Jurčiču v spomin

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Slovo od Rifenberga Jurčiču v spomin
Poezije 2
Simon Gregorčič
Pri jezu
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


<poem align=center> Ob cesti jablana je stala, cvetela vsako je pomlad, in pisan cvet okrog je stlala, dajala hlad in zlat je sad.

Na čudodelnem tem drevesi pa bival je skrivnosten duh, ko ta zigraval je s peresi, šepet nam rajsk je polnil sluh.

Kako šumljajo je zgovorno od ure rane v pozni mrak tedaj to listje čudotvorno, bil jezik glasen list je vsak.

Čarobne právilo pravljíce, povesti krasne to drevo, in med pravljíce drobne ptice so vbirale svoj spev glasnó.

Obstal je pridni kmet pri deli, strmeč uho nastavljal je, in potnik mnog na cesti beli vesel drevo pozdravljal je.

Pod njim je vsakdo rad počival, pojil srce, pojil uho, in spev in hlad in sad je vžival ter blagoslavljal je drevo.

Pa oh, nebo zastrejo tmine, oblak se pripodi strašán, iz njega smrtna strela šine, in strta je na tleh jablán!

Ta jablan ti si, drug moj mili, ki zgodnji grob te skriva mi; potòk solzá v oko mi sili, bridkost srce zaliva mi.

Oh, kolike duha zaklade s teboj je temni grob požrl, načrte tvoje, naše nade, udarec smrtni vse je strl!

Oko mi hoče prekipeti… A proč solzé in proč tožbé! Le slavo tvojo hočem peti, letí čez dol naj in gore!

Plodnéjšega nikdar duhova rodil še ni slovenski svet, in Bog ve, kdaj nam pride znova, ki tak zoril bo sad in cvet?

Ti spis na spis si nam podaval, za sliko sliko daroval; ko narod jih je občudával, strmeč je sebe v njih spoznal.

Ti branil si nam sveto pravo z duha orožjem žive dni, ti Slavi si ovenčal glavo… zato ves dom te zdaj slavi!

Postavlja domovina cela na grob ti spomenik kamnén; pomnik tvoj prvi tvoja dela, ki vek ne vniči jih noben!

Kot sonce se žari nevgasno in svet oživlja z visočin, svit tvojih del sijal bo jasno in nam pomlajal tvoj spomin.

Pretké naj grob ti gosta trava, nad njim naj kamen se zdrobi, a vek ne mrakne tvoja slava, tvoj duh med nami v vek živi!