O zvonjenju in povesti
| ← Tam preko | ' Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Prešernove hlače (literarnozgodovinska črtica) → |
| |||||||||||||||
Ljubljana je po prevratu napredovala nezaslišano, zlasti kar se tiče zvonjenja, tega se ne da tajiti nikakor ne.
Jaz mislim, da slavno uredništvo iskreno pozdravlja sleherni napredek in da ne bo nenaklonjeno, da za kinom in za znamkami dá na razpolago predal svojega dragocenega lista tudi že zvonjenju.
Kajti je zvonjenje takisto važna javna zadeva ... Modrijan bi morebiti rekel, da v primeru z večnostjo ni važna nobena stvar in tudi ne zvonjenje. Toda v primeri z večnostjo še marsikaj drugega ni važno in ni važen niti modrijan niti to, kaj da modrijan šteje za važno.
Modrijana tedaj ne gre upoštevati nikakor ne! Nego bi rekel jaz, da je važno to, kar ljudje štejejo za važno.
Ljudje pa gotovo štejejo zvonjenje za važno, drugače ne bi toliko zvonili: ves dan in polovico noči. In kakor rečeno, niso ti, ki zvone, nikaki modrijani, nego zasluži njih mnenje, da se upošteva.
Je pa zvonjenje drugič tudi javna zadeva, kajti zvoni se jako javno. Vsakdo mora biti vsak čas in v vsakem položaju pripravljen, da posluša zvonjenje — tako javna ni skoraj nobena druga reč!
Zato, mislim, ima slavno uredništvo dovolj povoda, da zvonjenju posveti svojo pozornost in kos predala.
Z verske strani ne bo zadržka. Zvonjenje ne spada med verske resnice. Sploh žive tudi drugod verniki, ki niso nič slabši od ljubljanskih, kar se tiče vere, le da jim ne zvoni toliko; pa jim vendar ni nikoder zapisano, da bodo za to kakorkoli prikrajšani na udobnosti zveličanja.
S te strani se gospodu odgovornemu ne bo bati paragrafov in potov in sitnosti in odgovorov in preklicev in zagovornikov in stroškov.
Zvonjenje ni verska reč, nikakor ne! Ampak bi rekel, da spada med kulturni pregled in prosveto, — tako rekoč med glasbo. Saj se reče, da zvonovi pojejo, in se govori o zvonov milem petju. Petje vsekakor spada med glasbo, razen če se morebiti vzame ono po enajstih zvečer.
Pa bi morebiti dali gospod urednik pisati o zvonjenju kar v predalu, ki ga že imate za kulturni pregled in za prosveto, in bi lahko pisal o njem gospod operni referent ali pa gospod koncertni referent, — ne vem, kateri ima več otrok.
Ali pa bi pisal jaz. Zdaj imam precej časa, ker smo duševni delavci v mezdnem gibanju zaradi delovnih ur — premalo imamo delovnih ur, od teh ur dela ne moremo živeti nikakor ne! Čisto rad bi poročal o zvonjenju, otrok imam pa tudi precej. In bi potem prosil slavno uredništvo za brezplačni sedež. Vem, da za zvonjenje ni treba vstopnice. Toda se spodobi zaradi ugleda vašega dragocenjenega lista in sploh zaradi prosvete in kulturnega pregleda, da ima vsak referent svoj brezplačni sedež. Pa bi mi lahko dali kakršnegakoli — tudi za v kino ga vzamem ali cirkus: jaz nisem siten.
Kakor sami mislite!
In bi potem stalo v listu poleg opere in dravske muzike tudi še take beležke:
»Jutri v nedeljo od tretje do pete ure zjutraj pri Šenklavžu veliko zvonjenje z vsemi tremi v običajni zasedbi. Občinstvo se opozarja na izredni užitek!« Ali pa:
»Sinoči je od pol šeste do sedme zvečer za angažma debutiral v šentjakobskem zvoniku gospod I. I. iz mežnarije v Palovčah. Simpatični gost je višine obvladal igraje in se odlikoval po jako čustveni vokalizaciji, blesteči tremi in privlačni tehniki. Dokončno sodbo si pridržujemo do drugega nastopa.«
Tako bi se lepo budil in gojil v najširših krogih smisel za milo petje zvonov.
Bilo bi pa tako poročanje koristno tudi za imenovano panogo kulturnega pregleda in prosvete in za njen razvoj.
Kajti ne morem zamolčati, da ta panoga ni brez nasprotnikov v našem mestu, nikakor ne. To nasprotstvo se že pojavlja v listih in ne bi trajno moglo ostati brez škodljivih posledic za panogo.
Nasprotstvo ni načelno, o tem sem jako prepričan.
Marveč je zvonjenje pravzaprav vsem pri srcu. Nasprotstvo se obrača le zoper način, kako se pri nas zvonjenje izvaja.
In je poglavitni kamen spotike repertoar.
Repertoar naših zvonov ni zadovoljiv. Kratko povedano: ta repertoar nima nikakšne linije. To je tisto! Brez linije ni dandanes nič. V politiki je potrebna, v ženski modi, pa je potrebna tudi v repertoarju.
Kakšen je repertoar ljubljanskih zvonov?
»Bom bom bom bom bom bom« in »bompalabompala« in pri nunah včasih »bamtatata — bamtata tata — bamtatata — bamtatata« — prosim, ali je to kaka linija? To ni prav nikaka linija! Niti najzagrizenejši privrženec sedanjega repertoarja ne more z roko na srcu trditi, da je to kaka linija.
»Bom bom« in »bompala« — ne rečem, enkrat se da poslušati in kratek čas. Toda vsak dan par ur in še ponoči in vso sezono in vse sezone samo to in nič drugega — tega ne prenaša občinstvo in se mu ni čuditi, da se upira.
Repertoar ljubljanskih zvonov je potreben jako temeljite reforme in linije.
Pri nas imamo obilno nadarjenih glasbenikov in so domačini od te strani mitnice — v tem pogledu ni pomislekov. Kaj, če bi kateri posvetil svoje sposobnosti zvonovom in bi ustvaril in sestavil zanje repertoar, takšen z linijo. In bi se morebiti razpisala kaka tekma z nagradami in predujmi — gotovo bi se kateri oglasil.
In ne vem, ali ne bi mogel in moral potem tudi naš konservatorij kaj pomagati, da bi se poleg repertoarja še tisto dvignilo. Čemur se pravi nivo (izgovori niveau!)? Da bi zvonjenje dospelo do prave umetniške višine in kulturne institucije s krizami in reprizami in režijami in recenzijami in finali in festivali in deficiti in sploh v modernem duhu s koncepti in upravniki in interpretacijami in razkošjem!
Ne le da bi bilo potem zadovoljno vse domače občinstvo in bi bili ponosni tudi oni, ki sedaj zvonjenju še nasprotujejo, nego bi zvonjenje utegnilo privabiti še nebroj tujcev v naše belo mesto, ki bi zavzeti občudovali zvonjenje in bi zavzeti občudovali nas.
(Jutro, 26. junija 1926)