Voda je vsega kriva

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prijatelj — leteči pes Voda je vsega kriva
Koruzni punčki
Neža Maurer
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekega sončnega dne je postalo koruznim otrokom prevroče. Niso več zdržali. Lahko bi se zavlekli globoko v senco med skale, a zdaj so imeli še drugo možnost. Imeli so Lipicanca, ki jih je varoval in prenašal naokrog. Vse štiri naenkrat, pa še čutil ni teže. Zlezli so na njegov hrbet in mu rekli, naj jih odnese do jezera. To je bila seveda le mlaka. Po poti so vriskali in peli, da so gozdni ptiči, ki so jih dobro poznali, začudeno frfotali okrog njih in spraševali: »Kakšno slavje pa je? Ali se ženite?« »Zakaj pa naj bi se ženili?« se je čudila Moka. »Pomlad je, pomlad!« so zažvrgoleli ptiči. »Vsi se ženimo: ptiči, čmrlji, miši, žabe, polži... Zakaj se še vi ne bi ženili?« Moka je zardela povesila glavo, Tonko pa je na kratko odvrnil: »Samo na izlet gremo, na kopanje.« S tem je bilo razlage konec. Lipicanec jih je varno prinesel do brega velikega jezera, kjer je že čakala učiteljica plavanja. Že od daleč jim je zaklicala: »Hitro oblecite kopalne hlačke, ali pa bodite kar brez njih! če ste preveč siti, bomo malo počakali, ker ni dobro, če greš s polnim trebuščkom v vodo. Če ste lačni - tu po obronkih je že nekaj zrelih jagod.« Pozobali so vsak po eno jagodo. Njihov zvesti Lipicanec pa je legel v senco, ker ni bil prav nič navdušen nad kopanjem v plitvi vodi. Učiteljica plavanja je ukazala: »Lezite na trebuh!« Otrokom se je zdelo čudno, a so ubogali. Učiteljica plavanja je nadaljevala: »Kva-kvak, kva-kvak! Vsakokrat, ko bom rekla kva-kvak, morate zamahniti s prednjimi in zadnjimi nogami.« »Fiiiiuuuu!« je zažvižgal Tinko. »Tale misli, da ima žabe pred seboj. Mi imamo vendar roke in noge!« »Ne ugovarjaj! Mahaj s tistim, kar imaš! Ko rečem kva! - zamahnite s prednjimi nogami, ko rečem - kvak! zamahnite z zadnjimi. Poglejte me, kako to gre: Stegnete prednje noge naprej, kva - zamahnete široko nazaj; potem skrčite zadnje noge in - kvak! zamahnete z njimi nazaj. Tako - začnimo: Kva - kvak! Kva - kvak! Kva - kvak!« »Ojoj,« je zavzdihnila Moka, »nisem vedela, da je kopanje tako dolgočasna zadeva.« »Molči, pravim! Najprej se je treba naučiti plavati. Mislite, da me je Mihec zastonj poslal sem?« »A tako! Sem slutil, da je to njegovo maslo,« je vzdihnil zdaj še Tinko. »Maslo gor, maslo dol! Dal mi je dva lepa solatna lista in pest muh, da sem imela prav dobro kosilo. To ni od muh - deset muh! ,Veš, ljuba žaba', je gostolel, z Lenčko imava tako rada koruzne otroke, pa se bojiva, da bi kateri utonil. Šele ko bodo znali plavati, jih smeš spustiti v vodo, prej nikakor ne. Če bodo pa trmoglavili, jih naženi domov.'« »Kako je včasih prevelika skrbnost nadležna!« »Pa je vendarle bolje, da vam gre čez glavo Mihčeva in Lenčkina skrb, kot pa da vam jo zalije voda. Kvak!« Ko so že lepo zamahovali, so smeli v plitvo vodo, potem so šli v globoko - in sploh niso vedeli, kdaj so splavali. Žaba je ukazala: »Vedno glej tja, kamor hočeš priti, ali pa glej tistega, ki je pred tabo!« Zdaj so bili tako navdušeni nad vodo, nad sabo in nad učiteljico, da so divje plavali sem ter tja in na bregu kar poskakovali od veselja. Potem so se za žabo pognali prav čez jezero. Dvakrat, trikrat, petkrat, desetkrat. Ko se je sonce nagnilo h gozdu, so bili že pošteno utrujeni. Dobro, da so prinesli s seboj malico. Hlastno so pojedli nekaj orehovih jedrc in jagod, malce poležali na soncu, potem pa se znova pognali v vodo. Niso mogli nehati. Tudi Lipicanec, ki mu je bilo vedno bolj vroče in pusto na bregu, se je pognal za njimi. Res ni bila zelo globoka voda - a glej čudo, kako je pes plaval! »Poglejte, naš Lipicanec plava!« je Tonko kričal od navdušenja. Žaba je spet učila: »Če še ne veste, naj vam povem, da zna večina živali plavati. Samo ljudje se morajo tega naučiti. Ker ste vi tudi neke vrste ljudje, tudi niste znali plavati.« Pa se je postavil Tonko: »Gotovo živi kakšna žival, ki ne zna plavati.« »Ne bodi nevoščljiv živalim! Pomisli, koliko dela bi imele žabe, če bi morale vsako žival posebej učiti plavati. Kdo pa bi nam lovil muhe? Vsakdo nima takšnega varuha, kot sta vaša Lenčka in Mihec! Brez hrane pa ne moreš živeti,« je rekla preprosto. In nato spet: »Kva-kvak!« Otroci so plavali tako zavzeto, da še opazili niso, kdaj so se začele plaziti sence po dolini. Priplazile so se do brega, do vode in Moka je zlezla na suho. Nekam težka je postala, okorna in noge so ji zatekle. Napotila se je proti samotni njivi, sedla je na prekopano leho, kjer je bila prst tako lepo mehka, rahla in topla. Nenadoma si je zaželela, da bi tam ostala in nikamor več odšla. Še sama ni vedela, kako ji je prišlo to na misel. Pojedla je zadnjo jagodo, zaprla oči in zadremala. Tudi ostali trije so zlezli iz vode, se brisali, oblačili in odpravljali domov. Voda jih je pošteno zdelala, toda osrečila. Vse je bilo nared za odhod. Lepo so se zahvalili učiteljici plavanja. Povabila jih je, naj še kdaj pridejo - za veselje. Tedaj pa se je Tonko začel nemirno ozirati: »Kje pa je Moka?« »Saj res, Moke ni! Kaj če je utonila?« je pobledela Mikica. »Kva-kvak, utonila že ni. Ves čas budno gledam po jezeru. Splavala je na breg,« je zatrdila žaba. Tonka je stisnilo pri srcu: Da je ni kdo ugrabil? Tako košate, dol ge, svetle lase ima... Takoj se je pokaral: Kakšne neumne misli! Zakaj bi jo le ugrabili - samo bogataše in neveste ugrabljajo! Ampak - ona bi pravzaprav lahko bila nevesta... Spomnil se je dopoldanskega ptičjega petja in čebljanja in vse bolj ga je stiskalo pri srcu. Tinko je klical: »No, a gremo domov? Zaspan sem že.« »Nikamor ne grem, dokler ne najdemo Moke,« je končno izdavil Tonko. Bratec je zazijal: »Ja, kje pa je? Sem mislil, da ti veš, ko tako mirno čakaš. S tabo jo pojdem iskat.« Mikica je slišala te besede, a bila je tako zaspana, da ni mislila na nikogar in nič več. Večer je bil topel, dišeč in ptiči so tako sladko peli, da je bilo ne mogoče, da bi se Moki zgodilo kaj hudega. Čas je tekel. Sence so že prekrile jezerce in okolico. Mikica in Lipicanec sta spokojno zaspala, žaba je kvakala: »Kva-kvak! Kva-kvak!« Le koga je zdaj učila plavati? Ta čas pa se je na njivi odigraval čuden prizor. Na zrahljani, topli lehi je Moka napol sedela napol ležala. Oči je zaprla in dolgi, blesteči lasje so se kot mesečevi žarki razsuli po rjavi prsti. Na obrazu ji je trepetal srečen smehljaj. Tako sta jo našla koruzna bratca. Nemo sta obstala. Potem je Tonko vendarle premagal čar in spregovoril: »Moka, kaj je s teboj? Si utrujena? Dremlješ? Pojdi, domov moramo, noč bo.« »Ne morem, Tonko... tako srečno utrujena sem. Nikamor ne morem.« »Vsi smo utrujeni. Lipicanec nas bo nesel. S Tinkom sva te iskala. Pojdi!« je govoril Tonko. Slutil je, da je vse zaman, čeprav ni vedel, zakaj. »Ne morem. Lej, Tonko, ti si moder, učila te je tista najboljša zdravnica na Bukovem bregu. Razumel boš. Vem, da boš razumel, ker me imaš rad.« Sama ni verjela, kako lahko so ji zdaj nenadoma šle te besede iz ust, ko prej niti dahniti ne bi mogla kaj takega. »Rad te imam, Moka, saj veš.« »Poglej, Tonko, kako so mi zatekle noge, kako so debele. Poglej moja zrna, kako so nabrekla, zdaj zdaj bodo popokala. Pa me nič ne boli, ni mi hudo... Kar tukaj bom ostala, na tej mehki, topli, prekopani, dišeči lehi... Tako si želim ostati tukaj. Razumeš, Tonko?« »Kaj pa naša hiška? Kaj pa sestrica in midva?« je zahlipal Tonko in pozabil na dostojanstvo, pozabil na svoj turban iz kačje kože, na slovito zdravnico z Bukovega brega, še na Lipicanca je pozabil. Svet se je podiral. Smehljala se je in počasi odgovorila: »Naša hiška? Da, mogoče bi tam nekoč lahko živeli moji otroci... Tonko, najini otroci...« Tonko je čutil, da mu srce razbija v grlu, v sencih, v rokah, nogah, trebuhu — da je ves eno samo srce. Od spoznanja je bil žareče vroč, a miren: »Moka, kaj je s teboj?« je vprašal ljubeče, kot še nikdar v življenju. »Pomlad je,« je odgovorila Moka. »Veš, ljubi Tonko, zdi se mi, da bom pognala korenine tu na njivi in iz mene bo zrasla velika koruza.« 'Čakal je, kaj bo še rekla, in pričakal tih, otožen glasek: »Tonko, a me boš zapustil in šel po svetu?« To je bila edina skrb, ki je še vznemirjala njeno drobno srce. Drugače je bila popolnoma predana sreči, da bo pognala korenine in postala lepa, velika, rodovitna koruza na dobri, rjavi njivi. Tonko je pohitel k njej: »Kaj vendar misliš, Moka! Nikoli te ne bom zapustil! Zdravnik bom postal, ves gozd bom zdravil, vse živali in tudi tebe, če boš kdaj bolna. Vsak dan te bom obiskoval, kolikorkrat boš hotela.« Premolknil je in čez čas poln nejeverne skrbi vprašal: »Pa boš res ostala tukaj?« »Res. Kar poglej: že mi je počila kožica in ven bde drobna koreninica.« Tonko se je sklonil in boleče zastokal: »Res je. Zdaj je konec. Konec skupnega igranja, smučanja, potepanj, letanja na vranjem hrbtu, vseh šol in izletov z Lipicancem... Vsega je konec. Konec.« Moka se je ljubeče nasmehnila njegovi žalosti in otroškemu obupavanju: »Napačno govoriš: zdaj je šele začetek. Začetek tistega, kar sem si želela. Saj sama natanko nisem vedela, kaj si želim... Ampak kadar se je veter uprl v moje dolge lase, sem vsakič morala pogledati tebe in potem sem si zaželela, da bi zraslo iz naju še mnogo takih las.« Ljubeče besede so Tonka pomirile, čeprav jim je komaj sledil. Še je bil v otroškem svetu. Vprašal je: »Kaj te ne bo strah ponoči, ko boš tu sama?« »Nič več ne bom sama, saj bom vendar zrasla z zemljo. Zemlja me bo varovala in hranila.« »Oh, saj res, oprosti, ne morem si še predstavljati,« je spet zatrepetal Tonko. »Če bi pa le prišla kakšna požrešna žival — saj niste tako daleč in Lipicanec ima oster sluh. Poklicala bom in pritekel bo ter odgnal vsiljivca.« »To je dobro,« si je oddihal Tonko. »Ko bosta prišla Mihec in Lenčka, ju bom prosil, naj naredita ograjo okrog tebe, da te ne bi napadel kakšen požrešen jazbec.« »Čas, ko bom imela koruzice, je še daleč... takrat bo prav prišla ograja.« »Kaj pa ko bo padal dež, ti ne bo hladno?« se je deček spet zbal zanjo. »Ah ne,« je rekla z umirjenim glasom. »Umival me bo, mi česal lase. Samo vsak dan pridi, Tonko! Pridi!« »Bom.« Zaprla je oči: »Zdaj bo noč. Objela me bo tema, ogrnila me bo in zibala, koreninice pa bodo rasle. Poslušala bom, kako rastejo vse globlje v zemljo in čutila, kako sem vse močnejša.« Tonko ni vsega razumel. Še manj pa Tinko. Ta sreča jima je bila popolnoma tuja. Ampak navsezadnje ima vsak pravico živeti po svoje. In če je Moka srečna, zakaj je ne bi pustili na njivi? Narahlo sta zbudila Lipicanca in Mikico in odpravili so se domov. Čeprav je bila noč tako čudovito lepa, ni vso pot nobeden spregovoril niti besedice. Tinko in Tonko sta šla leč v svojo hiško in sploh nista vprašala Mikice, kje bo zdaj spala. Tudi ona ni rekla besedice. Vzela je odejo in se odtihotapila iz hiške k Lipicancu. Stisnila se je ob njegov topli trebuh, ki jo je ob jezeru tako sladko zazibal v sanje — a zdaj od vznemirjenja dolgo, dolgo ni mogla zaspati. Misli so se ji podile po glavici kot oblaki ob nevihti: Le kako jo je mogla Moka tako nenadoma zapustiti in ostati na neznani njivi... Morda je pa to tista njiva, na kateri sta tudi onidve zrasli? Njuna rojstna njiva? Ne, Mikica je ni mogla obsojati... Saj je tudi sama že večkrat premišljala, kako bi vse skupaj zapustila — hiško, Lipicanca, tudi Moko in oba dečka in odšla daleč, daleč po svetu. Hodila bi, hodila in prehodila ves svet. Videla bi dežele, o katerih sta pripovedovala Lenčka in Mihec. Hodila bi po tistih velikih ravninah — sova ju je učila o njunih sorodnikih — kjer je bilo nekoč Panonsko morje, zdaj pa je polno koruzic, sestric. Šla bo pogledat podzemsko jamo, večjo kot je Ježeva. Obiskala bo velika mesta, vse sejme in tržnice! Mogoče bo celo nastopala, če bo potrebovala tolarčke... Ej, kako jo je srčece vleklo po svetu — kot kakšno cigančico.. Spomnila se je sove, ki jo je pri neki uri okregala: »No, ti kuštrava ciganka, bodi že enkrat pri miru!« Takrat ji je Mikica zamerila, zdaj pa je ugotovila, da je v njej res nekaj potepuškega, ciganskega. Slišala je praviti, da se cigani najraje vse življenje potepajo po svetu. Ona se bo imenovala — po-tepinka. Tako se bo nekoč morda le lahko kje ustavila, če ji bo ugajalo. Da, gotovo bo nekoč tudi ona želela nekje ostati za vedno. A to je še daleč... Zaspala je. Drugo jutro pa spet ni vedela, kaj bi. Hiške ni niti odklenila. Tonko se je že vrnil z Lipicancem od potoka, Tinko je pometel pred hišo. Tudi nekaj jagod in sladkih koreninic sta nabrala, da so lahko pozaj trkovali. »Kaj pa zdaj?« je vprašal Tinko. »Nič,« je odvrnil Tonko. Vendar je začutil, da je zdaj on nekako odgovoren ali glavni, in je dodal: »Z Mikico počistita shrambo. Jaz pojašem z Lipicancem pogledat, kako kažejo borovnice.« »Ja, ja, saj vem! Potem bosta z Lipicancem 'mimogrede pogledala k Moki in te do večera ne bo nazaj.« »No, bratec, nikar tako črno,« ni bilo mogoče zmesti otožnega Tonka. »Veš, da bom prišel pred večerom, saj mora Lipicanec opoldne v vas na kosilo.« »To je še edina stvar, ki te bo pripeljala domov, če ne boš šel kar z njim v vas.« »Kaj bosta pa vidva ta čas poč;ela?« je odsotno vprašal Tonko in si želel, da ne bi kakšna dolžnost padla nanj. »A midva? Katera — midva?« se je odkritosrčno začudil Tinko. »Ja, Mikica in ti?« Mikica se je malce zlobno zasmejala in mu odbrusila: »Ti si najbrž domišljaš, da skrbiš za naju. Beži, beži, nikoli ti ni bilo mar, kako sva in kje sva.« »Kako da ne!« je bil Tonko nenadoma ves tuj in ves besen. »Skrbelo me je, a tega ne moreš neprestano trobiti. Zdaj pa, ko vaju bom pravzaprav prvič sama pustil pri hiškah, vprašam, kaj bosta počela. In kdo vaju bo varoval, ko tudi Lipicanca ne bo tu...« Prvič je občutil, kako je doslej samoumevno vse to menda počela Moka. Ne, nič ni počela — samo bila je tu, mirna, preudarna, pogumna, odločna. »Oh no, kdo nas je pa prej 'varoval', ko Lipicanca sploh še ni bi-lo?« se je pačil Tinko. »Že res, že res,« je nemočno ponavljal Tonko. »Če zmoreta, delajta kaj pametnega.« Globoko je vzdihnil, zajahal Lipicanca in že sta oddirjala po stezici v gozd. Mikica in Tinko pa sta se sesedla na tla pred hiško. Dobesedno — sesedla. Saj sploh nista vedela, kaj bi počela. Toda Mikici ni bilo v naravi, da bi bila dolgo žalostna, zato se je kmalu oglasila: »Zakaj se pa drživa kot dve cmeri? Veš kaj, mislila sem, da bi šla po svetu.« »Kdo?« je zinil Tinko. »Jaz vendar. Rada bi si ogledala svet. Tonko bo živel tu, skrbel za hiški — in do jeseni se lahko vrnem.« »A tako! Kaj sem pa jaz? Jaz sem smet, kajne? Jaz sem prah, jaz sem list, ki je priraščen, ali pa mogoče mah na skali!« »Kako pa govoriš z mano?« je ogorčeno zakričala Mikica. »Govorim tako, kakor je res. Tonko bo zdaj vsak dan hodil k Moki na njivo, ti boš šla po svetu, jaz pa naj sam ostanem tu v Vinci, ležem v shrambo in strohnim!« Tisti trenutek sta zaslišala korake, prav tisti odločilni trenutek. Prišla sta Lenca in Miha. »Kaj se pa vidva tukaj kujata in prepirata?« je vprašala Lenca. Odgovora ni dobila in obražčka sta ostala kisla. »Kaj se je zgodilo?« je osupnil tudi Miha. »Je vse to mogoče zaradi Lipicanca? Ga samo Tonko jaha?« »Kje pa! Lipicanec je najboljša žival na svetu, najboljši prijatelj. Ampak tale pomlad nas je vse skupaj malo zavrtela.« Lenčka se je zahihitala, kot da bi bila to posrečena šala, Mihec pa se je razjezil: »Na, zdaj se pa še ti rži! Letos, ko si v šestem, jaz pa v osmem, se hihitaš, kot da si kakšna smrklja prvčka!« Lenca se je zresnila in se obrnila stran: »Še smejati se ne smem več! Uf, dosti mi je teh mulcev! Kje pa je Moka?« »Saj,« je tiho pisknil Tinko. »Kaj pomeni ta tvoj — saj? Kje je Tonko?« je bil oster Miha. »Šel je na obisk k Moki.« »Tako? Kje pa je Moka? A ne živi več tukaj?« je pretreslo fanta. V mislih so mu zavalovali njeni dolgi, blesteči lasje. Zastrmel se je v manjša dva. »Saj to je tisto,« je žalostno izdavil Tinko. In za njim je ponovila še Mikica: »Saj to je tisto: Moka živi zdaj na njivi.« »Na njivi?« je zinila Lenčka. »Kaj ji ta hiška ni več dobra?« »Seveda je dobra. Ampak Moka se je odločila, da bo postala velika koruza in da bo imela otroke,« je Mikica v enem stavku povedala vso srečo in žalost. »Ah, že razumem!« se je razveselila in se tiho smehljala predse Lenca. Mihec pa je planil: »Jaz pa ne razumem! Navadna trapa je! Domišljava in zabita!« »Nič ni trapa!« jo je ostro branila Lenca. »Marsikatera deklica si prej ali slej zaželi, da bi imela otroka. A misliš, da si jaz tega ne bom nikoli zaželela?« »Tudi ti si trapa!« jo je nadrl Mihec in se obrnil k mlajšima dvema: »Kaj pa mislita zdaj vidva?« »Midva ne misliva nič,« je resno odvrnila Mikica. »Se mi je kar zdelo! Saj ti še nikoli nisi nič mislila, samo jezik si vrtela, nagajala in se hihitala!« »O, tudi z vrtenjem jezika se daleč pride,« je vrnila Mikica, ki ji je bilo že vsega dovolj. »Tvoj jeziček te bo še daleč pripeljal!« je cepetnil z nogo Miha, zdaj že pošteno hud. »To tudi upam!« je ponosno dvignila glavo Mikica. »Kam upaš? Na katero njivo misliš iti?« je Mihec sekal z bese-dami, ko da zabada nož v lastno telo. »Na nikakršno njivo. Po svetu mislim oditi.« »Ta je pa dobra. Le zakaj sva potem z Lenčko delala te hiške? Zakaj sva vam pripeljala Lipicanca?« je dobesedno zlomilo Mihca.

Lenca je tokrat za čudo ostala mirnejša: »Ne žaluj, Mihec! Vidiš, otroci odraščajo... Čeprav po višini ne zrastejo, ker so pač koruzni otroci, ne moreš reči, da so dojenčki kot takrat, ko sva jih naredila. Poglej, Moka bo letos že sama imela otroke. Lahko bo kateri izmed njih živel v tej hiški.« »Ojoj,« je godel Mihec. »Sama zmeda je v tem življenju. Komaj nekaj urediš, se že drugje podre... Vsak dan te v šoli nekaj sprašujejo, vsak dan ti nekaj dopovedujejo, vsak dan druge ocene, drugi vozni redi, treba se je naučiti kositi, pa voziti traktor, rešiti bolnega psa... Pomagati otrokom. Ko je tu v Vinci vse tako lepo, kot še nikoli — se nenadoma razletite. Roke, s katerimi sem vam še včeraj popravljal streho in vas nosil, bodo ostale prazne...« »Če ne bi bilo tako, bi pa godrnjal, kako strašno pusto je na svetu, kako se nič ne zgodi, vedno enaka pot v šolo in domov, otroci hočejo vedno eno in isto... Dovolj imam vsega, bi rekel.« Mihec je sklonil glavo in se zamislil. Na tihem si je priznal, da je res tako. Umirjeno je vprašal: »Na kateri njivi pa je Moka?« »Na tisti blizu jezera. Tam, kjer nas je žaba učila plavanja.« »Aha,« si je Mihec oddahnil. »Lenčka, na vaši njivi! Povej mami in atu, da se ne bosta kregala, če bom eno samo koruzico lepo ogradil. Res ne bi prenesel, da bi se ji kaj zgodilo.« »Tonko je naročil, da je to tudi sama prosila.« »Ja, kje pa je zdaj Tonko?« »Najbrž je šel k njej. Potem bo zavil pa še k tisti zdravnici na Bukov breg. Resno se uči zdravilstva.« »A tako,« je rekel Mihec. V njegovem glasu je bilo čutiti zanimanje. »Ja, postal bo zdravnik. Natančneje — živinozdravnik, rastlinozdravnik, vsega zdravnik. Ves gozd bo zdravil. Lahko bo zdravil tudi drevesa. Vsega se bo naučil,« je hitel naštevati Tinko, kot da je to predvsem njegova zasluga. V resnici pa bi rad nekako umiril vsesplošen prepir. »Pa se ne bo tudi on prirasel tam na njivi?« je vprašal Miha. »Ne. Bratec bo potoval naokrog z Lipicancem. In se bo vračal v našo hiško.« »To je že bolje,« je olajšano zadihal Miha. Ob preblisku misli, kaj vse dobrega bosta za živali in gozd lahko naredila s Tonkom, so se mu zasvetile oči. Tale Tonko je pravzaprav pameten fant. Zdaj pa se bo še zdravilstva naučil. »No, zdaj pa zares: Kaj boš pa ti počela?« je vprašal Mikico. »Zares pojdem po svetu!« se je trmasto našobila kuštravka. »Hujšega udarca mi ni treba. Kdaj se boš pa vrnila?« »Tja na jesen, mislim. Pozimi ni dobro vandrati okrog. Mraz je. V noge bi me zeblo pa tudi za hrano in prenočišče je težko.« »Zase znaš premisliti, kot vidim. Kdaj pa si se tako odločila?« je nadaljeval zasliševanje. »Že dolgo. Samo da nisem upala nikomur povedati.« »Ti prebrisanka'« je rekla Lenca. »Si čakala, da se najprej drugi odločijo, kaj? In šele potem, ko revica ostaneš tako rekoč sama in zapuščena, prideš s svojim načrtom na dan... Naredila ti bom majh-no popotno malho. Vanjo boš spravila odejo pa nekaj lešnikov in orehov. Kam pa nameravaš?« je bila Lenca spravljiva, ko da je kaj takega že davno pričakovala. »Kar za nosom. Naravnost.« »Kako boš pa potovala — z avtobusom, vlakom?« je hotela vedeti 'mamica', čeprav se ji je oboje zdelo malo verjetno; Mikica je tako drobcena. »Potovala bom peš-štop.« »Kaj je to, razloži. Avtoštop imamo, a nimamo niti ladještop...« »Ne avtoštop. Avto je ogromen, nevaren. Še Lipicanca je podrl. Mene bi zdrobil.« Premolknila je in vsi so čakali, da bo nadaljevala. »Štopala bom pešce. Recimo kakšne otroke. Pa tudi psa ali mačko. Prosila bom: Nesite me s seboj, do kamor greste!« »Imenitna stvar! Še nikoli nisem slišala, da bi se kdo šel pešštop.« »Seveda, ko pa ni večjih in manjših ljudi. Le majhni otroci pogosto štopajo ata in mamo, ko prosijo: Nesi me! Nesi me! Slišala sem na sejmu. Jaz pa bom štopala zares.« Pa se je spet oglasil Mihec: »Tinko, kaj pa ti?« »Ne vem.« »Ja, ja, ti si tisti pravi, ki nikoli nič ne ve, ničesar ni kriv — pa vedno kakšno ušpiči. Veš ali ne veš?« »Seveda vem!« »Potem pa povej! Kaj se sprenevedaš.« »Šel bom z Mikico po svetu.« Punčka je tako zinila, da bi lahko požrla največjo muho — pa k sreči ni nobena priletela mimo. Zato je počasi spet zaprla usta. »Se mi je kar zdelo,« se je že spet hihitala Lenca. Mihec se je namrdnil: »Kaže, da je zate, Lenčka, zadnje čase vse v najlepšem redu.« Lenca je resno, kot da bi bila odrasla, pogledala Mihca in rekla: »Veš, kolikokrat si me učil, ko sem se cmerila — Otroci rastejo, treba jim je pustiti svoje! Zdaj so pa zares zrasli. Lahko jima samo zaželiva, naj dobro živijo, naj se Mikica in Tinko srečno vrneta domov, naj ima Moka krepke otročiče in naj Tonko ozdravi ves gozd. Mislim, da sva lahko srečna, da imava takšne otroke.« »Dolgčas pa bo, ko se bodo kar razkropili,« je godel Mihec. »Že zdaj nimava časa zanje, ko je toliko učenja. Konec šole je pred nosom. Poleti bo košnja pa žetev — in jeseni greš ti... Na to bom mislila jeseni.« »Res je polno opravil, ampak če imaš koga rad...« pa ni dokončal stavka. Rekel je le: »Pozdravita Moko, kajti danes ne utegneva na njivo. Jutri bom prinesel...« »Bova prinesla...« ga je popravila Lenca. »Prav — jutri bova prinesla s sabo vse potrebno za ograjo, da je ne bo kakšen lakotnež poglodal. Povejta tudi Tonku, naj ne skrbi. Hodila ga bova obiskovat. Pa saj lahko tudi on prijezdi na Lipicancu k nam, kadar hoče.« »Sešila vama bom dve popotni bisagi. Pa še čeveljce iz tankega usnja! Jutri se vidimo!« »Jutri,« je ponovila Mikica. »Midva bova vse pospravila in hiško punčk zaklenila. V oni drugi bo živel Tonko.« »Tako bo najbolje. In na poti bosta pazila drug na drugega?« je zaskrbelo Lenco. »Vesta, da bova! Še danes splezava k sovi po nasvet, kod naj jo mahneva, da bova čim več videla in se varno vrnila domov. Pa saj se jutri še vidimo!« je pomahala Mikica. Tinko je prikimal. Mihec in Lenca sta se spogledala. In molčala. Jutri... Jutri bo vse drugače. Bo sijalo sonce? Bo. Bodo pele ptice? Pele. Ampak vse bo drugače. Moka, v tvojem koncu bo tvoj začetek. Rasti! Da bo ponoči luna zadrhtela. Da se bo sonce čudilo in grelo. Življenje je vsak dan novo, drugačno, neponovljivo. Tonko, ko bodo šibke podrasti pletle zelene sanje, jih boš razumel. Ko bodo bolezni bolele, jih boš zdravil. Gozd te bo objel, ker boš ljubil tišino. Mikica in Tinko, hodita! Iščita prave, lepe poti. Na koncu vsake je še ena pot... Veter se bo potepal z vama in tudi zvezde. Privedle vaju bodo nazaj v Vinco, kjer je sredi visokih bukev in hrastov najlepša kotanjasta jasa... Tako pravita Lenca in Mihec. Bosta tudi jutri in čez leta trdila tako? Vedno. Pa četudi bo tedaj vse drugače.