Priročnik za klatenje/Pomladna tiščanja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Priročnik za klatenje/Zakladi čakajo Priročnik za klatenje
Pomladna tiščanja
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/Ljubezen in deščice
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nekega jutra se nič hudega sluteč zbudiš. Sonce ti sije v oči, ptički čivkajo in na travnikih se kopičijo krtine. Ko že hočeš vstati, te na levi strani prsnega koša nekaj tišči in ko tuhtaš, kaj bi, se namesto tuhtanja pojavijo nekakšne rožnate misli.

Andrej je vstal in šel v kopalnico. Neverjetno dolgo je stal pred ogledalom. Ogledala so k sreči brez jezika, ker sicer bi to ogledalo lahko devetnajst stoletij razlagalo, kaj je Andrej počel tisto jutro v kopalnici: resno je gledal samega sebe v ogledalu, samemu sebi v ogledalu se je nasmihal, samemu sebi v ogledalu je mežikal, samemu sebi je govoril pomembne stavke, samemu sebi je metal zapeljive poglede, samega sebe je pozdravljal in s samim seboj počel še najrazličnejše stvari.

Potem je šel v kuhinjo.

»Boš mleko?« je vprašala mama.

Andrej je sedel za mizo in se poglobil v prt.

»Boš mleko?« je znova vprašala mama.

Andrej je bil tako poglobljen v prt, da ni ničesar slišal.

»Boš mleko?« je glasneje vprašala mama in z dlanjo udarila po mizi.

»Prosim?« je vprašal Andrej.

»Vse jutro te že sprašujem, če boš mleko,« je rekla mama.

»Prosim,« je odvrnil Andrej in se poglobil v pogled skozi okno.

»Ali je kaj narobe s teboj?« je vprašala mama.

Andrej se je zdrznil in zamomljal, da ne.

Ko je pojedel se je odvlekel v predsobo, da bi se obul. Iz omarice je vzel bleščeče črne čevlje. Gladil jih je z očmi. Potem pa je samemu sebi rekel — ne, zdaj ne! — in si obul obtolčene gumarice. Z malomarnim pozdravom je odšel v šolo.

Pipi in Miha sta mu skušala natresti nekaj ton novic, a je gledal mimo njiju. Zato sta ga pustila pri miru.

»Andrej je danes usekan. Izogibljite se ga,« je po hodniku sporočil Miha in delal obraze.

Ko so se vračali domov, je Pipi vprašal:

»Kaj pa zvečer, a prideš?«

Andreju so za tričetrt biljoninke sekunde zagorele oči, nato pa spet ugasnile.

»Kaj vem,« je rekel.

Doma se je Andrej ves popoldan vlekel kot megla. Proti večeru pa je začel postajati malo živčna megla. Zaprl se je v kopalnico in ga celo večnost ni bilo ven. Ko je vseeno prišel ven, je bil koncentrat vseh lepotcev tega sveta, če pa že ne njih, pa njihovih kolonjskih vod zagotovo.

»Kaj si razbil stekleničko s parfumom?« je vprašala mama.

»Ne,« je rekel Andrej, »zakaj?«

»No, mislila sem pač,« je rekla mama.

Če bi imele mame kaj več časa, bi jaz sakra-mensko rad bral knjige izpod njihovih peres, v katerih bi govorile o tem, kako rasejo najrazličnejši Andreji in Pipiji in Mihe. To so zgodbe, začinjene z morji vonjav in dogodkov. In nekega dne tako napoči trenutek, ko se takle sin zaliva s kolonjsko vodo in vsaka mama ve, da bo morala v naslednjem hipu malo v kuhinjo zahlipat. Njen pokovec postaja mož in prav verjetno, da ne koraka samo iz predsobe na stopnišče, ampak kar lepo tudi iz njenega življenja.

»Ples imamo,« je rekel Andrej. »Od daleč bom malo gledal.«

Šel je. Na nogah je imel bleščeče, povsem nove črne čevlje. Ko je peketal navzdol proti pritličju pesem osamljenih stopnic, se mu je zdelo, da se prav potihem oglaša še mila melodija ožuljene pete. Andrej je ni hotel slišati in je šel proti šoli.

Ze od daleč je zaslišal hrepeneči solo trobente, ki je bi! usmerjen točno v levo stran prsnega koša, da bi lajšal tamkajšnje tiščanje. Prav od blizu je zaslišal dokaj izrazit song ožuljenega mezinca.

V plesni dvorani je bila gneča.

»Zdravo, stari,« so ga pozdravili Pipi, Miha in Peter.

»Hej,« je rekel Andrej in zagledal Mojco.

»O,« je šepnila. »Si prišel?«

Andrej je prikimal. Čeprav je Mojca šepetala, je vseeno preglasila rezek bojni napev otiščane druge pete.

Zaplesala sta angleški valček.

Pri valčkih se ponavadi šteje: en, dva, tri, en, dva, tri, en, dva, tri . . . Tokrat pa je Andrej štel kar naprej: en, dva, tri, štiri, pet, šest...

»Prekleto,« je pomislil, »kaj so vsi angleški valčki tako dolgi!?«

Vse to je mislil s čvrsto stisnjenimi zobmi. Samo tako je v divjem kvartetu dveh razbesnjenih ožulje-nih pet ter dveh razjarjenih otiščanih mezincev uspel sem ter tja ujeti kaj mile glasbe.

»A je kaj narobe?« ga je na koncu vprašala Mojca.

»Ne, zakaj?« je odgovoril Andrej in odšel.

Domov, si je kričal v možgane, domov!

V tem kričanju možganov ni slišal niti zlobnih opazk Pipija, Mihe in Petra, ki so grdo čvekali o njegovem izginotju s plesišča. Sliša! je le povsem nor kraval iz obeh čevljev.

Odvlekel se je skozi vrata.

Mislil je, da nikoli ne bo prišel domov.

Ko se mu je zdelo, da je na koncu sveta je prispel do hišnih vrat. Z rdečimi očmi se je pririnil skozi.

Mama je likala in se z velikimi očmi zazrla vanj V sekundi jo je spreletelo: Andrej, ples, solze!

Brez besed je pustila likalnik in šla k svojemu velikemu malemu sinu.

»Je hudo, sine? Boli? Te tišči v prsih?« ,e ljubeče vprašala.

»K vragu!« je bruhnilo iz Andreja. »V čevljih me tišči, ne pa v prsih!«

Od tistih časov ima Andrej nove čevlje najraje v omari.