Nova pisarija (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Janezu N. Hradeckemu ob petindvajsetletnici njegovega mestnega županstva. 27. rožnika 1845. l. Nova pisarija.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Prva ljubezen.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Učenec.
Da zdaj, — ko že na Kranjskem vsak pisari,
že bukve vsak šušmar dajè med ljudi,
ta v prozi, óni v verzih se slepari,
jaz tudi v trop, ki se poti in trudi,
ledino orje naše poezije, —
se vriniti želim, se mi ne čudi!
Prijatelj, uči mene pisarije:
Kako in kaj ušeč se Kranjcem poje,
odkrij mi proze naše lepotije.

Pisar.
Ak so pisar postati želje tvoje,
moj zlati uk poslušaj in zastopi,
zapiši trdno ga v možgane svoje!
Ak hočeš kaj veljati v našem tropi,
besed se tujih boj, ko hud’ga vraga,
ak kos si temu, koj na prste stopi!
Naj proza tvoja bo lepôte naga,
Minerve nič ne prašaj, poj po sili,
pisarjem proza bo in pesem draga!
Češ biti v kranjskih klasikov števili,
debelo po gorjansko jo zarobi,
vsi bomo tvojo čast na glas trobili!
Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene,
in pozen vnuk poroma k tvoj’mu grobi.
De kranjščina zaklad ti svoj odklene,
zapusti ročno mestne mi sosede,
tri leta pojdi v rovtarske Atene!

Učenec.
Al žlahtne kranjske tam cvetó besede,
kjer govoriti dosti več ne znajo
pastirji samski, ko imena črede?

Pisar.
Tam, kjer po stari šegi še drekajo,
kjer ne zmajêjo dost’ al nič jezika,
besed nemšk’vavcev grdih ne poznajo.

Učenec.
O srečne rovte! V vas me iti mika.
Al se bojim, pri rovtarju, pri kmeti,
da bera besedi ne bo velika.

Pisar.
Pečene, ljubček, piščeta na sveti
nikomur niso v grlo priletele;
brez truda večno se ne dá živeti.
Besede zrastene, besede zrele
ne v rovtah, po planjavi ne kmetije,
nikjer ne bodo ti na nos visele.
Poslušaj ga, kako jo on zavije,
jezika sol, lepôta, da le zine —
in pravo ti vezánje se odkrije!
Tam pul’jo besedi se korenine.
K tem deni konce: ača, išče, uha,
on, ovka, ovec, druge pritikline,
to trdno skupaj zvari: Primaruha!
lahko boš v kozji rog ugnal Slovence,
in proti tebi bo Dobrovski — muha!

Učenec.
O zlati uk! Adijo, mestne sence!
Apolon drugi bom jaz sred kozarjev
si v rovtah pletel nevmrjoče vence!
Al naše ljudstvo nekdaj ni oltarjev
Minerve in Apolona imelo;
od grških, od latinskih so pisarjev
dobili starši učenost v deželo,
in z njo besede tuje … Razodeni,
al vsaj se bode teh poslužit’ smelo?

Pisar.
Bog tega vari! Po nobeni ceni
jezika naš’ga z njimi ne ognusi!

Učenec.
Saj tudi drugi to storé Slovéni!
saj vemo, da turčuje Srb, da Rusi
tatárijo, Poljak da francozuje,
da včasih vrli Čeh nemšk’vati musi.

Pisar.
Lej, v knjigah njih je tol’kanj ljul’ke tuje
med lepo čisto slavščino zas’jane,
da je nobèn purist več ne izruje.
Al bukev naše kranjšč’ne spakedrane
peščičico denímo na ognjišče,
prerôjen Fenis čist da ’z ognja vstane!

Učenec.
Č’mu bo nam, prašam, prazno pogorišče?
Al mutasti počakamo zijali,
da ’z njega zraste novo besedišče?

Pisar.
Slovensko ljul’ko bomo rešetali,
hranili dobro zrno, in kar zmanka,
iz svojih bomo to možgan dodali.

Učenec.
Té čudne zmesi starega ostanka
in iz novink Slovenec v Korotani,
ne bo razumel Štajerc, ne Ljubljanka.

Pisar.
Gorjačarji, tatovi in cigani
po svojem govoré. Kogá za silo
nam v bukvah jezik svoj imeti brani?

Učenec.
Gorjačarsko, cigansko káj berilo
bo čudno vam pisarjam pomagálo,
ak bo se vse drugače govorilo?
Sami svoj uk spoštujete premalo!
Več tujk c’lo tebi, ne zameri, uide —
zakaj bi se jih moje ustno balo?

Pisar.
To govori se, kar na jezik pride!
Pogóvor, ko na všesa več ne bije,
ko zjutranja meglà se v nič razide.
Kar v bukvah je natisnjenega, vpije,
to, bratec, med učene gre lingviste
in priča od jezika lepotije.
Slovenci bodo brali bukve čiste,
ak nas ne hval’jo, naj me vzame zlodi!
Cel svet posnemal kranjske bo puriste.
Kar noč’te vi umeti k svoji škodi,
kar ne dopada vaši slepi buči,
častili bodo pôzni to naródi!

Učenec.
Prižgal si, mojster, žar’k mi nove luči!
Na delopust da sodnega jaz dneva
slovim, še to, kaj pel bom, me poduči!

Pisar.
Horacij dulce et utile veleva,
kaj prida sliš’jo všesa naše rade:
nam utile je zrno, dulce pleva.

Učenec.
Romance zdaj pojèjo in balade,
tragédija se tudi nam obeta,
sonete slišim peti pevce mlade.

Pisar.
Od mene pesem vsaka je prekleta,
ki nima prav slovenskega imena,
naj še tako prijetno bo zapeta!
Ljubezen poje pevcev teh Kaména,
jeziku dela ino srcu rane …
V grdôbe strela trešči naj ognjena!
Balade od »Čebelice« zasrane,
da bi se té med nami zamorile,
tragédije ostale nam neznane!
Da bi Kranjice strupa ’z njih ne pile,
ljubezni sladke, ki srcé zapelje,
bi z Romejovo Jul’jo ne čutile!

Učenec.
Res škoda bi biló, zdaj od nedelje
do druge šestkrat se srcé uname;
je šega, da, kdor pride préd, préd melje! —

Pisar.
Balade pet’ je mlatva prazne slame,
je reč pohújšljiva in zapeljiva!
Lenoro bere naj, kdor ne verjame!
Romanca je s tragédijo škodljiva.
Téh in sonetov in zdravic ne piši!
Sovraži vse te Muza sramežljiva.
Poj rajši to, kar treba je pri hiši,
za hleve treba, treba je na polji,
poj to, kar kmet in meščan s pridom sliši!

Učenec.
Bog ti zaplati uk! Po tvoji volji
bom pel: gosence káj na repo var’je,
kak prideluje se krompir najbolji,
kako odpravljajo se ovcam garje,
preganjajo ušivim glavam gnide,
loviti miš’ učil bom gospodarje …

Pisar.
O, zlati vek zdaj Muzam kranjskim pride!