Priročnik za klatenje/Zakladi čakajo

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Priročnik za klatenje/Vročina in zatohel zrak Priročnik za klatenje
Zakladi čakajo
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/Pomladna tiščanja
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekega dne se v življenju vsakega mulca pojavi Otok zakladov. Vendar je to šele začetek, ker nato sledijo Zaklad Sierra Madre, Na zlati sledi in Zaklad črnega gusarja. To se nadaljuje toliko časa, da je glava polna zakladov.

Glavo, ki je polna zakladov, človek lahko odkrije na razdaljo sedemnajst morskih milj, tri metre in dve desetinki milimetra. Glava ima močno štrleča ušesa, ki naj odkrijejo skrivnostne šume. Glava ima tudi izbuljene oči, ki naj opazijo vsa sumljiva mesta. Pod vsem tem pa utripa razburjeno srce, ki samo čaka na potreben znak, da bo radostno vztrepetalo.

Nobenega posebnega znanja ni bilo treba imeti, če si hotel odkriti, da je Mihova glava polna zakladov.

Skrivnostno je hodil po dvorišču in zelenicah, z rokami kopal po krtinah, prisluškoval je podplatom, kdaj bodo naleteli na votel zven in oprezal je za votlimi debli.

Miha je knjige posojal tudi fantom. Počasi se je še njih navzela mrzlica.

»Se spominjate tiste soteske, kjer smo nabirali kostanj?« je vprašal Pipi. »Potok je izviral izpod visoke skale. Tam spodaj, saj nič ne rečem, ampak lahko bi, hm.«

»Na pisani ulici bodo rušili staro hišo. Gotovo stoji tam še iz turških časov. Stene ima debele. Hm,« je rekel Žiga.

»Jaz sem videt nekega moškega, ki je zadnjič kopal na tistile njivi za progo,« je šepnil Miha.

Pogovor je postajal nadvse skrivnosten. Preden je kdo odprl usta, je previdno pogledal naokrog, nato pa zašepetal svojo zgodbo. Če je šel kdo mimo, so vsi umolknili in se delali, da mulcem ni lepšega, kot molčati v prijetni družbi.

»Ni kaj,« je rekel Andrej. »Moramo si pripraviti orodje. Zakladi čakajo.«

Pipi je šel k hišniku in ga prosil za kramp, ker oče popravlja avto in bi ga rabil. Miha je šel Pipije-vo mamo prosit za sekirico za meso, ker mama deJa žgance. Dušan je doma rekel za kladivo, ki ga rabi hišnik. Žigova mama pa bi rada žago in dleto bi ji tudi prišlo prav, je poročal Pipi doma.

Mračilo se je, ko je bila odprava za odkrivanje zakladov nared. Odpravili so se proti hiši iz turških časov.

Nekajkrat so šli okrog nje in iskali tisto mesto, kjer je zazidan lonec zlatnikov.

»Tule bo,« je rekel Pipi in s krampom vsekal po kamnu v fasadi. Lahko, da je bila hiša še iz turških časov. Morda je bila prav zato grajena čvrsteje. Kramp se je odbil in odletel Pipiju iz rok, in to na posebej nesramen način. Mimogrede je namreč Pi-pija z ročajem udaril po kolenu. Kramp je vzel Andrej in nadaljeval. Kazalo je že, da bo kamen izkopal iz zidu, ko se je v oknu hiše zasvetila luč, takoj za njo pa je ven pogledala razburjena moška glava:

»Hudiča, kaj pa delate?«

»Tole hišo bomo podrli. Predvidena je za rušenje,« je kar se da mirno rekel Miha.

»Kaj, smrkavec, kaj si rekel?«

Iskalci zakladov niso čutili nobene potrebe po tem, da bi na dolgo in široko znova razlagali idejni projekt rušenja.

»Vam bom že pokazal!« je zakričala glava in izginila iz okna.

Iskalci zakladov niso čutili nobene potrebe po tem, da bi z velikim zanimanjem čakali, kaj jim bo možak pokazal. Kot nesolidno rušilno podjetje so jo urezali proti svojemu dvorišču.

Na klopi so zadihani lovili sapo.

»Žiga, si prepričan, da je tista podrtija predvidena za rušenje?« je vprašal Dušan.

»Torej...« je rekel Žiga in umolknil.

Kadar Žiga reče torej in umolkne, pomeni, da bi rad, da bi kar najhitreje pozabili vse, kar je pred tem kdaj govoril.

Naslednjega dne po šoli je Miha trdil, da lahko priseže in še vse kaj drugega, ampak da asfalt blizu križišča zelo votlo doni.

Asfalt ni preveč trda zadeva, nikakor pa ni najprimernejši material za obdelavo s sekirico za meso. Prav tako ni skupinica fantov najprimernejša ekipa za rekonstrukcijo cest.

Ta vprašanja so prevzemala miličnika, ki se je počasi s svojega mesta napotil proti iskalcem zakladov.

Pipi je slučajno dvignil glavo in zagledal, da se miličnik namerja proti njim.

»Tek!« je kriknil.

Na dvorišču so znova posedli po klopi in lovili kisik.

»Kaj pa, če bi miličniku ponudili polovico zaklada? Gotovo bi bil za to,« se je oglasil Miha.

»Po zobeh se bo metal za tvojim zakladom,« je rekel Pipi. »Tole počasi postaja dolgčas, ne?«

Dolgčas je dolgčas, zaklad je pa zaklad.

»Lahko, da je dolgčas,« je rekel Žiga. »Ampak, kaj pa tisti skrivnostni izvir pod skalo? Jaz bi šel vseeno malo tja. Če ni nič, lahko še vedno delamo mlinčke.«

Ko so dosegli rob gozda, so Miha, Pipi, Žiga in Dušan in Andrej mislili samo na zaklad.

Ko so že lep čas kopali okrog skale in so bili blatni do vrh glave, jih je vse bolj prevzemala misel na mlinčke. Še posebej, ker se je sekirica skrhala, žaga zvila, dleto otopelo, krampu pa nalomil ročaj. Težko je življenje iskalcev zakladov.

Ko so se utrujeni vrnili domov, sta jih čakali še dve težki preizkušnji.

Najprej je bilo treba:

— hišniku pojasniti, kako je Pipijevemu očetu uspelo nalomiti ročaj krampa pri popravilu avtomobila ter hišnika istočasno prepričati, naj Pipijevega očeta o tem ne sprašuje,

— Pipijevi mami razložiti, kako je Mihova mama skrhala sekirico za meso pri kuhi žgancev in jo popackala tudi z asfaltom in kako pravzaprav Mihova mama za vse to niti ne ve,

— in še nekaj podobnih malenkosti v zvezi z žago, dletom in kladivom.

Sreča je pravzaprav na strani drznih in mulci so vse to preživeli, saj jih lahko še danes vidimo, kako postopajo po dvorišču.

Teže je bilo preživeti nekaj drugega.

Ko so iskalci zakladov na klopi celili rane, so kot slučajno prišli mimo Gogo, Dejan, Davor in Alja.

»Kaj boš z denarjem?« je vprašal Gogo.

»Kupil si bom kolo s prestavami,« je rekel Dejan.

»Pa ti?« je vprašal Davor.

»Za smuči bom imela,« je rekla Alja. »Sila si, Gogo.«

Zlatokopi so goltali in požirali in škripali z zobmi, končno pa je udarilo iz Mihe:

»Ste našli zaklad?«

»Zaklada nisem mogel najti, ker me niste povabili zraven. Smo pa malo hodili po hišah in zbirali časopise. Denarja na kupe, vam rečem,« je rekel Gogo.

»Rečem vam,« je onemoglo rekel Pipi, »rečem vam, da bo moj pravnuk kar norel ob knjigi Stari Gogo in njegovi zakladi.«

»Tako je prav,« je rekel Gogo, »pravnuki so vedno pametnejši od svojih pradedov.«