Rabensberg~ Lančperk
| ← Dobrna~Kačji grad | Rabensberg~ Lančperk Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Rožni vrh ~ Gorečka → |
| |||||||||||
1.Kmečke muke[uredi]
Lančperška gospoda je kmete strašno mučila. Nekoč so morali voziti kmetje apno v grad. Vozovi so bili težko obloženi. Enemu izmed kmetov je na polovici grajskega hriba omagal vol. Z drugim volom je moral voziti dalje. Ali voz je spravil samo do vrat, noter pa ni mogol, ker mu je prav tedaj omagal še drugi vol. Moral ga je zaklati, vzeti pa je smel samo kožo, dočim si je meso pridržala gospoda. Z dvema voloma je šel kmet na delo in z volovsko kožo se je vrnil domov.
2.Bogati grof[uredi]
Na Lančperku so prebivali zelo bogati grofje. Eden izmed njih je imel celo vrečo denarja. Jemal jo je s seboj tudi, ko se je vozil v cerkev. Kljub temu je bil silno dober. Vsako nedeljo je zbral svoje prijatelje, sosedne kmete, in so skupaj »šnopsali«. Toda ker je imel preveč denarja in ni vedel kam ž njim, je znorel. Pred smrtjo je zakopal svoj denar in nihče ga še ni našel.
3.Lančperški grof — brat Celjskega grofa[uredi]
Pripovedujejo, da je živel na Lančperku grof, ki je bil brat nekega Celjskega grofa. Oba brata sta si bila tako dobra, da sta drug drugemu z ognjem ali strelom naznanjala, kdaj bo šel kateri izmed njiju k zajutrku, obedu ali večerji. Ta ljubezen se je polagoma spremenila v sovraštvo. Lančperški grof je namreč obogatel in njegov brat mu je bogastvo zavidal. Sovraštvo je postalo tako veliko, da je Celjski grof svojega lančperškega brata ubil ali ustrelil.
4.Zakaj so Celjani Rabensberg razdejali[uredi]
I. Nekdaj so pripovedovali: Grof Friderik ni mogel trpeti, da bi mu gledali sosedje skozi okno v skledo, kadar je jedel. Zato je ukazal Rabensberg razde jati. II. Star kmet Znidar - Jurek, ki je imel svoje posestvo lik ob Rabensbergu, je pripovedoval pred dobrimi štiridesetimi leti: Na vrhu rabensberškega stolpa je bila bleščeča zlata zvezda, ki je metala solnčne žarke na gornjeceljski grad, in sicer naravnost v grofovo sobo. Grof je bil tako nejevoljen, da je ukazal svojemu poveljniku, naj vrže zvezdo s stolpa in naj podere tudi stolp.
5.Aleksandrov vrh nad Lančperkom[uredi]
Nad Lančperkom je Aleksandrov vrh, ki se je poprej imenoval »Likaštok«. Pravijo, da je bila na tem hribu tista zvezda, radi katere je Celjski grof Friderik Lančperk razdejal.
6.Kdaj je bil Lančperk razdejan[uredi]
Lančperk je bil razdejan na praznik sv. Cirila in Metoda. Zato se danes na predvečer obeh svetnikov žgo na razvalinah kres.
7.Ostanki spodnjega Rabensberga[uredi]
V majhni vasici Lančperk je več spominov na grad. Vidijo se še ostanki grajske cerkve sv. Antona. Ohranjena je še stara klet. Anželekova hiša je nekdanja grajska kasta in tudi gospodarsko poslopje je bilo grajsko. Kmet Rančigaj, lastnik posestva “Na marofu”, ima svoj pridevek po nekdanjih graščinskih poslopjih, ki so tam stala.
Ko je propadla graščina, so prejšnji grajski hlapci postali gospodarji. Njihova imena se še dandanes drže vaških hiš: Jurek, Anželak, Florjan, Filip (zdaj Lopač).
8.Razni krajevni spomini[uredi]
V vasi Rupe, ki leži pod Lančperkom, je kmet, ki mu pravijo po domače »Apotekar«. Pravijo, da so imeli tu grofje svojo lekarno. Na južni strani grajskega hriba je opuščena hiša, kjer se je po domače reklo »Pri Gradišniku«.
V smeri proti Lembergu je malo niže Lančperka mala vzpetina, na kateri so zdaj njive. Nekdaj pa je bil tu velik gabrov gozd, ki je služil graščakom kot ptičnica.
9.Kapelica »Rim« pod Lančperkom[uredi]
Pod razvalinami starega Lančperka stoji ob poti, ki vodi iz Šmartna v Rožni dolini po hosti v Dobrno, majhna, na skalo zidana kapelica, iz katere priteka mrzla studenčnica. Prostor, kjer stoji kapelica, se imenuje Rim. Pripovedujejo, da so lančperški grofje radi hodili k Celjanom na obisk. Na celjskem gradu so bili vedno bogato pogoščeni in ko so se vračali domov, jih je mučila silna žeja. Saj pot je bila precej dolga in težavna. Pri hladnem studencu pod gradom so se vsakokrat napili sveže vode. Raje so se potem počutili tako lahke in čiste, kakor da bi bili v Rimu dobili papeški blagoslov. Odtod baje ime tistega prostora.
Kapelico samo pa so nad studencem zgradili kmetje.
10.Kmet in njegov sin kopljeta zaklad na Lančperku[uredi]
Že dolgo se pripoveduje, da je na Lančperku poko¬panega mnogo zlata. Nekoč ga je šel šmartinski kmet »Kovač Rrdavs« s svojim sinom iskat. Kopala sta in zadela na neko votlino. Pa glej čudo! Nastal je silen vihar in približala se je čudna prikazen, ki je odnesla sina. Oče pa je komaj ušel. Tedanji šmartinski župnik je slovel kot »blaga duša«. Njega je šel kmet vprašat za svet. Župnik mu je rekel: »Počakaj, da mine eno leto! Nato pa pojdi po sina! Toda ne pozabi na enoletno leskovo palico, ki je zrasla na takem prostora, kamor ne pridejo solnčni žarki.« (Takemu prostoru pravijo »Lenardov graben«; v Šmartnem sta dva »Lenardova grabna«.) Kmet je storil tako, kakor mu je gospod župnik nasvetoval. Ko mine leto in dan, gre pred votlino. Tam začne klicati: »Jaz hočem sina nazaj.« Hkrati tolče s šibo okrog sebe. Nato stopi v votlino in dela ondi isto ko pred njo. Tedaj zasliši glas, ki mu veleva, naj se vrne pred votlino, kjer bo našel sina. Ko pride kmet ves preplašen iz votline, res zagleda sina, ki ga je že čakal. Ves vesel se je vrnil kmet s sinom na svoj dom in sklenil je, da ne bo zaklada nikdar več iskal.
11.Hudič vozi denar[uredi]
Neki star kmet je nekoč videl hudiča, ki je peljal zlato iz Lančperka proti Lembergu. Spoznal ga je po tem, ker je imel črne vole.
Da je imel kmet s seboj vrvico z blagoslovljene cvetne butare, bi bil hudiča lahko ustavil. Tako pa je bil brez moči.