Dobrna~Kačji grad
| ← Lemberg | Dobrna~Kačji grad Gradovi in graščine v narodnem izročilu I Janko Orožen |
Rabensberg~ Lančperk → |
| |||||||||||
1.Graščakov greh
[uredi]Na Kačjem gradu je prebival graščak, ki je bil sila nagle jeze. Nekoč ga je tako razjezilo, da je pograbil svo¬jega lastnega otroka in ga treščil ob zid. Otrok je bil takoj mrtev. To pripovedovanje se opira na resnični dogodek. Graščak se je imenoval Viljem Dobrnski in je storil svoj greh 1478. Ko se je zavedel, kaj je napravil, sta se ga lotila laka bolest in tak kes, da se je odpovedal svetu in stopil v celjski minoritski samostan.
2.Kačja kraljica in grofovska deklica
[uredi]Na Kačjem gradu pri Dobrni sta živela bogat grof in njegova žena. Imela sta hčerko, ki ji je bilo pri rojstvu prerokovano, da jo bo ubila strela, ko bo stara sedem let. Da bi se to ne zgodilo, sta grof in grofica zaprla hčerko v globoko klet. Ko je bila deklica stara pet let, je grofica spoznala, da vedno bolj hira. Skrbelo jo je. In ko ji je nekoč prinesla mleka, je postala za vrati ter jo opazovala. Kaj vidi? Velika kača se je približala deklici, odložila krono in popila z njo mleko. Grofica je povedala možu, kaj je videla. Grof je vzel deklico iz kleti. Drugega dne je poklical k sebi svoje najboljše prijatelje, da bi mu pomagali vzeti kači krono. Nastavili so v kleti mleko in čakali. Toda kača je pravočasno opazila njihovo namero. Bila pa je ta kača kačja kraljica. Imela je piščalko, s katero je sklicala vse kače vsega sveta. Z njimi je začela oblegati grad. Graščak je bil ves v strahu. Tedaj pa je prišel v grad neki berač, ki je nasvetoval, naj naložijo okrog vsega obzidja obilo drv. Ubogali so ga. Nato je ukazal hlapcem, naj zažgo drva, sam pa je splezal na visoko drevo in zapiskal na ponarejeno piščal. In kače so se priplazile od vseh strani. Spenjale so se preko grmade, pa so popadale v ogenj. Samo njih kraljica je prišla na drugo stran. Ko je zagledala na drevesu berača, je splezala do njega. Dotaknila se ga je in berač se je spremenil v prah.
Pa tudi kraljica sama je padla v ogenj. Grad je bil rešen.
3.Zaklad so prepeljali na Lindeški grad
[uredi]Sosedje so bili nevošljivi graščaku, ker je imel tako velik zaklad. Nameravali so ga oropati. Graščak je o tem zvedel in ponoči skrivoma z Marovškovimi volmi pre¬peljal zaklad na Lindek.
4.Poslednji graščak na starem gradu kot zaščitnik cerkve sv. Miklavža pri Dobrni
[uredi]Gospod dekan iz Nove cerkve so prišli nekoč k cerkvi sv. Miklavža, da bi odpeljali drugam dragocenosti. Prišli so z volmi in vozovi. Mežnarica je vprašala in prosila za svet dobrnskega gospoda. Ta ji je odgovoril: Ne pustite jih v cerkev, kar zaklenite jo! V njej se nahaja tudi moj patron sv. Fran¬čišek. Ako pa gospod dekan ne bi hoteli oditi, jim vrzite ruto preko glave in zbežali bodo. Tako je res bilo . . .
5.Graščakov greh in propad gradu
[uredi]Trdo srce je imel neki graščak s Kačjega gradu in bil je strašansko nagle jeze. Nekoč se je tako razsrdil, da je popadel svojega otroka v zibelki in treščil z njim ob zid, da se je ubil. Kmalu je prišla kazen božja. Neke noči je graščak začul trkanje in pokanje. Grad se je začel podirati in je pokopal graščaka pod seboj.
6.Propad Kačjega gradu
[uredi]Na Kačjem gradu sta živela dober graščak in trdosrčna graščakinja. Imela sta sina in hčer. Nekoč je prišla v grad beračica in prosila milodara. Graščakinja jo je hotela odgnati, ali graščak se je je usmilil. V zahvalo je pripovedovala o čudodelni roži. Oba otroka sta se jo napotila iskat. Sin je prišel do nekega studenca, ki je imel srebrnočisto vodo. Te vode se je napil in postal sila močan; čisto je pozabil na svoj dom. Hčerka pa je prišla do neke čarovnice, ki jo je začarala, da je čisto pozabila na svojce. Ker se otroka nista vrnila, je oče od žalosti umrl,mati pa je postala še bolj trdosrčna; vsakega berača je odpodila. Sin razbojnik je moral nekoč zapustiti kraj, kjer je ropal; potem pa so ga pregnali duhovi. Spomnil se je na svoj dom. Vrnil se je in z materjo vred sta zdaj preganjala berače. Ko sla nekoč odgnala tudi tisto beračico, ki je bila svojčas povedala o čudodelni roži, je prišla nad grad nesreča. Ko se je beračica malo oddaljila od njega, je nastal stašen pok in grad je bil v razvalinah. Tudi mati in sin sta našla v razvalinah smrt. Hčerka pa je pri čarovnici našla neko čarobno snov, ki jo je zavžila. Takoj se je spomnila na svojo preteklost. Podala se je proti domu. Toda pogled na razvaline jo je umoril. Domačini so našli njeno mrtvo truplo in so ga prenesli na pokopališče. Ljudje pa pravijo, da mati in sin po razvalinah stra¬šila in čuvata pokopane dragocenosti. Našel bo tiste dra¬gocenosti, kdor se bo umil z vodo iz tistega čudodelnega studenca, iz katerega je pil sin. Toda ne raste še drevo, iz katerega bodo naredili zibel za tistega otroka.
7.Vrag prežene gospodarja iz starega gradu
[uredi]Osemdesetletni starček je pripovedoval sledečo zgodbo osemdesetletni starki, ko je bila še mlada: Moja mati je služila v starem gradu pri Dobrni. Nekoč vpraša gospodar svojo družino, če bi radi videli, koliko ima denarja. Seveda so bili vsi radovedni in so šli z gospodom v klet. Tam je v kotu stala velikanska kad, ki je bila polna samega zlata. Imela pa je to lastnost, da se je videlo noter, ako je vrgel kdo vanjo peščico denarja. Gospodar vrže v kad nekaj cekinov in zasvetilo se je zlato. Na njem pa je sedel velik, črn maček s svetlimi očmi. Ta maček je bil sam vrag. Toda gospod ni dolgo živel v gradu. Tisti črni maček je zahteval od njega, da mu prepusti grad in zaklad in se preseli drugam. Bilo je v postnem času, ko je rekel vrag gospodarju: »Ako še ne izseliš do velike noči iz grada, bova o veliki noči skupaj obedovala.« Mojo mater je srečal takrat vrag na stopnicah, ko je šel h gospodu, ki je bil v grajski sobi. Gospodar se je preplašil; hitro je zbral svojo ropotijo in se za prvo silo preselil v neko zapuščeno kočo. Nato si je postavil lep, nov grad (t. j. sedanjo graščino). Zaklad pa je ostal na starem gradu pod poveljstvom samega vraga. Nekoč so pri Marovškovih mlatili. Mlatiči so se hoteli ponorčevati iz vraga. Navezali so na drog škop slame, ga porinili skozi okno v grajsko klet in dejali: »Zažgi si, vrag, tobak, saj nimaš sam ognja!« Za odgovor je v kleti malo počilo. Mlatiči so to napravili še drugič; tedaj je močneje počilo. Ko so isto ponovili še tretjič, je pa strašansko počilo. Ves grad je bil hipoma v ognju in dimu. In na oknu se je prikazal sam vrag. Od tega dne si nihče ne upa h gradu. V njem pa je najbrž še zaklad.
8.Dečki in grajski strah
[uredi]Mnogo se pripoveduje o možu, ki se potika po raz¬valinah ter ropoče in tuli. Nekoč so dečki metali skozi line kamenje, klicali moža in ga dražili: »Ako si lačen, jej kamenje!« Nenadoma pogleda skozi okno mož ogromne postave in glave, podobne petelinjemu grebenu. Strašno zatuli in zažuga z rdečo roko. Dečki preplašeni zbeže. Ta mož je bil nekdanji graščak. Radi njega nihče ne hodi rad v mraku ali ponoči mimo razvalin.