Slovo od mladosti (Prešernove poezije)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Prva ljubezen. Slovó od mladosti.
Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc.
Dr. Prešérin.
Glosa.
Izdano: Prešérnove poezije, 1902
Viri: Spletišče Štefana Rutarja
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dni mojih lepša polovica kmalo,
mladosti leta, kmalo ste minule!
Rodile ve ste meni cvetja malo,
še tega rož’ce so se koj osule.
Le redko upa solnce je sijalo,
viharjev jeze so pogosto rjule.
Mladost, vendèr po tvoji temni zarji
srcé bridkó zdihuje. Bog te obvarji!

Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je vmoril:
sim zvedel, da vest čisto, dobro d’janje
svet zanič’vati se je zagovoril.
Ljubezen zvesto najti, kratke sanje!
Zbežale ste, ko se je dan zazoril.
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žal’vati videl sem samice.

Sem videl, de svoj čoln po sapi sreče,
komùr sovražna je, zastonj obrača;
kak veter nje nasproti temu vleče,
kogàr v zibeli vid’la je berača;
da le petica dá ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepí z golj’fijami, lažami.

Te videt’, grji videti napake,
je srcu rane vsekalo krvave.
Mladosti jasnost vènder misli take
si kmalo iz srca spodi in glave.
Gradove svitle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v puščave;
povsod vesele lučice prižiga
ji up golj’fivi, k njim iz stisk ji miga.

Ne zmisli, da dih prve sap’ce bode
odnesel to, kar misli so stvarile;
pozabi koj nesreč prestanih škode
in ran, ki so se komaj zacelile,
doklèr, da smo brez dna polnili sode,
’zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost, po tvoji temni zarji
srce zdih’valo bo mi. Bog te obvarji!