Racko - gornik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pravljica o morski roži Racko - gornik
Bogomir Magajna


Stric Jaka je peljal Racka in Lijo na Triglav. Hej, to je bilo veselje tisto jutro, ko so vstopili v velikansko dolino Vrata. Spredaj je korakal stric Jaka z velikim oprtnikom, za njim Racko, za Rackom Lija. Racko je vzkliknil glasno: »Šolske počitnice so pač najlepše izmed vsega na svetu.« — »In so počitnice zato,« je pristavil stric Jaka, »da si Racko in Lija lahko ogledata eno izmed največjih umetnin narave, enega izmed najlepših kotičkov sveta.« — Z odprtimi usti sta strmela Racko in Lija na veliki slap Peričnik, ki je drvel v ogromnem loku z visokih skal in se je delala mavrica nad sinjim bleščečim se in kipečim tolmunom. »Kaj, Lija, tukaj bi pač ne mogla midva zidati mlinčkov, kot sva jih zidala v jarku za vrtom tete Maričke,« je rekel Racko. Lahkonoga Bistrica jih je spremljala naprej in naprej, kar ti je šinil pred njihovimi očmi visoko pod steno vitki Cmir. — »Kaj je to Triglav?« je vprašal Racko plašno, ko je zijal navzgor po strmih prepadih. Stric Jaka je slovesno odkimal: »Lep je Cmir, a še lepši je Triglav.« — »Lep že,« je odgovoril Racko, »toda jaz vprašam, ali je tudi tako strm?« — »Ni strmine na tem svetu, ki bi je človek ne zmagal.« — Racku in Liji pa je bilo tudi ob tem pojasnilu tesno pri srcu, še bolj tesno, ko sta zagledala velike stene Triglava, ki je vstal pred njimi kot velikansko svetišče z belo streho. »Ko so prvi Slovenci zagledali to goro, so v spoštovanju sklonili glavo, kajti tako je veličastna, da so mislili, da je ta gora bog. Racko in Lija, vajini duši sta mladi in polni želja po novih doživetjih. Peljal vaju bom na vrh te gore. Skoraj tik neba bosta stala ter gledala na vso slovensko zemljo. Z odličnim uspehom sta pred nekaj dnevi končala šolo, toda sedaj vaju čaka še en velik izpit — splezati bosta morala na to goro in sprejeti v svojo dušo sliko vse slovenske zemlje. Ne bojta se, kajti nobena,pot ni tako težka, kot se zdi v začetku,« je rekel stric Jaka.

Sli so mimo Aljaževega doma. Tu jima je stric Jaka na dolgo in široko pripovedoval o življenju Aljaža, ki je pol svojega življenja posvetil pesmi in glasbi, pol življenja pa goram. Pravil jima je tudi o tistih, ki so prvi zmagali težke stene, in o tistih, ki so v teh stenah žrtvovali svoje življenje. — Ko so počivali ob prvem snežišču, se je vračala s Triglava truma gornikov. Z začudenjem so se ozrli na Racka in Lijo in eden izmed njih je pripomnil: »Kaj je ta človek nor, da pelje otroke na tako goro?« — Stric Jaka se je na te besede samo široko zasmejal, Racko pa je zaklical za onim: »Ali mislite vi, da stoji ta gora samo zaradi vas tukaj in da si mi, pionirji, ničesar ne upamo? Hej, ne poznate vi nas, pionirjev!« — Odhajajoča družba se je veselo zasmejala na te besede. — Ko so stric Jaka, Racko in Lija dospeli do prve prečne steze v prepadih, je Racko umolknil in nekam čudno se mu je vrtelo v glavi. Smreke so se v velikih globinah zdele majčkene, kot bi rasle v kraljestvu palčkov in Aljažev dom se je zdel kot igrača, da bi ga bilo mogoče vzeti v naročje. Tudi Lija je umolknila in se plašno stiskala k Racku. Stric Jaka je videl to, pa je prijel Racka za eno roko, Lijo za drugo in se je vzpenjal na sredi med obema, tako da bi se pač nič hudega ne moglo pripetiti. Tako ju je pri vedel do tiste velike razpoke, ki je polna snega in nad katero se dvigajo skale nekam visoko, visoko, skoraj navpik. Milo je pogledala Lija na dolgo vrsto klinov, ki so moleli iz tistih skal; Racko pa je rekel: »Nič se ne boj, Lija, bo že šlo,« čeprav je sedaj tudi njemu zlezlo srce skoraj v hlače. »Saj vem, Racko, da se ti nič ne bojiš,« je odgovorila Lija in žalostno vzdihnila. »Ko bom velik, te bom peljal sam na Triglav, toda sedaj pač morava ubogati strica, ki bolje ve za pot, veš, Lija.« Ob tej veliki razpoki, ki je bežala navzdol v prepade, je postal tudi stric Jaka zelo previden. Najprej je s čevlji uhodil tistih nekaj metrov steze, ki je vodila čez nevarno mesto po snegu, potem je zgrabil Racka za roko in ga skoraj dvignil na prvi klin. — »Po klinih pojdeš ti prvi, potem Lija, potem jaz,« je rekel stric in prenesel Lijo na drugo stran. Racku se je zdelo čudno, da si ne upa stric Jaka prvi po klinih, saj ni vedel, da se vzpenja stric Jaka zadnji zato, da bi prestregel, če bi njemu ali Liji spodletelo.

Racku je bunkalo in bunkalo srce, ko se je vzpenjal od klina do klina, še bolj je bunkalo in bunkalo Liji, in Racko bi dal četrt svojega življenja za to, da bi ga sedaj videl Tinče Kosmatinov. — Najprej Racko, potem Lija, potem stric po klinih navzgor in navzgor po Tominškovi poti — kdo izmed vseh otrok na Opekarski cesti mu bo to verjel? Srce pa je nehalo tako silno bunkati, ko so dospeli do studenčka pod previsno skalo. Se nikoli nista Racko in Lija s tolikim veseljem pila vode kot takrat — stric Jaka pa je privlekel iz oprtnika še kruha, masla in medu. Malicali so in gledali stene Triglava, po katerih so lahko korakale meglice navzgor po velikanskih stopnicah in se potem igraje podile po ledeniku pod vrhom. Stric Jaka je pripovedoval o ljudeh, ki so hodili po sledovih tistih meglic, in o Zlatorogu, ki je nekoč kraljeval nad vsemi temi prepadi in hodil pit k studenčku, kjer so sedeli zdaj. Racko in Lija sta gledala in poslušala in nista vedela, ali ne sanjata morda samo o pravljici, ki jo je stric povedal sinoči doma.

Pa je bilo treba zopet naprej. Pred njimi se je razprostrlo široko snežno polje, po katerem je migljalo milijone svetlečih se srebrnih kristalov, ki so s svojim sijajem skoraj slepili oči. Nad njimi se je bočilo temno modro nebo, po katerem je jadralo sonce čisto drugače kot nad Ljubljano. Racku in Liji so žarela lica rdeče kot dvema mladima rožama. Dasi sta bila že zelo trudna, sta ob tej veliki lepoti skoraj pozabila na trud. Potem je bilo treba iti čez goro Rž in so se nove pokrajine odpirale pred njimi. Hodili so po grebenčkih, po klinih, se oprijemali žic — in kar nenadoma dospeli na Kredarico.

Stric Jaka ni poprej Racku in Liji nič povedal, da stoji na Kredarici velika koča. Zato sta oba kar ostrmela, ko sta zagledala kočo pred seboj. Nista mogla prikriti veselja, saj so jima bile noge kot iz svinca in se je Racko poprej že zelo bal, da ne bo omagal do vrha.

Ko so stopili v sobo, je bila ta že polna gornikov in gornic. Vse se je začudeno ozrlo na Racka in Lijo in neka dolga gospodična je vzkliknila: »Joj, tak fantek in taka punčka, pa na Triglav!«

Racko je prezirljivo pogledal tisto dolgo gospodično, se ozrl ponosno na Lijo in sedel moško zraven strica na klop, ne da bi kaj pripomnil. Pristopil pa je k njemu neki gospod z velikim trebuhom in ga potrepljal po rami: »No, ko tale nekoliko odraste, bo plezal kot gams.« Racko je začuden strmel na njegov trebuh in premišljeval, kako je mogoče dospeti s tolikšno brento tako visoko. »Morda so ga spodaj v Aljaževem domu napihnili, pa je potem kar zaplaval mimo stene navzgor kot balon,« je zašepetal Racko Liji. Ko so pojužinali, je odpeljal stric oba vrh Kredarice in jima razkazoval razne vrhove, jima govoril o vitki Rjavini, o začaranem Cmiru, o silnem Stenarju, o pravljično lepi Škrlatici, o Špiku, ki hoče prebosti oblake, o divjem Jalovcu, ki meče skale med obiskovalce, in o drugih vrhovih. Vsi ti vrhovi so ležali pred njimi sinjesinji in lesketajoči se v polnem soncu. Skušal jima je povedati in razložiti pravljico, ki je sploh ni mogoče povedati in razložiti.

»Kaj ne poj demo na vrh Triglava?« je vprašal Racko, ker se ni več bal velikih sten, ki so se dvigale tako blizu njega. — Jaz bi namreč pripeljal rad Lijo prav na vrh.« — »Jutri pred sončnim vzhodom pojdemo,« je pojasnil stric Jaka.

Proti večeru pa je nastal vihar, tak hud vihar, da Racko in Lija še nista doživela takega. Stala sta v veži blizu vrat in strmela na črne pošasti oblakov, ki so drvele med tuljenjem burje mimo vrat in se besno vrtinčile navzgor po skalah. Lija se je tresla od strahu in se tiščala Racka, ki je strmel v vihar z odprtimi usti. Z oglušujočim gromom so skakale strele tam po tistih skalah. »Kaj se tako treseš, Lija, saj ima koča strelovod,« je končno rekel Racko in istočasno stopil po veži, še nekaj korakov nazaj do vrat. Stric Jaka pa je bil zelo vesel in je rekel: »Jutri zgodaj bomo imeli lepo vreme.«

Zelo sta se čudila Racko in Lija, ko so odšli zvečer na skupno ležišče, kjer je ležalo vse polno gornikov. Račko se je čudil, da ležijo večinoma kar oblečeni. To bi bila huda mama, če bi šel on doma kar oblečen spat. No, kmalu je spoznal, da je tudi to včasih dobro, kajti burja je še dolgo razgrajala po strehi nad njimi in je zeblo kljub trem odejam. Ni mu bilo žal, da je šel oblečen spat. Zaspati pa dolgo nista mogla, ne on ne Lija, kajti tik Racka je ležal tisti gospod z velikim trebuhom in tako smrčal, da se je treslo vse ležišče. »Čakaj, mu bom že posvetil,« je zašepetal Racko Liji. Iz slamnice je izbezal slamico — ta Racko — in podrezal z njo debelega gospoda v obe nosnici. Debeli gospod je tedaj tako strašansko kihnil, da ga je vrglo kar v zrak in da se je prebudil celo stric Jaka, ki po navadi zelo trdno spi. Debeli gospod je hudo začuden strmel okrog sebe, toda Racko je imel sedaj zaprte oči in se delal, da spi kot nedolžno dete. Lija pa se je grizla v ustnice, da bi je ne posilil smeh. Preden je gospod spet zasmrčal, sta Racko in Lija že sladko spala.

Zgodaj ju je zbudil stric Jaka in ko so popili čaj, so stopili iz koče v mirno jutro, v katerem še ni vzšlo sonce. Stric Jaka je bil sedaj zelo resen in je strogo zabičeval obema, naj pazita na vsako stopinjo, kajti dosti je ljudi, ki pridejo na Kredarico, naprej si pa ne upajo. »Izpodleti ti stopinja in že si na drugem svetu,« je rekel stric Jaka. Potem so se vzpenjali od klina do klina, više in više in ni hotelo biti tistih klinov ne konca ne kraja. Racko se je izkazal sedaj za velikega kavalirja. Odvzel je Liji plašč in daljnogled, da bi laže hodila, in vsakih nekaj minut ji je skrbno velel, naj pazi, da se kaj ne pripeti. — Ko so šli čez greben, si ni upala Lija pogledati ne na desno in ne na levo v globoke prepade in včasih je morala po vseh štirih, da si je Racko mislil: »Morda res ni dobro, če jemlje stric Jaka tako mlade ženske s seboj na Triglav. Z ženskami je velik križ na planinah. Čim bolj jim praviš, naj se ne boje, tem bolj se tresejo.«

Ko so dospeli na vrh, je začelo vzhajati sonce. Racka je navdal ponos in ljubeznivo je pogledal Lijo, ki je stala poleg njega. Veter se je igral z njenimi kodri. Bila pa je še vedno preplašena in Racko ji je rekel ljubeznivo: »Ne boj se, Lija, saj smo na vrhu in kdo nam kaj more; ali ne vidiš, da sem jaz tukaj? Jaz te bom varoval, da se ti kaj ne pripeti!« Milo je priplavala meglica in zagledali so v njej bajno lepo mavrico, v mavrici pa se je videla slika Racka in Lije. Kje je slikar, ki bi ju lahko naslikal tako živo? Kje je tisti, ki misli, da na svetu ni lepih stvari? Otroka sta bila zelo začudena — stric Jaka pa jima je razodel s spoštovanjem, da je to sama glorija, ki se včasih prikaže na visokih gorah. — »Glorija vrh gore je najlepše, kar moreta zagledati na svetu,« je rekel. Potem jima je razkazoval lepote naše zemlje. Pokazal je, kje teče reka Soča in kje se izliva v morje, kje teče Drava, silne gore, Visoke Ture z orjaškim Klekom daleč tam onkraj jezer, do kamor je včasih segal naš rod, divje lepo Trento, razrvane planote Krasa, ki so vse prepojene z našo krvjo, črne gozdove Snežnika, Gorjance, kjer so naše pravljice doma, Pohorje, po katerem je nekdaj odmevala naša pesem; pokazal jima je, kje leže še zasužnjena mesta Celovec, Trst, Gorica, vse kraje, kjer je vsepovsod divjala velika borba za svobodo naše domovine. Stric Jaka je govoril naprej in naprej, Racko in Lija sta stala, objeta okrog vratu, poleg strica, gledala in gledala, poslušala in poslušala. Sonce pa je po nebu jadralo više in više in neprestano odkrivalo nove doline, vedno bolj svetle in polne lepote. Potem je potegnil stric Jaka svojo desnico in pokazal na visoka vrata Hribaric. »Skozi tista vrata vaju bom pripeljal v pravljično Dolino sedmerih jezer, od katerih je eno bolj živo od drugega, v dolino najlepšega cvetja, najbolj pisanih vrtov. Potem pojdemo dalje in dalje, dokler ne dospemo do izvira Savice. Skozi Dolino sedmerih jezer pojdemo kot skozi dolino našega življenja. Neizmerne lepote skriva ta dolina v sebi, čeprav je včasih polna viharjev,« je rekel stric Jaka.

Ne bom vam razkladal, kako sta Racko in Lija potovala skozi Dolino sedmerih jezer, kaj vse sta o tem vedela povedati tovarišem in tovarišicam na Opekarski cesti, niti kako potujeta še sedaj skozi dolino našega življenja, ki je marsikdaj kot pravljica, večkrat pa polna dela, skrbi, bridkosti. Toda tudi skrbi in bridkosti bosta, moj mladi tovariš, tovarišica z lahkoto premagala, če bo vajino srce polno ljubezni do soljudi, ljubezni do domovine in njenih lepot.