Izanami

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Racko - potapljač Izanami
Bogomir Magajna
Racko - padalec


Na predvečer prvega maja je stric Jaka Racku in Liji in drugi tovarišiji povedal naslednjo zgodbo, ki jo je nekoč na prvi maj doživel v Trstu:

Parnik Heluan je pritisnil z naprtanimi vrečami obloženi bok k pomolu. Naraščalo je kričanje in z njim množica na bregu. Vseh barv so bile obleke in sončniki in v soncu so se risali šarasti odsevi na velikih kockah tlaka. V najrazličnejših jezikih sveta so kričali ljudje in je bilo polno glasov: tenkih, vriskajočih, materinskih, fakinskih, glasov bogatih in revnih ljudi, lumpov in otrok. Končno je bil zdravniški pregled na ladji končan in Heluan je izpustil mostič. Prvi, ki so pritekli z ladje, so bili trije zamorci. V naročju so nosili šope koreninastih sadežev in ponujali s krikom: »Kupite, šest lir sladka ananas, samo šest lir, kupiti ananas presladka!« Eden izmed njih je priskočil k meni in mi pomolil listek pred obraz: »Kje biti?« je vprašal in pokazal z roko na list.

»Ulica morske kraljice št. 23.«

»Daleč daleč je, tam na bregovih pod gradom. Vprašajte večkrat po poti!«

Stopil sem tik k bregu in gledal v vodo: »Vraga bo našel zamorec tisto ulico,« sem si mislil in brodil z očmi po globini. Počasi in samo po sebi umljivo je priplavala do zidu velika meduza. Enakomerno je upogibala belkasti obrobek. Lepa bela morska roža, živa roža in sonce se je igralo z nizom barv v sredini njenega klobuka. Najlepša barva pa je bila rdeča. Ali pa se mi je to samo zdelo, ker je bil prvi maj, dan najrazličnejših čudes. Za menoj je nastal vrišč. Obrnil sem se in zagledal čuden prizor. Truma polnagih otrok je skakala okrog nekega bitja, ki je pravkar prišlo po mostičku z ladje. Bil je majhen človek, oblečen v belo moško obleko. Za seboj je na vrvici vlekel po tleh vse polno iz papirja narejenih igračk, ki so se na čudovite načine kotalile po tlaku. Iz tisočero gub so bile sestavljene in so predstavljale morske meduze, zvezde, jegulje in druge živali iz morskih globin. Nikakih osi nisem videl in je kljub temu vse živelo, se kotalilo, plesalo, se plazilo, kot da vlada vsa skrivnostna moč duha v roki nepoznanega človeka. Prav tik njega sem stopil in se zelo čudil. Človek ni bil moški. Majhen obrazek neskončno lep in ves živ in očarljiv v pogledu, obraz ljubke Japonke, skrivnosti in lepote poln, se je zagledal vame.

»Kupiš kaj?« je vprašala. Odkimal sem. Nasmejala se je prav drobno in glej, v očeh sem zagledal nekaj zagonetnega, kot da gleda vame duša iz tisočletja ali iz vesoljstva. Zabolelo me je v srce. »Denar imaš in lahko bi kupil in moral bi kupiti,« sem si mislil. V tem hipu je nekdo izmed dečkov utrgal vrvico in hotel pobegniti z igračami. Drugi otroci so zmagoslavno zakričali. Japonka ni vedela, kaj bi. Veliko presenečenje se ji je zrcalilo na obrazu. Zagrabil sem otroka in zakričal nad njim. Spustil je vrvico in zbežal z drugimi vred. »Na,« je rekla in mi odtrgala rdečo morsko zvezdo iz šopa. Dal sem jo za gumbnico in pomignil darovalki, naj mi sledi, da jo povedem mimo carinarnice skrivaj v mesto. Prišla sva na ulico in ona ni vedela, kam naj krene. Pokazala mi je listek.

»Ulica morske kraljice št. 23.«

»Lepa deklica z vzhoda. Popeljem te, če hočeš, v ono ulico.«

Prikimala mi je plaho.

»Položi igrače v kovček, da ti jih ne povozijo vozovi.«

Ubogala je.

»Od kod prihajaš?«

»Iz Afrike, poprej iz Kalkute, najprej iz Nagasakija. Zelo lepo je tam. Imamo veliko dreves, vrtov in lepo morje.«

»Ti imaš drevesa in vrtove?«

Zardela je. »Nimam. Potujem po svetu. Govorim vse jezike.«

»Kako ti je ime?«

»Hočeš moje ime? Imam morje. Izanami, kraljica morja, ne božiča morja in...«

»Ti da nosiš ime boginje morja?«

Ustavila se je in mi gledala v oči.

»Zakaj misliš hudo? Ali bi se ne skrilo sonce nad menoj, če bi lagala? Izanami sem od vekomaj. Imam morje, le morje. V mestih hodim z ladje, kupujem papir, delam igrače, pravljice in živali, morske kače in vse. Prodajam, živim tako. Ljubim morje. Vse zemlje sveta so ob njem.«

Prišla sva na sadni trg. Obstala je poleg stojnice, odprla drobno svileno denarnico in štela počasi stotinko za stotinko na dlan. Bore malo je bilb v njej. Preštela je kakih dvajset soldov in pogledala nato kot v zadregi. Stresla je denar nazaj in rekla: »Pojdiva naprej!«

»Kaj si hotela kupiti, Izanami?«

»Smokve. Lačna sem zelo.«

»Dajte ji smokev!« sem rekel prodajalki. Izanami je zardela. »Zakaj si dober z menoj, saj me ne ljubiš!«

Molčal sem. Prvi maj je. Iz naročja njene zemlje so jo vrgli, otroka še, ki se čudi sedaj, da je kdo dober z njo. Zavila sva v staro mesto. Čim više sva šla, tem ožje so bile ulice, tem večja vročina in zamazanost v njih. Prispela sva visoko in odprl se je pogled na morje. Sonce se je nagibalo k poznemu popoldnevu. Gorelo je v vsej veličastni brezmejnosti in lilo rdeče sije v morje in po kamnitem gričevju, ki se je bleščalo kot rdeča kri. Nebo so prebrazdali oblaki. Kot rubinaste njive so žareli na modrem, neskončnem polju. Sonce je kot zlat plug plavalo med njimi in jih delilo na nove, vedno večje, vedno številnejše brazde. Izanami je obstala sredi ulice. Pogled ji je zastrmel v nepoznane daljave. Vedno temnejši, vedno lepši je bil in v njej je živel daljni Nagasaki, poln dreves in vrtov, cvetlična Kalkuta, Indija, Afrika in Evropa in ves veliki svet, ki plove po neskončnosti prostorov z vso svojo brezmejno lepoto, razkošjem in revščino, z ljubeznijo in sovraštvom, z vinom in krvjo; v njenem pogledu je živel prvi maj.

»Pojdiva, Izanami, da poiščeš dom svojih tukajšnjih dni.«

»Pojdiva! Škoda, da se ne bo več videlo sonce.«

Stopala je vsa utrujena in brez besed. Majhni nožici sta se ji spotikali ob kamne in trepalnice so ji bile povešene proti tlom. Izanami je mislila — kdo ve na kaj. Privedel sem jo v veliko hišo št. 23. Pod njo je gostilna, je brlog in ta brlog je tisti, kjer žive ljudje, ki so prišli od daleč, ki imajo bedo in malo denarja s seboj. Ceste so njihov zaslužek, črna beznica večerno razvedrilo in za lesenimi polknicami stanovanja. Izanami je vstopila skozi vrata. Sledil sem ji po stopnicah navzdol. Nasproti se je valil tobakov dim, kajti skoraj tik stropa sva bila v začetku na prvih stopnicah. Slišal sem pogovor in igranje godala. Oslepljen od prejšnjega sonca nisem razlikoval oseb. Ko sem se privadil temi, sem videl, kako stojita dva moška njenega rodu ob Izanami in se ozirata vame. Pozdravil sem, pristopila sta in mi stisnila roko: »Izanamina prijatelja sva. Hvala ti, da si jo pripeljal, nisva vedela, da pride.«

Šli smo vsi v kot za mizo. Naročil sem vina. Natakarica je prinesla in me opazovala iz kota. Ni se še hotela razviti prava beseda. Iz drugega kota je stopil zamorec k meni.

»Dovoljeno igrati kocko?«

»Zaradi mene lahko,« sem odgovoril začuden.

»In moro dovoljeno igrati?«

»Pa da, zaradi mene.«

»Ali moro je prepovedano igrati. Gospod vprašati, dovoljeno nekaj — biti vi detektiv?«

»Ne, ne,« sem odgovoril smeje se. Dva zamorca sta začela igrati moro. Tretji, tisti, ki je pri vstopu igral na klarinetu podobno godalo, je slonel in gledal. Prsti ostalih dveh so udarjali po mizi. Tri — šest, sedem, pet, — osem, pet — pet, sedem — sedem. Vedno hitreje sta igrala, vedno bolj sta se razburjala in končno je prvi sunil svojega tovariša v široke prsi.

»Ne tepsti, ti biti osel,« mu je odgovoril tovariš na udarec.

»Ti biti osel, ti gledati predolgo na moje prste in dobiti.«

Prepirala sta se nekaj časa, se zopet udobrovoljila in nadaljevala igro. Izanami se je smejala. Po igri sta črnca stopila k meni.

»Gospod, jaz biti velik umetnik na plesu in prijatelj biti velik umetnik na godbo. Vi dati meni dvajset centezimov in prijatelju dati deset centezimov in jaz plesati vam na čast in prijatelj igrati vam na čast.«

Prikimal sem. Ves vesel se je postavil zamorec na sredo sobe in nato so mu začele noge tako urno brzeti po zraku, da sem komaj sledil njegovim gibom. Oči so se mu razprle na široko in med belimi zobmi je prihajal skozi ustnice najveselejši smeh, ki je bil kot dobri smeh otroka. Izanami je pošepetala prijatelju. Pokimal je. Pogledala me je z globokimi očmi.

»Plesala bom in pela.«

Zamorec je nastavil klarinet. Zamahnila je z roko, kot da noče, da bi igral. Ves razžaljen je ubogal. V vsem prostoru smo molčali vsi in komaj je bilo slišati v presledkih oddaljeni krik otrok s ceste. Začela je.

Lahko kot morski valček se je upogibalo telo. Dlan je položila nad oči, kot da gleda v veliko obzorje. Pogled ji je bil tih in miren. Prsti druge roke so trepetali lahno v zraku. Stopila je nekaj korakov naprej in dvignila obe roki vodoravno predse. Lahno upognjeni prsti so živo prosili v trepetu, kot da kličejo, kot da hočejo pesem iz daljine, naj ne beži, naj se ustavi, naj čaka na kaj lepega, kar mora kmalu srečati. Vse telo se je upognilo naprej, roki sta šinili kvišku v lok, prsti so se sklenili na vrhu. Pogled je zrl proti njim. Nato je razprostrla roke na široko, glava se ji je povesila nazaj, zaprla je trepalnice in takrat...

Zaslišal sem srebrn glasek, ki je zaplaval kot svetloba po temnem prostoru. Udarjalo je srebro v stene, valovalo nazaj, vsa soba ga je bila polna. Tuje besede so mi prihajale v dušo, tuje besede so mi bile razumljive, bile bi razumljive vsem ljudem, kajti bile so kot pesem prvega maja. Pel jih je otrok morja daleč v tujini in je bila pesem boleče lepo peta nam vsem. Hipoma se je zbudilo telo iz otrplosti. Zahitelo je v urne kroge. Pesem je postajala glasnejša, vriskajoča, zmagoslavna. Oči so ji žarele v ognju srca in kretnje rok so bile silno valujoče, prsti nog so bili, kot da hodijo po valovih rek in morja, da plavajo na njih daleč, da se dvigajo visoko, vedno više, vedno više. Silna je bila pesem in zavedel sem se, da jo poje sama Izanami, božiča morja, otrok človeški, ki je prepotoval svet, velika duša, ki je bila polna bogastva in je vendar morala služiti kruh s prodajanjem papirja in živeti po brlogih, temnih in zamazanih, daleč od sončnega Nagasakija, ki je poln dreves in vrtov. Povesila se ji je glava kot v tožbo. Pesem je postajala tišja, tišja, umirala je in umrla med komaj slišnim vzdihom.

Prišla je k mizi in se ozrla vame. Pogledal sem jo in je razumela. Kako daleč smo in kako blizu smo si. Kot sestra mi je Izanami in njen prijatelj mi je brat in brat mi je črnec, ki se je sredi pesmi Izanami težko zamislil ob mizi. Izanami je zakrila oči. Molčali smo. Natakarica je prižgala luč.

»Daj mi roko, Izanami!«

Še enkrat sem ji pogledal v oči. Bile so mirne, njen obraz večno prikrita maska. Le drobni prsti, ki sem jih položil med dlani, so komaj komaj zatrepetali.

Ko sem prišel na ulico, sem videl nad vsem mestom goreti luči, le Ulica morske kraljice je bila utopljena v temo, a v njej je živelo ne vsakemu vidno nočno sonce — Izanami, dete brlogov in lova za kruhom — Izanami, dete prvega maja, božiča morja.