Priročnik za klatenje/Vročina in zatohel zrak

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Priročnik za klatenje/Mulci na poslovnem pohodu Priročnik za klatenje
Vročina in zatohel zrak
Slavko Pregl
Priročnik za klatenje/Zakladi čakajo
Spisano: Ida Štimec
Izdano: Pregl, Slavko (1977). Priročnik za klatenje. Ljubljana: Založba Borec. (COBISS). 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kadar je imel čas, je Pipi rad hodil na obisk k stricu in teti, ki sta živela na robu mesta. Tete so krasen izum; kadar pride na obisk kakšen nečak, se od nekod pojavijo kakšne sladkarije. Če pa postaviš skupaj enega nečaka in veliko sladkarij, dobiš čez noč na istem mestu samo enega nečaka.

Tudi strici niso slaba stvar: pošljejo te po cigarete in jih potem, ko prideš nazaj, ne zanima drobiž. Lahko pa imajo tudi motor, ki čaka v garaži.

Pipi je prišel nekoč na obisk. Teta je bila doma, stric pa ne.

Pipi je pojedel sladkarije in povedal, da: je mama še kar, je oče še kar, je brat še kar, je šola še kar, je kanarček še kar, je vse še kar. Teta se je razveselila teh izčrpnih novic in fanta povabila, naj se gre potikat po dvorišču, naj kaj počne in naj počaka strica.

Pipija je zelo glodal motor. Motor gloda človeka tako, da kamorkoli pogledaš, vidiš motor, in karkoli misliš, misliš motor. Pipija je motor glodal tako dolgo časa, da je odšel v delavnico, kjer je stal motor, in se začel smukati okrog njega.

Potem je v njem dozorela ideja.

Planil je k delovni mizi in iz večjega žeblja skoval ključ za motor. Vtaknil ga je na pravo mesto, pritisnil na pedal in... motor je zaropotal.

Po delavnici je zabobnelo, v Pipijevi glavi pa tudi. Šele tedaj se je zavedel kaj je pravzaprav storil. Pustil je vse skupaj in jo ucvrl v sadovnjak, tam pa na češnjo.

Ropot je priklical teto.

Pipi je »ni slišal«, ker je bil zelo zatopljen v gledanje iz drevesa v zrak.

»Pipi, oglasi se vendar!« je klicala teta.

»Prooosim!« je zaklical Pipi in splezal dol.

»Motor ropota, « je rekla teta.

Pipi se je zelo začudil in nato rekel:

»Glej, glej, pa res.«

Teto je zelo zanimalo, kako se lahko takle motor v delavnici v poletnem popoldnevu sam vžge.

»Res ne vem,« je rekel Pipi.

Teto je zelo zanimalo, če ni mogoče povsem slučajno kako na kakšen način Pipi šel mimo, ko motor še ni ropotal.

Pipi se pri najboljši volji ni mogel spomniti. Pač pa se je začel spominjati, da je nekoč nekje bral, kako lahko včasih vročina in zatohel zrak, kaj jaz vem, in če je kje kakšen motor, ne, se mogoče lahko kaj zgodi, hm.

Teta je prišla bliže.

»Glej, glej, v takile vročini in v zatohlem zraku tudi žeblji letajo okrog in eden pade točno v ključavnico motorja.«

Pipi je sklonil glavo, kot da bi ga teža spomina pritisnila ob tla.

Vzel je žebelj ven in motor je ugasnil. Gledal je žebelj in se polagoma začel spominjati.

»Stric bo vesel, če mu poveš, kako lahko prižge motor, če bo slučajno kdaj izgubil ključ,« je rekla teta.

»Ja,« je tekel Pipi, »mu bom, samo zdajle sem se spomnil, da še nimam domače naloge za jutri, pa bi moral nujno domov.«

»Kaj ne boš počakal strica?« je vprašala teta.

»Bom pa drugič,« je rekel Pipi.