Prva ljubezen (Prešernove poezije)

Prva ljubezen.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.

Izdano:	Prešérnove poezije, 1902
Viri:	Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Že miru srčnemu nevarna leta,
mladosti leta so slovó jemale;
domače sem lepé poznal dekleta,
dežel sem tujih videl hčere zale.
Bilà srcá prostost ni men’ odvzeta,
že so prevzetne misli mi vstajale,
de mal’ al nič ljubezen ne opravi
pri temu, ki se trdno v bran ji stavi.

Prišlà lepôte rajske je devica —
da videl bi ne bil podobe njene!
Rudeči zor osramoté nje lica,
in nje oči nebeških zvezd plamene.
Nikdar več zdrav ne bo, ki ga puščica
pogleda bistrega v srcê zadene.
Kdo znal popisat’ ust bi ljubeznivost,
nedolžnih prs snegá kdo zapeljivost!

Namest’ iskàt’ zavetja v trumi gosti,
ko nji podobna stala je pred mano,
ki je od nje na zadnji petek v posti
Petrarkovo biló srce užgano,
pogleda njen’ga vžival sem sladkosti,
dokler da je srcé dobilo rano,
ki peče noč in dan me brez hladila,
ki ni dobiti ji nikjer zdravila.

Ne omečé je lica obledéne,
ne pesem žalostnih glasovi mili,
in ne oči od spanja zapuščêne,
solzé ne, ki teko iz njih po sili.
Veselje, mir zbežala sta od mene,
obup topi srcé, ker se ne vsmili. —
Tako, kdor misli trdno stati, pade.
Nevarno gledat’ je dekleta mlade.

Zatorej, komur mar prostost je zlata,
cvetočih deklic naj ne ogleduje!
Bilá miru sta men’ očesa tata,
na svoje naj poglede skrbno čuje!
Oči odpró ljubezni dur’ in vrata,
skoz té se naša pamet premaguje.
Kdor mene noče bogat’, sam bo zvedel,
v nesreče moje reva bo zabredel.