Prijatelj — leteči pes
| ← Puding iz trobentic | Prijatelj — leteči pes Koruzni punčki Neža Maurer |
Voda je vsega kriva → |
| |||||||
Pomlad je bila vse bolj bohotna, tako so govorili ljudje. Koruzni otroci o tem niso razmišljali. Cveteli so s pomladjo vred, prepevali s ptiči, se lovili z vetrom — živeli so pomlad. Veselja sta se nalezla tudi Lenca in Mihec. Tekala in skakala sta tako divje, kot ju otroci še niso videli. Bili so čisto iz sebe. Od kod tolikšno veselje? Lenca in Miha sta imela novega prijatelja — to je bil velik, bel pes, ki sta mu rekla kar »leteči«. Našla sta ga bila v žalostnem stanju. Bil je ranjen v glavo, vrat in prednjo desno taco. »Škoda, da ga nista takoj pripeljala k meni, jaz bi ga že znal pozdraviti,« se je hvalil Tonko. Miha se je nasmejal: »Morda boš pa imel še priložnost.« »Kako to misliš?« je vprašal Tonko. »Z Lenčko sva menila, da bi vi tu sredi gozda potrebovali kakšnega varuha. Domačo žival. Pomagal bi vam nositi sadeže in tudi na izlet bi vas lahko nesel.« »To bi bilo imenitno!« se je navdušila Moka. »Doslej smo morali vedno prositi, naravnost prosjačiti lisico, če smo hoteli potovati. Odslej pa bomo imeli svojega konja in to belega... Kako se mu že reče?« Lenca se je zasmejala: »Pa menda ne boš temu letečemu psu rekla lipicanec?« »Zakaj pa ne? Lisica se je hvalila, da teče kot oni... Kje pa bo naš lipicanec spal?« Tonka je skrbelo tudi to, kaj bo lipicanec jedel: »Jé travo, mah, listje, od česa živi takšna žival?« »Ne skrbite že vnaprej. Naučili ga bomo, da bo vsak dan enkrat sam pritekel domov.« »Kam — domov?« je sumničavo gledal Tonko. »K naši hiši v vas. Tam se bo najedel. Za psa je dovolj, če jé enkrat na dan.« »Pa misliš, da bo to strašansko dolgo pot pretekel vsak dan?« »Kaj pa ti veš o letečih psih?« je Mihec enkrat odgovoril kot otrok. Že naslednji dan je pes prišel v Vinco in Tonko je res moral priznati, da nič ne ve o njem. Ni mu segal niti do polovice prednje tace. Koruzni otroci so božali psa, ga cukali za dlako — on pa je gledal nekam med veje. Tam so bile doma ptice, toda — saj psi vendar ne letajo! Takrat je pes skočil na najvišjo skalo, se odgnal kvišku in zaplaval proti vejam. V resnici pravi leteči pes! Ampak pristal je precej trdo na tleh — manjkale so mu peruti — in tenko zacvilil. Tonko je bil takoj pri njem: »Kaj te boli, leteči lipicanec? Ne smeš več početi neumnosti. Vsakdo sme letati ali skakati samo tako visoko, da bo lahko varno pristal.« Le kje se je deček naučil te modrosti? Pes je poslušal ljubeznive besede, a pomagale mu niso. Kar ležal je in tenko cvilil, kot bi jokal. Tonko ga je narahlo božal za ušesi in opazil, da se mu jena ustnicah pokazala kri. Previdno mu je razklenil gobec in pomislite, leteči pes je vse dovolil. Tonko mu je pogledal med zobe. »Ranil si se, revček, ranil. Svojo razmahedrano ustnico si pri padcu dobil med zobe, zdaj ti krvavi. Saj ni nič hudega. Lezi čisto mirno. Šel bom iskat trpotec, tega je pri nas veliko. Lepo ga bom zmečkal in ti s sokom namazal rano. Kar mirno lezi,« je prigovarjal Tonko. Toda leteči pes je capljal s povešeno glavo za dečkom. Ko sta prišla do trpotca, ga je Tonko strokovnjaško zmečkal med prsti in zapovedal: »Lezi!« Pes je takoj ubogal, Tonko mu je odprl zobati gobec, segel z rokovanj in mu namazal rano s trpotčevim sokom. Velika žival je mirno ležala, Tonko pa ji je prigovarjal: »Brez skrbi bodi, zdaj se ti bo hitro zacelilo. Drugič pa res ne poskušaj letati. To ti pravim, ker te imam rad.« Beli lipicanec je mahal z repom, kot bi s pestjo udarjal po tleh — tako je pač pritrjeval. Tonko ga je imel vsak trenutek rajši. Spoznal je, da se bo z novim prijateljem njegovo življenje povsem spremenilo. Ko sta se z letečim psom vrnila k hiškam, je Mihec pridno popravljal streho. Prekril jo je z novim mahom, da ne bo preveč zamakalo, ko pridrejo poletni nalivi. Mikica in Moka sta pometali po dvorišču, vse sta hoteli polepšati... morda v čast novega prebivalca. Lenca je obljubila, da bodo šle skupaj na potok oprat zavese in rjuhe. Prinesla bo tudi naprstnike, če bodo hotele kuhati. Miha se je domislil, da bi v veliki razpoki med skalama najlaže naredil kočo za psa. Z ene strani jo bo zadelal s kamenjem, pòd in streho pa bo zbil iz desk. Na streho bo dal še lepenko, da ne bo puščala. »Koča bo tolikšna, da boste še vi štirje lahko poleg lipicanca, kadar vam bo dolgčas v hiškah,« je razlagal. »Ali bo že danes gotova?« je hotel vedeti Tonko, saj se mu je zdelo, da Miha vsako stvar naredi tako hitro, kot da čara. »Mogoče popoldne, ko prinesem deske,« je previdno obetal fant. Ni vedel, kako mu bo šlo delo od rok. Pes je le velika žival in potrebuje velik hlev. Tonko pa je tuhtal o gozdnih živalih, ki so doslej prihajale k njim na obisk: vrane, ježi, zajci, veverice, miši, kače, polhi, polži, čebele, murni, mravlje... pa tudi lisica. Te zdaj najbrž ne bo več, ko bodo imeli psa. Tudi zajca in veverice... kaj se ve? »Za lisico mi bo žal,« je rekel. »Ne maraj,« ga je pogovarjal Miha. »Bila je dobra do vas, a zdaj boste imeli svojo tovorno žival. Da ne pozabim: Lisici povej, da je ta pes ne bo preganjal. Tudi zajca ne. Ni lovski pes. Le za ptiči rad gleda, zato posvari vrane. Sova je pa itak sama dovolj modra.« »Samo da nam je ne bi kam popihal...« »Veš, Tonko, kdor je poskusil toliko hudega kot ta pes, zna ceniti, če ga imajo kje radi.« »Mu je bilo težko na svetu?« se je sočutno zanimal Tonko. »Najbrž že. Morda ga je imel kdo leto ali dve, ga razvadil - in se ga naveličal. Dal ga je v avto, odpeljal na deželo in spustil. Obrnil je vozilo in pognal. Pes je hotel dohiteti svojega ljubljenega gospodarja, zdrvel je po cesti in ni pazil na druge avtomobile. Zadelo ga je. Lenca ga je našla v obcestnem jarku, drgetajočega od lakote in z gnojnimi ranami.« Tonko je stal otrplo kot koruzni storž, široko odprtih oči, polnih groze: »Saj ni mogoče, da kar tako zavržejo žival, ki so jo prej imeli radi.« »Pač, tudi to se dogaja,« je potrdil Miha. Koruzni deček ni mogel dojeti tolikšne krutosti. »Saj ljudje ne morejo storiti kaj takega...« je ponavljal spet in spet. »Prepričan sem, da mu bo pri vas dobro,« ga je miril Miha. »Zato sem ga tudi pripeljal. Saj bi ga imeli doma, pa imamo že Flokija in grdo bi bilo, če bi njega spravili stran.« Tonko je govoril počasi, kot da se zaobljublja: »Pošteno je tako. Vesel sem, da si ga pripeljal. Skrbeli bomo zanj in ga imeli radi. On pa nas bo varoval.« Tedaj je velikanski pes ves srečen pomahal z repom, kot da vse razume - in Tonka je kar zabrisalo po tleh. Fantič se je tako spretno prekucnil, da ni dobil nobene buške, a pes je bil že pri njem in ga od skrbi vsega oblizal. Tonku se je vse smejalo od ponosa, kakšno močno in dobro žival imajo. »Tako, s kamnitim zidom sem gotov,« se je oddahnil Mihec. »Zdaj bo najbolje, da grem po deske in dokončam kočo.« »Kaj pa pes?« »Veš kaj, Tonko, sedi mu na hrbet, pa pojdita z mano, da se bo navadil poti tja in nazaj.« Dečka je od vznemirjenja kar spreletelo: na tej visoki živali bo jezdil. »Kaj pa ostali?« je vprašal zaradi lepšega. »Naj počakajo tu, saj bo Lenčka tudi ostala. Predno bodo vse uredili okrog hišk, bomo mi že nazaj. Za zdaj naj zadostuje, da se naučiš s psom ravnati ti. Tebe bo ubogal, nato se bo počasi navadil še na druge. Veš, pes je taka žival, da šteje samo enega za svojega gospodarja.« Mihec je posadil Tonka na visok pasji hrbet in odpravili so se. »Slišiš, pes, glej pod noge! Pazi na kamen! Ne skači!« je ukazoval Mihec. Tonko je na prvi ježi komaj sebe čuval. Vendar je rekel: »Ni prav, da mu pravimo kar 'pes'. Naj bo Lipicanec, ko je bel.« »Ko bi ti vedel, kako veliki konji so lipicanci!« »Za nas koruzne otroke je lipicanec!« Tako je potepuški pes, ki ni imel niti gospodarja niti doma, nenadoma postal prelepi, beli Lipicanec. Hitro se je navadil na novo ime. Tonko je roke in noge zagrebel v pasjo dlako na hrbtu, kajti Lipicanec je kdaj pa kdaj poskočil, medtem ko je lisica prestavljala tačke mehko, kot bi plavala po zraku. »Joj, ta ti pa copota, skače čez korenine in kar poleti čez kamne,« je stokal dečko v belo dlako. Bilo ga je strah. Vendar je pot tja in nazaj minila brez nesreče. Do večera je bila Lipicančeva koča narejena. Tako ogromna je bila, da so lahko otroci v njej divjali, se prekopicevali in skrivali. Mihec je Lipicanca naučil, kod se gre do vode k potoku. Ni si takoj zapomnil. »Tonko, prve dni ga boš ti spremljal, da se bo navadil. Da je ne bo kam mahnil,« je naročal Miha. Lenca je pomislila, da bi Lipicanec tudi za otroke lahko tovoril vodo v stari kangli. Prinesla jo bo v Vinco. Tonku je bilo naloženo pomembno opravilo: Vsako jutro bo moral zajahati Lipicanca, ki skače kot konj v cirkusu, potem pa odjahati z njim do potoka. Tam bo prazno kanglo položil v vodo, polno pa bo dvignil Lipicanec z gobcem. Nato se bosta vrnila k hiškam. Tonku se je zdela pot silno dolga. Doslej je niso prehodili niti enkrat na teden. Vodo za sproti so imeli v bukovi kotanji. Pa roso. Zdaj bo drugače, ko imajo pri hiši tako veliko in pametno žival s tako dobrimi, sivimi očmi. Vse se je vrtelo okrog Lipicanca, da so otroci skoraj pozabili na Lenco in Mihca. Ko so se zvečer poslavljali, sta še nekaj naročala, a oni niso več slišali. Postalo jih je sram in zaklicali so za njima: »Bosta jutri spet prišla?« »Mogoče,« je obljubil Mihec. Tudi njemu je bilo težko. Ne zato, ker so otroci imeli oči le za Lipicanca. Žaloval je, ker se je moral ločiti od belega psa. Čeprav ga je imel samo teden dni, da so se mu zacelile rane, se je vendarle navezal nanj. Kamorkoli je šel Mihec, je pes capljal za njim. Zdaj pa nenadoma ne bo več. Dopovedal mu je, naj ostane pri koruznih otrocih sredi gozda in jih varuje. In zvesti Lipicanec je legel v svojo veliko kočo, položil bele tace ven in le z očmi spremljal Miha in Lenco, ko sta odhajala. Seveda, doma je Floki, a on je privezan varuh hiše. To je drugo. Legla je noč. Prvič so otroci zaspali popolnoma varno, saj jih je čuvala velika, zvesta žival. Dobili so prijatelja, s kakršnim se ne more nihče v gozdu ponašati. Verjeli so, da bo dober z vsemi njihovimi znanci in da bo znal pregnati vsiljivce. Življenje v Vinci se je v marsičem spremenilo. Tako nenavadna je bila letošnja pomlad, drugačna kot prejšnje. Skoraj vsak dan sta prihajala Lenca in Miha, nista mogla strpeti brez Lipicanca in njegovih vdanih, sivih oči. Igrali so se toliko, kot še nikoli. Bilo jim je zelo lepo. Nekega popoldneva je Lenca prinesla deklicama velikanske, rdeče uhane. Dve veliki, rdeči krogli za vsako uho. Mikica se je zahvaljevala: »Čudoviti so. A moja glava je zdaj težja kot sovina. Vedno je govorila, da ima glavo težko od učenosti. Jaz pa od uhanov. Ne vem, če bom lahko dolgo prenašala to lepoto!« Lenca se je začela na ves glas smejati: »A sem vaju potegnila za nos! Ti uhani so samo za šalo!« »Kako za šalo? Kaj niso pravi? Tudi ti jih imaš za ušesi.« »To so češnje! Prinesla sem jih, da jih pozobljete. Za veselje pa sem prinesla še take po dve in dve. Tudi meni pristajajo!« »Tebi je lahko, ko imaš tako velika ušesa, skoraj kot Lipicanec!« »Mikica, zamaši si usta s češnjo, da me ne boš primerjala s psom!« ji je požugala Lenca. Potem pa nasula na lapuhove liste češenj za teden dni. Tonko je odslej živel še neko svoje življenje. Vsako jutro je vodil Lipicanca k potoku in zdaj se je že tako naučil jahati, da je pes lahko tekel in skakal, pa se deček ni bal, da bo padel. Pa še to: pes ga je ubogal na dotik, največkrat še besede ni bilo treba. Velikokrat sta pojezdila naokrog po gozdu. Ob spoznanju, da se mu odpira svet, je koruznemu dečku hitreje utripalo srce in oči so mu žarele. Na svetu je zelo malo koruznih dečkov, ki imajo zvestega psa, da jih nosi okrog, dobrohotno maha z repom in razume vse brez besed...