Pravljica o morski roži
| ← Racko - padalec | Pravljica o morski roži Bogomir Magajna |
Racko - gornik → |
Lija je tako hudo zbolela, da ni smel razen zdravnika in mame nihče na obisk k njej. »Njeno življenje visi na nitki in Liji je prepovedan najmanjši telesni napor,« je rekel zdravnik. Zaradi tega je bil Racko hudo žalosten, ni se mu ljubilo niti brati pravljic niti jesti, popolnoma je opustil vesele igre po Opekarski cesti s trumo tovarišev in tovarišic. Ure dolgo je postajal na cesti in strmel na tisto okno, za katerim je ležala Lija. Ponoči so ga mučile težke sanje in marsikdaj je videl, kako pelje bela smrt Lijo za roko tja proti pokopališču. Zato si ne predstavljamo težko njegovo veliko veselje, ko mu je mama razodela, da se je Liji obrnilo na bolje. »V soboto pojdemo ti in jaz in stric Jaka k Liji na obisk. Glej, da ji pripraviš velik šop rož,« je rekla mama. Res, šop, ki ga je nabral Racko po barjanskih travnikih, je bil za celo njegovo naročje velik. Poleg tega je Racko izpraznil ves svoj šparovček in kupil za Lijo škatlo bonbonov najrazličnejših barv. In so šli Racko, njegova mama in stric Jaka k Liji na obisk.
Lijina mama jih je prijazno sprejela v veži. Racku se je zdela zelo bleda in shujšana in je takoj vedel, da je pri Liji prečula mnogo noči in da so jo mučile težke skrbi, saj je bila Lija njena dušica. Ko so stopili v Lijino spalnico, je planil Racko k postelji ter Lijo objel in jo pobožal po laseh. Lija se je vsa blažena prijazno nasmehnila, še bolj, ko je zagledala na odeji velik šop rož in škatlo bonbonov. »Zelo težko bi mi bilo iti v grob brez tebe, Racko,« je rekla, »toda penicilin je res čudežno zdravilo. Zdravnik mi je rekel, da bi šla po gobe, če bi ne bilo penicilina.«
Ko je stric Jaka slišal te besede, se je globoko zamislil in medtem ko mu je Lijina mama točila v kozarec dobrega cvička, je že začel pripovedovati lepo lepo pravljico, ki jo je kot otrok slišal od svoje matere. Takrat je bil sam hudo bolan, nikjer ni bilo denarja za zdravnika, pa mu je mati pripovedovala pravljico, ki jo je morda sama slišala ali brala nekje ali pa je privrela iz njenega srca. »Zato da bosta Racko in Lija znala ceniti materino ljubezen, bom povedal to pravljico tudi vama,« je rekel stric Jaka. Napeto so prisluhnili vsi navzoči njegovim besedam:
»V deveti samotni dolini je stala hišica. V tej hišici je stala bela posteljica. Na tej posteljici je ležala punčka Zvezdica. Ob postelji je stala punčkina mama in točila grenke solze. Točila jih je zato, ker je bila Zvezdica hudo bolna, zares hudo bolna, prav na smrt. Smrt je že čakala pred vrati s košem, polnim cvetlic, da bi v njem ponesla Zvezdico v rjavo zemljo.
Stopila je mati k Smrti in vzkliknila: »Pusti mi punčko, ali pa vzemi s seboj mene namesto nje.«
»Kaj bi punčka brez tebe?« je odgovorila Smrt. »Če bi vzela tebe, bi morala Zvezdica vseeno umreti, kajti kdo naj bi jo potem hranil z mlekom?« — Zamislila se je Smrt in zasmilila se ji je mati, pa je spregovorila zopet: »Edino morska roža, ki bi jo ti položila Zvezdici na srce, bi otroku rešila življenje in zdravje, toda težko je najti morsko rožo. Če greš na pot, bom počakala toliko časa, da se vrneš. Če se vrneš brez rože, bo morala Zvezdica umreti.«
Mati se ni niti za hip obotavljala, ampak se je takoj napotila v mrzli zimski dan in dospela do Studenca. Studenec pa je bil ves v led vkovan. — »Povej mi, kod se pride do morja?« ga je vprašala mati in Studenec je odgovoril: »Rad bi ti vsaj nekaj časa kazal pot do morja, toda moji valčki so poledeneli in se ne morejo ganiti niti za ped. Sezuj se in stopi z bosimi nogami name, da se raztopim.« — Mati je brez besede sezula čevlje in stopila na mrzli led. Takoj se je začel topiti in ustvaril pred seboj potoček, ki je materi kazal pot skozi tri samotne doline. Da bi valčki ne zmrznili, je mati ves čas stopala po njegovih vodicah. Potem pa je moral potoček v velike jame pod visoko goro. Mati je ostala sama in bridko jokala.
Hipoma pa je zagledala pred seboj velikega orla, ki je s krili plahutal po tleh, in takoj mu je povedala, da je na poti k morju, pa ne ve več smeri. — »Rad bi ti pomagal in sam bi te ponesel na svojih krilih do morja, toda divji lovec mi je prestrel.il levo perut. Odtrgaj si levo roko in pritrdi jo na moje telo, pa bom potem lahko zaplaval s teboj čez visoko goro in čez šest samotnih dolin,« je odgovoril orel, ne verujoč, da bi mati zmogla toliko žrtev. Mati pa se ni niti za hip obotavljala; takoj si je odtrgala od rame levo roko in jo pritrdila na orlovo telo. Sedla je na njegov hrbet in orel jo je ponesel skozi sinje višave nad belimi, s snegom pokritimi dolinami na morski breg. Prosila ga je, naj počaka, da jo ponese nazaj čez devet samotnih dolin, ko se vrne z morsko rožo v desnici. In orel je obljubil, da jo počaka.
Na morski obali ni bilo zime. Drevesa so bila polna oranž, trte polne grozdja, figova drevesa polna smokev, oljke polne oliv. Zelene, tople trate so vabile na prijetni počitek, toda mati, čeprav utrujena in lačna, se ni obotavljala niti za hip, takoj je stopila k morju in žalostno zajokala. Kako naj najde morsko rožo v silnih vodah, ki so se v nedogled širile pred njo. Tedaj je priplavala k bregu velikanska riba. Mati se je razveselila in vzkliknila: »Vse, kar hočeš, ti dam, če me poneseš v morske globine, na kraj, kjer raste morska roža.« Velikanska riba je odgovorila: »Kako naj te ponesem k morski roži, ko nimam oči? Slepa sem, kajti hudobni ribič mi je s harpuno prebodel oči. Če mi podariš svoje oči, bom zopet videla in tedaj te lahko ponesem na hrbtu na dno globokega morja.«
Mati se ni obotavljala niti za hip in si je s prsti izruvala oči ter jih podarila velikanski ribi. Riba jo je vzela na svoj hrbet in jo ponesla na dno silnih globin. Kmalu je našla kraj, kjer je rasla bajna zdravilna morska roža. Slepa je bila mati in ni mogla videti rože. Morsko rožo je morala odtrgati velikanska riba in jo potisniti v dlan materine desnice. Se nikoli ni bila mati tako srečna kot tisti trenutek. Nato jo je riba ponesla nazaj na morski breg, tam jo je vzel orel na svoj hrbet in zajadral z njo daleč, tja v deveto samotno dolino ter jo položil pred vrata hišice.
Smrt je zagledala morsko rožo v desnici slepe matere in se nasmehnila. Ni čakala več in je takoj zbežala v svoje podzemeljske dvorane.
Slepa, utrujena, lačna, vsa uboga, toda polna sreče v svojem srcu se je mati pritipala do bele posteljice, zatipala glavo Zvezdice, ki je ležala v polni nezavesti, zatipala mesto, kjer je še komaj brlela drobna lučka življenja v punčkinem srcu, ter položila tja morsko rožo.
Isti hip je planila Zvezdica, zdrava in vesela, okrog materinega vratu. Mati ji je morala takoj pripovedovati o svoji težki, dolgi poti. In šele tedaj se je Zvezdica zavedela, da mati nima levice, da nima oči, in grenke solze so se ji udrle po ličkih. Obupno se je ozirala okrog sebe, da bi našla pomoč. Tedaj je zagledala na belih blazinah morsko rožo. »Če je morska roža vrnila zdravje meni, zakaj bi ga ne mogla vrniti tudi moji materi?« je pomislila. Prijela je v svoje ročice cvet in ga stisnila na črne materine trepalnice. Isti hip je mati vzkliknila od veselja, kajti takoj so ji spet zrasle velike, sanjave, sinje oči. — »Vidim te, Zvezdica,« je vzkliknila mati, toda punčka ni mirovala; pritisnila je morsko rožo k njeni levi rami. Tedaj je iz rame pognala nova roka. Mati je tesno objela Zvezdico: »O, sedaj te zopet lahko objamem, otrok moj,« je rekla v blaženi sreči.
Polni hvaležnosti sta potem prinesli lonček, da bi vanj vsadili morsko rožo. Toda kako naj cvet morja živi izven morskih globin, brez svojih sester, morskih rož, brez koral, brez rib, brez delfinov, brez morskih dečkov in deklic? Nič ni premišljevala morska roža. Spremenila se je v sinjo meglico in zaplavala skozi okno čez devet samotnih dolin in utonila v globinah širnega morja.
»Kajne, da je lepa ta pravljica?« je vprašal stric Jaka, ki je bil ta hip tak, kot da se je prebudil iz daljnih sanj.
»Lepa je,« je vzkliknila Lija in objela svojo mamo okrog vratu.
»Lepa je,« je vzkliknil Racko in tudi on objel svojo mamo.