Racko - padalec

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Izanami Racko - padalec
Bogomir Magajna
Pravljica o morski roži


Rackova mama je obljubila, pa tudi Lijina mama je obljubila, da pojdejo vsi na letališče gledat padalski miting. Racko je spravil v hudo zadrego mamo, ko jo je vprašal, kaj je pravzaprav miting. »To je taka stvar, ki...«je rekla mama in potem ni vedela kaj povedati, pa je le nadaljevala po dolgem premisleku: »... to je taka stvar, kjer kažejo svoje sposobnosti lovci, bombniki, predvsem pa padalci, kajti padanje izpod neba ni kar tako.« Pa je vprašal Racko še naprej: »Zadnjič smo šli v Šiško v prosvetni dom na miting, pa ni bilo tam niti lovcev niti bombnikov niti padalcev, ampak le deklamacije, petje in igra, Ta veseli dan ali Matiček se ženi.« — Zopet je premišljevala mama nekaj časa, potem pa je pojasnila: »Tiste vrste miting je bil druge vrste miting; bil je kulturni miting.« — »Aha,« je rekel Racko, »sedaj mi je jasno kot beli dan: če se deklamira in poje in če se Matiček ženi, je to kulturni miting, če pa kdo pade izpod neba in se ubije, je to druge vrste miting, zbor ali shod.« — Mama je odgovorila: »Saj ni nujno, da bi se na mitingu padalec ubil, to se le redkokdaj zgodi. Ponavadi plava padalec lepo nad glavami množice izpod neba in pri tem vsi gledalci ploskajo na vso moč. Velika čast in slava je biti padalec...« — »Če je tako, mama, potem bom tudi jaz padalec, in ko bom najbolj slaven, se bom oženil z Lijo.« — »Ni tako lahko postati padalec, še teže pa se je oženiti,« je odgovorila mama in se nasmehnila.

»Mama mi je rekla, da je teže oženiti se, kot postati padalec,« je pojasnil Racko Liji, ko sta v nedeljo sedela pod hruško na vrtu in nestrpno pričakovala, da se približa ura za odhod na letališče. — »To je res, da je težko postati slaven padalec, toda oženiti se ni težko. Grem na mestni ljudski odbor in z menoj greš ti — tam zapišejo v knjigo najini imeni in potem nataknejo prstan na prst najprej meni, potem tebi, pa je,« je razložila Racku Lija. — »Ampak, Lija, seveda je treba zrasti poprej, to je res.« — »Seveda, Racko, zrasti je treba poprej.«

Ko sta se obe mami končno napravili za na miting, tako kot se spodobi in ko je v hišo prikorakal še stric Jaka, so se napotili po Opekarski cesti proti mestu. — »Na letalski miting gremo,« je zaklical Racko tovarišem in tovarišicam, ki so jih srečevali, in vedno večji ponos ga je navdajal. Se bolj ga je prevzel ponos, ko ga je na tramvaju pobožala učiteljica Liza po laseh in rekla njegovi mami: »Kakšen fant je ta vaš deček! Pa tudi v šoli se mu znanje kar kadi iz glave.« Tudi Lija je bila ponosna na te besede in je ljubeznivo pogledala Racka. Racko je bil vljuden deček in ni hotel, da bi Lija ostala kar brez pohvale in je vzkliknil: »Če bi prišla tvoja tovarišica učiteljica Jerica na tramvaj, bi tudi o tebi rekla: ,Lepo dekle je ta vaša deklica Lija in znanje se ji kar kadi iz glave. — Same petice je imela v spričevalu.' Jaz mislim, da ni v šoli takih pionirjev in pionirk, kot sva jaz in ti...« — »Ne smeta se hvaliti sama,« ju je hotel prijazno podučiti stric Jaka, »kajti ljudje bodo rekli: ,Lastna hvala — cena mala.'« — »Nam pa je rekla tovarišica Liza, da se dobro blago samo hvali,« je odvrnil Racko in vsi okoli njega v tramvaju so se veselo zasmejali.

Ko so korakali med ljudskimi trumami proti letališču, so jim prihajali nasproti zvoki koračnice, ki jo je na letališču igrala vojaška godba. Racku in Liji sta ob teh zvokih na vso moč živo zaigrali mladi srci. Racko je stopal strumno kot kak major, Lija pa je začela pripevati godbi: »Mi smo vojaki korenjaki, kako nas gledajo ljudje...« Pa tudi stric Jaka in obe mami so nekam bolj živahno kot sicer dvigali noge in skušali, bolj mrmraje kot sicer, pripevati koračnici: »Mi smo vojaki korenjaki...« Na letališču jih je stric Jaka odpeljal prav na vrh tribune, da bodo bolje videli, ko bodo letala letala tik nad glavami.

In res so pridrveli — najprej lovci, ki so šinili hitreje kot hudourniki najprej visoko do belih oblačkov, potem so žvižgali navzdol tik do človeških glav, da so ženskam skoraj že zafrfotali lasje in so se celo pogumnejši moški stisnili vase, da bi jim lovci ne posneli glave z ramen. Množica je vzkliknila zdaj v veselju in občudovanju, zdaj v strahu in trepetu bodisi za svoje življenje, bodisi za življenje pilotov. Racko in Lija nista nikoli videla letal s tolike bližine. Sedaj sta z odprtimi usti zijala za vitkimi lovci, ki so v nekaj hipih zdrčali drug za drugim s tal v sinje višave in se prekopicovali po zraku, kot bi se igrale lastovice, in pa za bombniki, ki so se bolj počasi, a kot strašne pošasti dvigali s tal z oglušujočim tuljenjem.

Potem so od nekod izza obzorja pridrveli še »sovražnikovi« lovci in bombniki in vrgli bombe na leseno barako, ki je takoj zagorela z visokimi plameni. Nekaj hipov zatem se je vnela v zraku huda bitka z bobnenjem topičev in z ropotanjem strojnic. Tako je bilo, kot bi se trume malih in velikih zmajev spopadale med seboj. Racko je stisnil Lijo za desnico in vzkliknil: »Nikar se ne tresi, Lija, saj danes ne gre zares.« — »Jaz se ne tresem, Racko, samo razburjena sem — kaj če pade bombnik ravno nate in te čisto zmečka; veš kako hudo žalostna bi bila potem.« — »In jaz bi bil še bolj žalosten, če bi tebe, Lija, čisto zmečkalo; ampak rečem ti, nič se ne boj, saj se celo stric Jaka nič ne boji. Le na tistega, ki se vedno boji, kaj hudega prileti. Glej no, kako se blešči v soncu stričeva pleša — to bi bil na njegovi glavi lep aerodrom za muhe, kaj, Lija?«

Lija je na te besede planila v smeh in Racko je rekel zadovoljno: »Vidiš, sedaj mi bolj ugajaš, ko se nič ne bojiš.« — Domači lovci in bombniki so pognali v divji beg »sovražnikove« lovce in bombnike in nato se je dvignilo visoko pod nebo eno samo veliko letalo. Med množico je zavladala tišina in le tu in tam je kdo vzkliknil: »Sedaj bodo padalci, vam pravim jaz.« — »Jaz ti rečem, Lija, sedaj bodo padalci,« je zašepetal Racko in postal sam ves razburjen. In res, drug za drugim so poleteli iz letala in plavali izpod neba dol na tla kot velikanski sinji morski klobuki, ki se pogrezajo s sinje površine v globino morja. Množica je planila s sedežev na noge, seveda Racko tudi, Lija tudi, obe mami in stric Jaka tudi. Vsi so vpili od navdušenja in ploskali, ko so padalci počepali drug za drugim na trate pred množico. In glej, že so iz letala padali drugi, v skupinah in posamič, pa tudi taki z dvojnim padalom. Racko je ves zavzet strmel na velikanske metulje, ki so tako lepo sijali v soncu in se tako lepo zibali v zraku. V njem se je zbudilo silno hrepenenje, da bi bil sam med tistimi, ki potujejo tako lepo izpod neba na zelene trate. Globoko je zavzdihnil potem in vzkliknil Liji: »Trideset let svojega življenja bi dal, če bi smel biti med njimi.«

Ko je zvečer mama poljubila Racka v postelji na čelo in mu rekla: »Lahko noč in lepo sanjaj, dragi moj Racko,« in potem odšla v svojo spalnico, Racko še dolgo ni zatisnil oči. Potem pa, o čudo prečudno, se je znašel nenadoma z Lijo tam na tratah letališča poleg velikega letala. — »Pozdravljen, dragi tovariš Racko, pozdravljena, lepa tovarišica Lija,« je vljudno pozdravil pilot. Priskočila sta še dva letalca in v hipu pritrdila Racku in Liji padalo na hrbet. — »Pa srečno pot in dober skok,« sta zaželela letalca, ko sta ju potisnila v letalo. Zareče popoldansko sonce je srebrno obsevalo Kamniške planine, ko sta se dvigala više in više, strehe Ljubljane pa so žarele kakor zlato. — »Nič se mi ne tresi, Lija — ko se dvignemo tisoč metrov visoko, bom izskočil najprej jaz, potem ti. V zraku pa se me kar za roko primi, da te ne bo strah.« — »Saj se čisto nič ne bojim, ko si ti, Racko, zraven in strašno lepo je, peljati se tako s teboj.«

Res, ko je letalo priplavalo v velikih krogih tisoč metrov visoko, se je pognal skozi odprtino najprej Racko, za njim Lija. Še preden sta se padali odprli, sta se že ujela za roko, hip nato pa sta se oba velikanska sinja klobuka razgrnila nad njima. — »Nič strahu, vsak hip bova na zemlji,« je hotel reči Racko, prav tedaj pa je potegnil silen veter s Kamniških planin ter ju začel dvigati više in više, najprej tja nad Ljubljano. Velike trume ljudi so stale na ulicah in trgih in vpile: »Živela Racko in Lija, slava Racku in Liji!« Na Opekarski cesti sta čakali obe mami in stric Jaka s solzami ginjenja v očeh ter mahali navzgor z belimi robčki. »To je naš Racko, to je naša Lija,« so vzklikali.

Veter pa ni čakal, ampak je gnal oba naša junaka najprej visoko nad barjem, potem tik čez vrh temnega Krima in naprej in naprej čez Notranjsko proti morju, proti Opatiji in Reki, kjer sta bila lansko leto s kolonijo ob morju. Stotine pionirjev in pionirk v Opatiji je priteklo na bregove morja in so strmeli polni navdušenja navzgor za Rackom in Lijo. V Reki so pridrvele ljudske množice v pristanišče in ni bilo ne konca ne kraja klicev živio. Na vseh ladjah so jima sirene tulile v pozdrav. Veter pa ni čakal, ampak je gnal oba junaka daleč nad veliko sinje morje, da skoraj ni bilo več videti visokih bregov, Učke gore in Velebita. Sedaj šele je začelo Racka skrbeti: »Prava sreča, da znava plavati, Lija, če naju veter trešči v morje,« je vzkliknil. Lijina levica v njegovi desnici je začela trepetati od strahu: »Plavati že znava, toda kaj če naju zagrabi in požre morski pes?« — Na jok ji je šlo, ko je govorila te besede. Morskega psa se je tudi Racko zelo bal in ni vedel, kaj bi odgovoril na Lijine besede. Spom¬nil se je na mamo, na strica Jaka in tudi njemu je začelo iti na jok.

Napisal bi lahko obširno povest, če bi veter gnal Racka in Lijo naprej nad brezmejno črno Afriko ali nad pravljično Indijo Koromandijo ali nad belo donebno Himalajo. Marsikaj nenavadnih stvari bi tam doživela Racko in Lija. Zgodilo pa se je ravno nasprotno. Zapihal je namreč nenadoma od juga tako močan veter, da je v hipu premagal severni veter. Južni veter se je uprl v padali in gnal potem Racka in Lijo nazaj čez Učko goro in čez Istro tako hitro, da ni bilo mogoče pristati in si natrgati fig. Veter ni čakal, ampak je hitro hitro jadral z njima naprej proti Ljubljani. Razveselila sta se zelo, toda prezgodaj...

Nad vsem barjem in nad vso Ljubljano je divjal strašen vihar. Zatrepetala sta Racko in Lija v strahu in grozi, ko ju je veter bliskovito hitro gnal med pošastne, temne oblake. Mimo so švigali bliski in z gromom stresali ozračje. Divji vrtinci so ju gnali sedaj visoko v zračne prepade, nekaj hipov za tem so že grozili, da ju treščijo na zemljo. Ko ju je prignalo nad Opekarsko cesto, sta zagledala pod seboj obe mami, strica Jaka in množico ljudi, ki je s strahom in trepetom strmela navzgor. Obe mami sta v joku in obupu vili roke, stric pa je imel od groze odprta usta. Tedaj je strela šinila v obe padali in ju zažgala, da so rdeči plameni kar završali tik nad njima. Racko in Lija sta se objela v nemi grozi in začela padati navzdol hitro, hitreje ter nenadoma obvisela v naročju svojih mater.

»Racko, Racko,« je vzkliknila Rackova mama in ga stresala za rame. Racko je odprl oči in se znašel v materinem objemu v svoji spalni srajci. — »Kaj se ti je sanjalo, Racko, da si v spanju tako zelo vpil in klical na pomoč?« — Racko se je zagledal v dobre materine oči in nehal trepetati, potem pa je vzkliknil: »In Lija, mama, ali se je Lija tudi rešila?« — »Tudi Lija se je rešila. Ona sladko spi sedaj v postelji poleg svoje mame in sanja o tebi, Racko!«