Puding iz trobentic

← Pajek in moda

Puding iz trobentic Koruzni punčki Neža Maurer

Prijatelj — leteči pes →

Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bil je eden tistih toplih, jasnih pomladanskih dni, ko zemlja žehti od toplote, ko zrak diši in sonce razprostre žarke kot naročje in povabi ves svet k sebi. Toda ves svet ne more k soncu. Razpirajo se lističi, odpirajo se cvetke in rosa hlapi kvišku. Odpirajo se kljunčki in veter nese pesmi soncu. Na koruzne otroke pa je ta dan kaj čudno vplival. Iz hišk so prišli veseli, navdušeni, posedli so na soncu in si začeli pripovedovati načrte: prekopali bodo vrt, pomili okna, šli na izlet. V resnici pa se niso niti ganili. Nekaj časa so sedeli, potem so kar polegli na soncu. Oči so se jim zapirale in čutili so, kako postajajo sladko težki. Takšne jih je našel polž in se posmehnil: »Tule je pa nekdo, ki je še počasnejši od mene.« Na trato sta pririnila deževnika. Pogledala sta v sončen dan in rekla. »Tu je pretoplo.« Pa sta se zakopala v prst. Od nekod je privijugal slepec, se povaljal po topli mivki in obmiroval. V globoko senco pod grmovjem je prisopihala ježevka, pogledala otroke in si rekla: »Poglej, poglej — kot bi jih znosili iz brloga. Jaz pa dokler spim — spim. Ko pa enkrat odrinem na delo, ni več počitka.«

To je rekla tako zafrkljivo, da si Mikica kljub lenobi in sladkemu dremežu ni mogla kaj, da ne bi odgovorila: »Seveda, ti lahko tako govoriš, ko tričetrt svojega življenja prespiš.« Ježevka se je zresnila: »Meni se zdi, dragi otroci, da nekaj ni prav.« »Kaj ni prav?« so vsi planili pokonci. »Ni dobro takole polegati na spomladanski zemlji, dokler še ni kač.« Pa se je oglasil slepič: »Boš rekla, da sem jaz ptič!« Ježevka se je zasmejala: »Pokaži se! Kje pa si?« Slepec je predobro vedel, kako slastno ježevka pospravi kačo, zato je negibno obležal zakopan v mivko. Takrat je zazvenelo svetlo in visoko — Zzzzzzzzzz — in že se je na prvem cvetu ustavila čebela. Otresla je krilca in poočitala: »Kaj pa se to pravi? V takšnem vremenu pa lenarite! Lep dan je za delo, je zjutraj rekla naša matica. Ogromno cvetk me čaka in srečna sem, da je tako.« »Potem pa kar delaj in molči!« ji je odbrusil Tonko, zaspan in nejevoljen, da jih moti sredi dremeža. Toda čebela bi ne bila čebela, če ji te besede ne bi dale misliti. »Ponavadi ste me vljudno sprejeli in mi postregli s kapljico rose. Danes pa takole!« »Nikar,« se je opravičevala Moka, »veš, tako sladko leni smo. Zdi se mi, da bi lahko celo poletje predremala.« Čebela je obrnila oči v eno smer, pa v drugo, pogledala ježevko in rekla: »Se ti ne zdi, da tukaj nekaj ni prav?« »Ni prav,« je potrdila ježevka. »Že prej sem jim to omenila, pa so se razjezili.« Čebela je pomlaskala in vprašala: »Otroci, ste danes že kaj jedli?« »Jeeedli?« je zategnil Tinko. »Saj res, na zajtrk smo pozabili.« »V toplih pomladnih dneh se mora tudi telo obnoviti. Treba je pametno in dobro jesti,« je pridigala čebela. »Kaj pa naj jemo?« je brezvoljno vprašala Moka. »Lanske lešnike in žir smo poglodali. Dolgo je že, odkar sta nam Lenca in Miha prinesla zadnja jabolka in bonbone.«

»Že, že, že,« je spravljivo brenčala čebela. »Če ni sadežev na voljo, pa si kaj skuhaj te!« »Kaj se to pravi — kuhati?« »Ojejjej,« se je čebela s prednjima nožicama grabila za glavo. »Se vidi, da ste še otroci!« »Pa nam povej ti, ko vse Veš!« se je oglasil Tonko. »Kuhati se pravi neužitne stvari pripraviti tako, da potem telesu koristijo.« »Zanimivo!« je zaploskal Tonko. »Se lahko vpišemo v tvojo šolo?« »Mislim, da vam ne bi škodovalo,« se je strinjala ježevka. »Čebela govori modro. Resda se ježi hranimo s sadeži in žuželkami, žabicami — kaj bi naštevala — ampak povem vam, da sem v svojih otroških mesecih okusila tako čudovito kuhano jed, da tega ne bom nikoli pozabila. Od takrat si želim, da bi znala kuhati. Ljuba čebela, smem tudi jaz obiskovati tvoj kuharski tečaj?« »O se-veda,« je bila navdušena čebela. »Več je učencev, lepše je poučevati.« »Sedela bom čisto pri miru in se spominjala blaženega okusa, ko sem prvič jedla kuhano hrano.« Ta mlaskajoči glas je Miko dokončno prebudil in zaprosila je: »Povej nam, ježevka, kako je bilo s tistim kuhanim čudežem.« »Bila sem še čisto majhna. In neumna. Mama mi je rekla: Ne hodi sama okrog, ti bom že kaj prinesla za pod zob. Jaz pa, dete neumno, pot pod noge. Najprej res pod noge, potem pa mi je nenadoma zmanjkalo tal, zvila sem se v klobčič in pristala na trdem. Oglasilo se je neko topotanje, zaplavala sem kvišku in obždela na toplem.« Delavna čebela je nestrpno utripala s krili: Le kako dolgo misli ježevka pripovedovati svojo štorijo? Toda otroci so zavzeto poslušali — in kot uvod v kuharski tečaj ni bila slaba. »Končno sem se le malce izvila iz klobčiča. Ščemelo me je v očeh od svetlobe, zato sem se zavlekla v najtemnejši kot. Neki glasovi so vreščali: ,Za štedilnik se vleče! Kako smešen ježek. Kdaj bo prišel ven?' Strah me je bilo. Ždela sem v tistem toplem somraku in niti ni bilo tako slabo. Le smrček mi je začel nagajati, ker ni bilo vlage. Še malo, pa bom morala kihniti. Globoko sem povlekla sapo — in takrat je nekaj čudovito zadišalo. Pozabila sem na previdnost in odcapljala za tistim vonjem. Na tleh je ležala ovalna posodica z dolgim repom — kasneje sem slišala, da je to žlica. V njej je bila zlatorumena snov. Obliznila sem jo kot prava sladkosnedka: Nam, nam, nam! Ko sem vse pojedla, je posodica splavala navzgor in potem spet polna priplavala navzdol. Zdaj sem se počutila že povsem varno in se sploh nisem zmenila, ko so otroci kričali: 'Poglejte, ježek jé puding!' Tako sem se že v mladih mesecih seznanila z umetnostjo kuhanja in s pudingom,« je hitro končala ježevka, ko je opazila, kako čebela nestrpno utripa s krili. »Hvala za uvod,« je uradno zabrenčala čebela. »Puding je torej eno zelo dobrih živil.« »Kje pa raste?« je takoj vprašala Mikica. »Ne raste, skuhati ga je treba.« Takrat se je oglasil polž: »Ampak boljše stvari, kot so odpadli češnjevi cvetovi, pa ni! Rečem ti, čebela, čez kakšnega pol meseca bodo onstran jase zacveteli in odpadli... Grem, da jih ne zamudim.« Pa sta se oglasila še deževnika in povedala svoje: »Uf, kakšne skrbi imajo nekateri! Hrane je povsod dovolj!« Žaba pod mladim lapuhovim listom je modro molčala, slepec pa je sam pri sebi šepnil, da je mušica prava slast... Čebela je končno lahko začela: »Dobro poslušajte! Vzamemo lonec,« pri tem je pokazala lansko želodovo kapico, »vanj damo pet kapelj rose. Nato dodamo dve kapljici medu...« Brž je poslala Tinka onstran jase pogledat, če že cveti mrtva kopriva. K sreči je cvetela. Pokazala je otrokom, kako se potrgajo cvetne čašice, obliznila in blaženo zaprla oči. Dala je pokusiti še Tinku in tudi ta je zaprl oči. »To si velja zapomniti,« je sama pri sebi rekla Moka. Potem je čebela ukazala Tinku, naj potrga še druge cvetne čašice in jih pomaka v vodo, da se med raztopi. Zdaj je poklicala Mikico: »Pojdi in prinesi mi cvetove trobentic.« Mikice dolgo ni bilo nazaj, kajti v senčnem gozdu redko cvetijo trobentice. Končno je le zmagoslavno pritrobila. Čebela je odgriznila košček trobentice in rekla: »Trobentice so užitne, zdrave in tudi zelo dobre. Spomladi, ko ste šibki za kopánje sladkih koreninic, se lahko najeste trobentic.« Seveda je hotela pokusiti še Mika in tudi ostali trije. Le ježevka je tiho sedela ob strani. Čebela je na drobno zgrizljani cvet dodala mešanici v želodovi kapici. »Kaj pa zdaj?« so oživeli otroci od pričakovanja. »Imenitno bi bilo dobiti še cvet akacije ali bezga... Saj res, tu je močvara, gotovo cveti tam kak močvirski tulipan.« »Misliš tisti, ki ima pikasto obleko kot kakšna kača?« »Da, da, prav tisti,« je pritrdila čebela. »Ga bom jaz prinesla, da se otroci ne zgubijo,« se je ponudila sinička na veji. Odletela je in že je bila s cvetom nazaj. Čebela je poduhala cvet in vzdihnila od ugodja. Potem so ga poduhali še otroci. Hotela je še žaba, pa ji čebela ni pustila. »Kvak, močvirskih tulipanov imam, kolikor hočem,« se je užaljena pognala v močvirje. Čebela je zgrizljala tudi te cvetne lističe, dodala še cvetni prah z lastne nožice, pomešala vse skupaj in rekla: »Zmes je zdaj treba zavreti — imate kakšen lonček, naprstnik?« Otroci so bili od čakanja že pošteno nestrpni in so rekli: »Jutri bomo vedeli, kaj je naprstnik, drugič bomo imeli lonček — a jedli bi radi daaaaaanes!« »Zmes, ki je v želodovi kapici, vlijemo v lonček in postavimo na vročo pečico...« »... mešamo, dokler se ne zgosti.« »Mmmnam, mmnam,« je zamljaskala ježevka, »to mora biti pa še boljše kot puding.« Čebela se ni dala motiti: »Danes bomo za prvo silo uporabili sončno toploto. Želodovo kapico bomo postavili na skalo, kjer sonce najbolj žge.« Dečka sta želodovo kapico zagozdila na skali. Tam je potem čebela ves dan mešala svojo čarovnijo. Bili so na smrt lačni, a čebela je zahtevala, da čakajo — le tako jim je sproti lahko naštela še štirideset pomladanskih receptov, a zapomnili si res niso nič. Sovja šola se jim je zazdela prava sreča, saj ni bilo treba nikoli sedeti na vročem soncu in poslušati... Čebela pa je brenčala pocukrane besede, da so se otrokom delali zlati kolobarji pred očmi. »Tako, zdaj mislim, da bo za silo kuhano,« je končno izrekla odrešilne besede. Pokusila je, zavila z očmi: »To je čudovito za zdravje!« Potem je smela pokusiti še Mikica in zdelo se ji je dobro. Jed je bila sladka in čutila je, da se ji v ude vrača moč. Pokusili so tudi stali trije. Ježevka je k sreči rekla, da ni lačna, slepec je med tem šel lovit mušice, deževnika sta se basala z razmočeno prstjo, sinica pa je že davno odletela. Tako so puding iz trobentic lahko polizali otroci. V vdolbini bližnje bukve so našli svežo vodo in se odžejali. Zadovoljni so polegli v popoldansko senco. »Ali ni bolje skuhati, kot pa stradati?« jim še vedno ni dala miru čebela. »Čudovita si, čebela! Kadar boš utrujena, si odpočij na naši strehi, dobila boš kapljo vode — drugega plačila ti ne moremo dati,« je bila s skrajnim naporom volje vljudna Moka. Vedela je, da jim je dobro skuhala — a zdaj naj jih pusti na miru, da se naužijejo toplega pomladnega dneva, ki so ga tako težko čakali. Čebela je žarela od samozadovoljstva: »Čisto drugače je, če gledaš site otroke, kako počivajo — kot pa tiste blede, izpite... Oh, saj res, toliko otrok je še na svetu! Moram nabirati med, drugače me bo matica zvečer v panju grdo oštela. Na sviiiidenje, otrociiiii!« Ko je odbrenčala, so se otroci dvignili na komolce in spogledali: »Saj dobro kuha — a če bi začela včeraj, bi bilo ravno prav za zajtrk.« »Še sanjalo se mi ni, da so trobentice tako dobre in da imajo mrtve koprive toliko medu,« se je oblizoval Tinko. »Še za močvirske tulipane nismo vedeli. Kadar bo spet prišla k nam počivat, jo bom vprašal še za druge užitne rastline,« je bil spet najbolj resen Tonko. »Tega nas sova ni učila.« »Da bi me navdušila za kuhanje, pa ne morem reči,« je ugotovila celo delavna Moka. »Glavno, da se naučimo stvari, ki jih bomo vsak dan potrebovali,« je bil zamišljen Tonko. Mikica ga je postrani pogledala: »Se vidi, da si bil spet pri zdravnici na Bukovem bregu.« Tonko je revsknil: »Ne ožiraj me, Mika! Še prav ti lahko pridem!« Skoraj bi se spet razvnel spomladanski prepir, ki je največkrat odsev tega, da bi radi vse naenkrat, pa ničesar prav ne zmoremo. »A je v želodovi kapici ostalo še kaj tistega, kako se že reče...« je začel Tinko. »Nič ni ostalo,« je uradno — kot čebela — naznanila Moka. »Potem tečem iskat trobentice, da se pred nočjo še enkrat najem!« »Grem s teboj, ko vem, kje so,« se je ponudila Mikica. Tonko in Moka sta se napotila v nasprotno smer. Morda najdeta kakšno sladko mrtvo koprivo. Pravzaprav je sreča, da rastejo cvetovi, ki jih lahko občudujemo, duhamo in jemo...