zdelo, da strmi Racko z velikimi očmi zdaj v sliko, zdaj v mlado damo.

»Vi slikate čudovito lepo. Se naša učiteljica bi ne mogla slikati tako kot vi. Vaša tovarišica je prav lepa. Ali boste naslikali tudi Rožnik in sonce za njeno glavo?« je vprašal Racko.

»Ne. Samo sončne žarke in pa tiste rože, ki rastejo onkraj stene, bom naslikal poleg nje,« je odgovoril slikar in se dobrohotno smehljal.

»Pa nima morda vaša tovarišica kakega sinčka, da bi ga naslikali poleg nje?«

Tedaj je planila mlada žena v smeh. In slikar je naslikal na platno še nasmeh mlade žene, ki še ni bila poročena — ampak kmalu bo.

Lepa tovarišica je bila zelo dobre volje in je stisnila Racku v roko zavojček bonbonov, slikar pa nekaj dinarjev. »Ko boš velik, moraš postati slikar. Sedaj pa se le pridno uči,« je rekel in prijazno pokimal z veliko brado.

»Veš, mama, ko bom velik, bom prav gotovo slikar,« je dejal Racko na poti domov. »Nosil bom dolgo brado, slikal lepe tovarišice in delil dinarje otrokom, ki me bodo občudovali.«

Drugi dan je Racko pritrdil velik papir na desko, ki jo je uporabljala mama za pranje perila, obrezal svinčnik in počakal, da je prišla Lija.

»Tovarišica Lija, izvolite z menoj na vrt! Risal vas bom s svinčnikom, kajti slikati z barvicami se še nismo učili v šoli.«

Vesela je šla Lija z Rackom na vrt, za njo pa sta korakala hišni kuža in hišna muca.

»Tovarišica Lija, izvolite sesti v travo pred ta cvetlični grm in prav prijazno se morate smejati. Tu pa vam dam te bonbone. Če pride Tinček Kosmatinov in če bo pohvalil sliko, mu kar izročite bonbone! Seveda, brade še nimam, da bi bil slikar, pa bo že zrasla, saj je mama rekla, da bo.«

Lija je sedla v travo pred cvetlični grm — na desno in levo od nje muca in kuža, v ozadju pa je bilo videti Rožnik in zahajajoče sonce. Sončni žarki so obsevali cerkvico na vrhu hriba, Lijo, kuža, muco, cvetlični grm in Racka, ki je ves blažen hitel risati vse, kar je videl pred seboj.

Vanj so strmele globoke Lijine oči. Risal je hitro in ni nič rabil radirke. Usta so se mu od veselja široko smejala in že dolgo ni bil Racko tako vesel kot to uro. Le to bi še hotel, da bi se Lija prijazno nasmehnila, toda držala se je silno resno — pa tudi muca in kuža in cvetlični grm in Rožnik in cerkvica na njem in sonce, ki ni hotelo zaiti.

»Tovarišica Lija, končal sem vašo sliko. Le podpisati moram še: To je Lija, da vas bo vsak poznal in: Narisal Racko — da bo vsak vedel, da sem vas narisal jaz.«

Lija je stopila pred sliko in vsa zažarela v veselju:

»Ti Racko znaš res čudovito risati. Sonce je prav tako, cerkvica je prav taka in jaz sem prav taka. Res, Racko, rada te imam, ker ti znaš vse. Ali mi daš to sliko?«

»Bom poprej mami pokazal. Zvečer se vrne. Jutri pa izročim sliko tebi.«

Toda prav tedaj je prikorakal na vrt Tinče Kosmatinov. Stopil je pred sliko in se široko zarežal.

»Kakšno packarijo si pa tukaj narisal, Racko?«

Racko in Lija sta odrevenela od začudenja.

»Kdo pravi, da je packarija!« je zakričal Racko.

»Tebi, Tinče, manjka eno kolo v glavi!« je zaklicala Lija.

Toda Tinče Kosmatinov je nadaljeval hudobno in neusmiljeno:

»Ta cerkvica na vrhu se bo podrla čez pol ure. Ta kolovrat zraven nje naj bo sonce? In na desni strani cerkve zahaja, namesto na levi. Na Rožniku nisi narisal nobenega drevesa. Cvetlični grm je menda pijan, ker visi tako postrani. Pes ima prevelika ušesa in manjšo glavo kot mačka. Mačka pa ima glavo večjo kot telo, predolg rep in predolge brke. Lijina usta so preširoka in nos premajhen. Podpisal si se tako, kakor bi kdo srako namazal s črnilom po krempljih in bi potem skakala po papirju.«

Racko in Lija sta žalostno poslušala te krute besede in Liji so se prikazale debele solze v očeh. Račko je preplašen strmel na risbo.

»Tinče, če bi pohvalil to sliko, bi ti dala bonbone,« je vzdihnila Lija in pokazala Tinčetu zavojček.

»In jaz bi ti dal nekaj dinarjev,« je pristavil Racko.

»Pa saj ne pravim, da slika ni lepa!« je vzkliknil Tinče in sline so se mu hotele pocediti na brado.

Toda Lija in Racko sta molče odšla s sliko v hišo. Kuža in muca sta počasi stopala za njima. Racko je skril sliko pod posteljo v spalnici in zvečer ni povedal mami, da je risal Lijo. S težkim srcem je odšel spat.

Ponoči pa je hipoma zrasla Racku brada do pasu. Bila je iz čistega zlata. Nepričakovano se je razgrnila stena sobe in vanjo je prikorakalo sonce.

»Daj, Racko, pokaži mi sliko, da se ogledam, ker si me tako lepo narisal,« je reklo sonce in stopilo pred sliko.

Potem je priskakljal k podobi cvetlični grm in ves zadehtel v veselju, ko se je zagledal narisanega.

Nato je razigrano priskakljal v sobo kuža in je veselo primijavkala muca.

In potem je prispela še Lija. Vsi so se gledali in občudovali v podobi.

»Lepi smo vsi, toda najlepša je Lija,« so rekli. Sonce je reklo s toplim in svetlim, Rožnik s širokim in zelenim, cvetlični grm z rde-čim in dehtečim glasom. Muca in kuža pa sta pritrdila: »Mijav, mijav — hov, hov — res je tako!«

Potem so vsi veselo zaplesali okrog Lije in Lija je rekla:

»Racko, tako lepo zlato brado imaš. Ti si res pravi slikar. Ne veš, kako te imam rada. Prav nič ne verjamem Tinčetu Kosmatinu.«

Mama pa je mislila: »Kdo ve, kaj se sanja mojemu Racku, da se tako sladko smeje v sanjah.«