Pajek in moda

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomembnost koruznega zrna Pajek in moda
Koruzni punčki
Neža Maurer
Puding iz trobentic
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Prve dneve po nesreči je bilo v hiškah sredi gozda vse narobe. Tinko in Tonko sta zjutraj sama odhajala po vodo, sama sta iskala prve gobe, zakaj Moka se ni ganila od Mikice. Neprestano ji je z velikanskim lapuhovim listom pahljala ramo. Vsi so nestrpno pričakovali Lenco in Miha. Gotovo sta že izvedela, kaj se je zgodilo. A najbrž imata v šoli veliko dela, da ju ni in ni. Modra sova je takoj ugotovila, da koruzne otroke zdaj res ne more siliti v šolo. Ona, najboljša učiteljica, pa se tudi ne bo tako ponižala, da bi zletela pred njihov domek in jih tam učila. Navsezadnje: otroci se morajo predvsem naučiti sami spopadati se s težavami in med te sodita tudi nesreča in bolezen! Tako si je privoščila velike počitnice. Cele dneve je dremala v svojem duplu in zvečer letala na dolge sprehode. Učenci se motijo, ko mislijo, kako učitelji uživajo, ko jih učijo, kričijo nad njimi in dajejo slabe ocene. Ne slutijo, da si je sova iz vsega srca oddahnila, ko ni bilo otrok. Skoraj tako zelo, kot si oddahnejo otroci, kadar so počitnice. Moka bi tako rada razveselila otožno sestrico. Ta je zdaj že lahko sedela, popila je kapljico rose in začela glodati bukov žir. Kljub temu ji je bilo dolgčas. Rada bi šla na sprehod po gozdu, rada bi se igrala s prijatelji in živalmi, a to ni bilo mogoče. Rada bi počela karkoli. »Kaj je to - karkoli?« je spraševala Moka. »Bi rada šivala, pletla, bi risala?« »Ah,« je zavzdihnila Mikica, »mogoče bi šivala. Narediva nove obleke! Ko bom ozdravela, bova lepi! Lahko bi praznovali prvi dan zdravja. Kadar si dolgo bolan in potem ozdraviš, je to največji praznik.« Moka je preslišala modrovanje o dolgi bolezni, a se je strinjala: »Dobro, naredili bova novi obleki!« Dečka sta jima iz gozda prinesla blago: praprotne liste in nekaj cedilja. Moka pa je nabrala drobnih, sinjih spominčic. Praprot sta spenjali z drobnimi trni. Naredili sta dve krilci iz čipkastih praprotnih listov. Za pas je bilo mehko cedilje, ki se je dalo lepo zavezati v pentljo. Životek sta napravili iz drobnih spominčic. Lepili sta jih s pajčevino in nastala je sinja, žametna bluzica. »Ali bova obe enako oblečeni?« je vprašala Mikica, kajti vedno je hotela biti nekaj posebnega, pa četudi v krilcu iz gozdnih trav in rož. »Spet hočeš biti drugačna, kajne,« se je Moka nasmehnila in odšla prosit Tonka: »Prinesi še nekaj rožnatih cvetk z grma na parobku gozda.« »Dobro, nabral ti bom šipkovega cvetja.« Tako sta naredili za Mikico čipkasto bluzo iz spominčic, za Moko pa rožnato iz šipkovih cvetov z rdečo obrobo. Končno je napočil dan, ko je smela Mikica vstati. Sestrici sta si nadeli nove, pomladne oblekice. »Se odpravlja Mikica iz bolniške postelje naravnost na zabavo?« se bratca nista mogla načuditi izbrani lepoti punčk. »Ni lepše zabave, kot če slaviš ozdravitev,« je otroška Mikica izrekla misel, ki bi jo pripisali stari sovi. Trde izkušnje naredijo svoje, pa če si star ali mlad. Mlajša se je oprijela sestrice pod roko, da se bo lahko med hojo nanjo opirala. Tako sta se prvič po tednu dni namenili v gozd. Sijalo je sonce, tako blago, da je Mikica zamaknjena rekla: »Počutim se, kot da bi se znova rodila. Misliš, da je vedno tako, kadar preživiš kaj hudega?« Moka o tem še ni premišljala, zato ni odgovorila. Tinko je hitro vskočil: »Ničesar zares hudega še nisem preživel.« »Saj res,« se je ponosno domislila Mikica. »Prva sem, ki bi skoraj umrla. Če ne štejem Tonka,« je zamrmrala potiho. Glasno pa je poudarila: »Rečem vam, kadar prestaneš nekaj silno hudega, se življenje začne znova. Nikoli še nisem videla tako zelenih bukovih listov in tudi mah ni bil prej tako mehak. Če zaprem oči, slišim, kako se veter pogovarja s travo, kako se mahovi smejejo. Slišim mušico...« »Kaj pa ptičke tudi slišiš?« je vprašal Tinko, ki je bil bolj naklonjen večjim stvarem in se nikakor ni mogel vživeti v to novo Mikico. In res: ptički, kot bi vedeli, da prihaja ozdravljena punčka, so posedli okrog po drevju in niže ko je bilo sonce, bolj razigrano in ubrano so peli. Miko je preplavilo tako prešerno veselje, da si je zaželela: »Tinko, daj mi roko! Zaplešiva!« »Saj te boli rama,« se je zmedel deček. »Menda ne bom plesala po rokah,« se je posmejala. Tinko je rahlo prijel dekletce okrog pasu. Ob vse živahnejši ptičji godbi se je vendar opogumil. Sprva sta se vrtela počasi pa hitreje in že sta plavala po vsej trati, da so Mikici žarele oči. Žareli so ji tudi rdečkasti lasje, v katere se je ujela večerna zarja. S pravim, velikim mavrahom v roki se je iz gozda vrnil Tonko. Položil je gobo na prag, prijel Moko za roke, pa sta še onadva zarajala. Vrteli so se tako zaneseno, da je tudi grmovje hotelo zaplesati. Stegovalo je veje proti plesalcem in jih s trni in listi nalašč lovilo za roke in krila. Komaj sešite oblekice so dobesedno obvisele v grmovju. »Tako srečno sem utrujena,« si je smehljaje se oddihala Mikica in se vajeno pogladila po krilcu. Umaknila je roko, kot bi jo pičil obad - in že so pritekle solze. Bolezen jo je zaznamovala: prej je rada pikala, nagajala in se posmehovala, zdaj pa za vsak nič žalost in solze. Tinko ni vedel, kako bi jo najbolje potolažil, pa je zinil, kar mu je prišlo na misel: »Dosti praproti je še v gozdu, za sto krilc! Ti pa pojdi v posteljo, nisi še krepka.« Da bi jo videli, kako je zardela v obraz in iz oči so švignile strele: »Kaj, šibka sem! In ti me boš podil v posteljo? In rekel boš, da sem imela navadno praprot na sebi? Ne bom šla v posteljo! Zahtevam, da mi popravite obleko!« Moki se je zdela ta ihta popolnoma odveč: »Zakaj zganjaš tak cirkus? Tudi moja obleka je strgana, pa se sploh ne jezim.« Tinko je gledal v tla, kot da je glavni krivec, Tonko pa se je obrnil proti gozdu, milo zažvižgal in ptiči so mu pritegnili. Peli so uspavanko. Mikica je čutila, kako ji postajajo noge in roke mehke, kako jo preplavlja topla utrujenost in kako si pravzaprav nadvse želi v posteljo. Le trma jo je še držala pokonci. Mrko je gledala okrog in bradica se ji je tresla. Tedaj pa je zares kot prava rešitev od zgoraj priplaval nad njeno trmasto glavico mojster pajek. Pletel je mrežo. Zibal se je sem in tja in se začel tako nagajivo hahljati, da se je Mikica spet razjezila: »Kaj se pa toliko režiš za prazen nič?« »Ker se ti razburjaš za prazen nič! Meni vsak dan kakšne velike muhe ali veter raztrgajo mrežo.« »In ti greš mirno spat?« »Tako je. Podremljem, da se mi ohladi jeza...« »In potem?« je že mirneje vprašala Mikica. »Potem začnem plesti novo mrežo.« »Hočeš reči, naj prespiva in si potem narediva novi obleki.« »To bi bilo pametno. Ker pa vem, da nista pametni...« Zdaj šele se je punčka razjezila. Zapihala je kot maček, če mu stopiš na rep: »Kako praviš? Da nisva pametni?« »No, no, kipiš kot zemlja spomladi! Pomiri se, pomiri,« se je pajek lagodno pozibaval nad njeno glavo, »pametni sta že, le modri nista.« »Saj nisva sovi!« mu je vrnila Mika. »No, prav! No, prav!« je pomirljivo mahal pajek zdaj s to zdaj z eno od svojih osmih nog, kajti res mu ni bilo do prepira. Večer je bil mil in jasen. Samo da dokonča svojo novo mrežo... Spremenil je pogovor: »Gotovo veste, da sem dober tkalec in da vedno poznam najnovejšo modo.« »In kakšna je zadnja moda?« se je takoj ujela Mikica. »Ozka krila, ne takšna široka, kot sta vajini.« »Spet dražiš?« »Ne, sploh ne. Zdajle bom celo plemenit, za kar mi največkrat zmanjka časa. Napravil vama bom lepi, ozki krili.« »Misliš, da bova oblečeni v pajčevino?« se je čudila Moka. »Malce prozorna je.« »Dovoli ti, ki si večja, da spletem krilo najprej tvoji sestrici.« Pajek se je lahkotno spustil Mikici do pasu in začel tekati okrog nje. Tekal je, tekal, tekal, tekal... kdo ve, kolikokrat jo je obkrožil, mogoče petdesetkrat, mogoče stokrat, potem pa od pasu do roba krila in spet nazaj. Mikica je z vidnim zadovoljstvom opazovala, kako nastaja iz njenega širokega, scefranega oblačila ozko krilce, prekrito s srebrno tkanino. Pod novim tkanjem se je celo praprot svetlikala. Mika je zdaj bila pomirjena, zadovoljna in - zaspana. »Bova v teh krilih lahko tudi legli?« je vprašala. »Ali ne moreš niti krilca sleči, preden ležeš?« je vprašal pajek vidno užaljen, kako malo ceni njegovo delo. »Seveda bova, seveda bova!« je hitela zatrjevati Moka, srečna, da se je ihta preutrujene sestrice vendarle unesla. Potem je pajek splezal še k Moki in prav tako tekal okrog nje pa gor in dol. Predno je padla noč, sta imeli deklici ozki, moderni krilci. Zahvalili sta se pajku in Moka je rekla: »če te bo pozimi kdaj zeblo, kar pridi k nam.« Tonku se je povabilo zdelo pametno — bo vsaj vedno pri hiši sveža pajčevina. »Zelo rad! Zdaj se mi pa mudi. Moja nedokončana mreža me kliče!« Kot bi mignil, je pajek izginil navzgor v mrak pod veje. Tinko je gledal Mikin bledi obrazek. Narahlo jo je prijel okrog pasu in pospremil do postelje. »Najlepši dan v mojem življenju,« je šepnila deklica in že spala. Ptiči so ji peli uspavanko do trde noči, potem pa so s pesmijo v grlih pozaspali tudi oni. Le pajek ji je do zore pletel pajčevinaste sanje.