Prešernove hlače (literarnozgodovinska črtica)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
O zvonjenju in povesti Prešernove hlače (literarnozgodovinska črtica)
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
Pretužna pesem o smešni zgodbi in zadovoljni njen konec
Spisano: 27. julija 1926.
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Kar se tiče pohujšanja, nikakor ne tajim pohujšanja, nego sem tudi jaz odločno zoper in jako.

Toda je treba ločiti, kaj je pohujšanje in kaj ni.

Npr.: prešuštvovanje. Prešuštvovanje je jako nemarna in pohujšljiva reč, gotovo da je. Toda — kaj je prešuštvovanje?

Lahov Nikec, ki hodi v šolo vkupe z našim najmlajšim, je povedal pri spovedi, da je prešuštvoval. Star je osem let. V spovednici je sedel katehet in je dejal: »Oh, Nikec, kako si pa to storil?« Pa je Nikec skesano povedal, da je plezal na jablano, pa so se mu strgale hlače, da se mu je videlo belo meso, in je bil potem doma tepen.

Jaz mislim, da to ni bilo pravo prešuštvovanje. Moja žena tudi misli, da ne in da strgane hlačke osemletnega fantička še niso, kar se pravi prešuštvovanje in pohujšanje. Po malem katekizmu pa nemara res spadajo v prešuštvovanje.

Ali pa Jerelova Nelca. Pri spovedi so jo trdo prijeli, če je kdaj gledala kaj grdega. Sirota se je obotavljala z besedo. Pa le niso odnehali, slednjič je priznala in se zjokala, da je res gledala grdo reč. — »Povej, kaj si gledala!« — Ihte je zašepetala: »Drek!«

Ta reč resnično ni, da bi tajil, da je grda, in mi ni šla rada z jezika. Ne da se pa kratkomalo reči, da je tudi pregrešna in da je pohujšljiva.

Potem so nekatere reči, ki ob sebi ne morejo biti pohujšljive, ker so celo potrebne in koristne in se splošno uporabljajo; niti ni greh jih imeti. Ni torej reč pohujšljiva, pohujšljiva pa je beseda.

Kaka reč ima lahko več imen. Če ji rečeš tako, je pohujšljiva, če ji rečeš tako, pa ni pohujšljiva. Reč je ista, beseda pa različna — in je pohujšljiva, ali ni pohujšljiva.

Ali pa, če je beseda tudi pohujšljiva, toda ne zapišeš vse besede, nego par črk izpustiš in mesto njih napraviš pike — beseda ni več pohujšljiva. Pohujšljive bi bile potemtakem le nekatere črke — črke bi bile tisto, kar bi zaslužilo mlinski kamen okoli vratu in da se potopi v morje, kjer je najgloblje!

Ti preudarki niso kar tako, meni se zdijo jako zanimivi in vredni resnega in resničnega preudarka.

Lahko se tudi zgodi, da je beseda ob sebi pohujšljiva; pa vendar ni pohujšljiva, če je izrečena ali zapisana od posebnega človeka ali o posebni priliki ali v poseben namen.

Ako se vse to natančno premisli, pravzaprav nikdar ne moreš pod prisego izjaviti: to je pohujšljivo, to ni! Ampak morebiti je, morebiti ni — kakor se vzame.

Npr.: zadek. Zadek ob sebi ni pohujšljiv: v šolah se uči mladina, kakšen zadek ima ta kukec ali oni metulj, in če je otrok vprašan in gladko popiše zadek, je od učitelja pohvaljen in dobi dober red, srečni starši pa mu kupijo češenj ali sladoleda in mu dovolijo, da gre v kino.

So pa nekatera živa bitja, ki se njih zadek vendarle šteje za pohujšljivega in se ga ne uči šolska mladina in nimajo ne v šoli ne starši radi, da se o njem govori. Zlasti če zadku ne rečeš zadek, ampak ga imenuješ z drugo besedo, recimo z besedo, ki ima tako rekoč le tri črke. Zadek s tremi črkami se nekaterim vidi jako pohujšljiv in je pohujšanje za eno tretjino manjše, če srednjo črko izpustiš in na njeno mesto pritisneš piko. Za dve tretjini pa je manjše, če narediš kar dve piki in črko eno samo. Tako se nekaterim vidi.

Po mojih mislih pa je jako sporna reč, ali je imenovana kratka beseda sploh pohujšljiva.

Kajti ni prezreti nikakor ne, da je ta beseda javno natisnjena v ugledni knjigi, imenovani »Slovar«, ki jo je uredil velespoštovani gospod profesor Pleteršnik, jako dostojen in pohujšanju nasprotujoč gospod. Natisnjen je bil slovar na stroške rajnega knezoškofa Alojzija Wolfa. Tudi ta prevzvišeni gospod nikakor ne bi trosil denarja za besede, ki ne le niso koristne, nego so celo pohujšljive. In je slovar založilo in na svetlo dalo knezoškofijstvo, ki se nanje takisto lahko zanašamo, da ne bo na svetlo dajalo in zalagalo pohujšanja — na koga naj se pa zanašamo, ako se ne bomo mogli na knezoškofijstvo! In če je upoštevati, da se niti očesu postave ni zdelo potrebno, da zadevno besedo ustavi, prepove in prepreči in da jo v slovarju ali prečrta ali izbriše ali prelepi, kakor to brižno vsakikrat stori z resničnim pohujšanjem ne glede na trud in stroške.

Torej, — kakor rečeno!

Vse to sem moral povedati zato, da ne bi bilo potem kaj očitkov in mlinskih kamnov in morja zaradi literarnozgodovinske črtice, ki jo bom sedaj povedal iz življenja doktorja Prešerna, ki je bil jako ugleden in splošno priznan odvetnik in pesnik v Kranju. Sploh, koder se literatura pričenja in zgodovina, se neha sleherno pohujšanje!

In tudi ne želim, da bi bilo zoper imenovanega gospoda, ki ga že »črne te zemlje pokriva odeja«, kaj očitkov in mlinskih kamnov in morja! To bi me zelo bolelo. —

V Kranju tedaj, v tej prijazni metropoli naše divne Gorenjske, je imel doktor Prešeren svojo pisarno za pesmi in pravde in je bil daleč naokoli priznan in spoštovan.

Doktor Prešeren je bil odličen pesnik. Ves kulturni svet se je divil njegovi muzi, ki mu po pravici sedi nad glavo. Vendar ni bil ošaben, nego je živel, kakor žive drugi ljudje.

Tudi oblačil se je, kakor so se oblačili drugi ljudje.

Obleko mu je delal krojaški mojster, ki je videl veliko sveta, Pariz in Francosko in Švajca visoke gore, ki se mu je pa na stara leta vendar »ena se tebi je želja spolnila, v zemlji domači«, v Koroški Beli, rojstni svoji vasi, da se je naselil in vršil svojo obrt. Njegova igla je bila jako čislana.

Njegova potomka še živi. Od nje imam sledeče podatke in ji bodi na tem mestu izrečena prisrčna zahvala!

Imenovani mojster krojač je napravljal obleko tudi našemu mojstru pesniku in se je zgodilo; nekoč mu je meril nove hlače.

»Gospod doktor,« je dejal, »zadovoljni boste, ozke vam bom naredil, take, kakršne sedaj nosijo hlače in so elegantne!«

Veliki pesnik pa mu je odgovoril: »Kaj elegantne! R.. mora iti vanje!«

Kakor rečeno: R mora iti noter in dve piki! — je dejal.

Toda je spregovoril besedo, kakršna je in brez pik.

Gospodična pa, ki mi je pravila zanimivi, širšim literarnim krogom doslej še neznani dogodek, se je dveh pik pač poslužila: mislim, da zato, ker je izredno obzirna in se je ozirala name, na mlinski kamen in na morje, in ker nemara ni brala prej omenjenega slovarja.

(Jutro, 27. julija 1926)