Pri jezu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Jurčiču v spomin Pri jezu
Poezije 2
Simon Gregorčič
Črni trn
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem> Kako hrumiš in šumiš, oj jez, kako valovje drvi se ti čez! Ta voda srdita vsa v kaplje in pene in prah je razbita in sonca nebeškega svit po prahu, po penah, po kapljah razlit na tisoče sončnih se praškov drobi, in njih tisočerno iskri! Oj živo žari; a sonca podobe prvotne, čarobne njegove lepote celotne na jezu razpenjenem ni! Le hrumi in šumi, mogočni jez, le vzpenjaj, valovje, bobneč se čez! Naj le tu valovi razbijajo se, pod jezom bo konec nemira: tam doli razpršena voda se zbira, razdróbljeni žarki spet zlijajo se. Kako iz valov tam smehlja se nebo in sonce žareče in drevje temnózeleneče in cvetje zlató! Kako je tam doli vse mehkó, kako mirnó! Ko v te se oziram, se zdi mi, oj reka, da gledam življenje, usodo človeka,

   človeško srce,

njegovo slast in strast in gorje! Kot voda na jezu kipi nam kri, tako nam srca valovje hrumi, ko tisoč sovražnih ovir, zastavlja življenja težavni nam tir, ko divja nam strast srca občutke dobi v oblast, ter vreči nas hoče v brezdanjo propast. Oh, stre se tedaj nam sonce bliščeče pokoja in sreče! Bog vé, če se žarki zberó še kedaj, če vmíri srca se valovje kipeče?

   Bog daj, Bog daj!

Le v jasnem valovju pokojnega sŕca prekrasno nebo vesoljno se zrca, in zrca se v njem nešteti cvet, ki ž njim življenja breg je odet. O, blažen, ki dajo mu dobra nebesa, da mirno mu teče valovje srca, da prsi vihar mu sovražni ne stresa, on ljubljenec pač je neba! A komur ta sreča ni dana od zgori, on tŕpi možato, junaško se bori!