Tam preko

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Odlikovanje (podlistek) Tam preko
Prešernove hlače (Podlistiki II)
Fran Milčinski
O zvonjenju in povesti
Spisano: 6. junija 1926
Izdano: Jutro
Viri: Beseda, virtualna slovenska knjižnica [1]
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Drugače bi rekel, da ni res. Toda je stalo tudi v novinah in novine ne lažejo. Lažejo včasih le novinarji, je dejal Pepe. Pepe pomaga novinam izhajati in nam je stvar razložil še bolj natanko, nego je stalo v novinah.

Torej v Beogradu, je dejal, je milijon ministrstev, ne dosti manj. V ministrstvih sedé vsake sorte ljudje, da imajo tam svoj kruh in zaslužek, ki bi ga drugače ne imeli, in nudijo v tem pogledu ministrstva jako hvalevreden zgled, kako je uspešno pobijati naraščajočo brezposelnost. Je dejal Pepe.

Pa sta sedela v enem teh ministrstev tudi dva poglavita gospoda, bila sta od različnih partij, toda je bil sporazum, in sta v sporazumu in slogi sedela na svojem visokem in dobro plačanem klinu — hvala Bogu.

Nekega lepega dne pa nenadoma napoči nesporazum. Poglavitna dva gospoda sta se pričela gledati kakor pes in mačka, kajti sta bila od različnih partij in ni bilo med njunima partijama več sporazuma in sloge in se je drugemu poglavitemu zazdelo: Halo, oni žepar nekaj mečka, kar ne bo prav za našo partijo — dajmo ga! In je poklical dva detektiva, najbolj premetena, kar jih je imela policija, in jima je namežiknil: »Dajta, špegajta za onimle lopovom, kaj mečka in mi pridita poročat!«

Zgodilo se je pa, da prvi poglaviti to reč izve. Bil je ogorčen, poslal je po dva bridka orožnika in jima ukazal, naj aretirata ona brezsramna dva detektiva, kadar in kjer ju zalotita, ali živa ali mrtva.

Treba pa je povedati, da imajo taki poglaviti gospodje pravico ukazovati detektivom in orožnikom, kaj naj delajo, kjerkoli in kadarkoli.

Dobro! Bridka orožnika strumno odkorakata po cesti — resnično, za vogalom prežita ona brezsramna dva detektiva in vohata!

Orožnika po njih: »Hop! aretirana sta v imenu tega in tega!«

Detektiva sta zazijala. Potem sta pa završala kakor vihar v tobakiri: »Kaj?« — Toda je dejal Pepe, da seveda nista rekla: »Kaj?«, nego sta rekla: »Šta?« — »Vidva pa naju aretirala? Pasja sinova, mar vesta, kdo sva? Eto, poglejta, — majko vama vzel konjač!« Odgrnila sta vsak svoj suknjič: na junaških prsih se jima je bliščal kakor čik v licu uradni znak detektivov, in sta pričakovala, da se bosta orožnika kar zviška usedla v blato!

Orožnika sta imela čakšire ali hlače, ki jih je bilo škoda za v blato, zato nista najmanj ustregla pričakovanju gospodov detektivov. Marveč sta z mirnim dostojanstvom izjavila, da na detektivski znak zeleno kihneta in da bosta brez oklevanja uporabila silo in puškino kopito, če bi se dve detektivski svinji jedni drznili in bi se uprli aretaciji. V dokaz in podkrepitev možatih teh besed sta obema detektivoma brez usmiljenja in nepreklicno preklela očeta in majko.

Toda tudi v detektivskih nedrih ni utripala šalobarda, nego sta mogočno zarjula: »Ne vidva naju, nego v imenu tega in tega midva aretirava vaju dva!« In sta položila roko orožnikoma na rame in še sta jima, ne da bi trenila z očesom, do korenin in na vekov veke preklela ne le očeta in majko, nego sploh vso kri do šestega kolena in povrhu še popa in krst.

Okoli se je zbrala cesta in s ponosom zavednega državljana občudovala požrtvovalno vnemo obeh strani ob izvrševanju uradnega posla. Kajti tam preko so ljudje politično dosti bolj zreli kakor pri nas, je dejal Pepe.

In so se med občinstvom našli možje, ki so položaj pravilno razumeli in so stopili po pomoč.

Detektiva na tej strani, orožnika na oni strani so se bili drug drugega aretirali. Aretirali so se bili po postavi in paragrafih in so bile aretacije od obeh strani čisto veljavne. Namreč veljavne so bile besede in je bilo sedaj samo še treba, da se besede tudi izvršé, in sta se obe strani lotili izvršitve, da so kar gumbi frčali po zraku. Občinstvo pa je lepo čedno naredilo kordon okoli vrlih mož, da so imeli dovolj prostora in da jih ni nihče oviral v vzajemnem aretiranju, kajti, kakor rečeno, narod tam preko je politično dosti bolj zrel kakor pri nas in spoštuje državnega uslužbenca in njegovo uradovanje.

Tedaj pa — žuk žuk, žuk žuk — po ulici semkaj cela četa orožnikov! »Stoj!« in kakor pribiti postoje v široki vrsti za aretiranima tovarišema, da jima bodo v bran. Po drugi ulici pa — tk tk, tk tk — prihiti četa policajev in se naglo razvrsti za detektivoma. Z navdušenimi vzkliki je pozdravil narod te in one.

In že je zagrmel komandir orožniške čete: »Primite ju, kukavici jedni!« (namreč dva detektiva). A tudi poveljnik policijske čete ni sedel na zobeh: »Uhvatite ju, svinji jedni!« (namreč oba orožnika), in sta se tisti hip spustili četa proti četi.

Pepetu se je stvar zdela silno imenitna, ves navdušen je bil in me je s pestmi suval v kolena in rebra.

Meni se je pa zdelo in sem rekel, da stvar ni tako imenitna, nego da je zoper katekizem, kajti da je oblast pravzaprav od Boga in so detektivi od Boga, orožniki pa takisto. In tudi paragrafi da govoré, da se ne smeš upirati ne orožnikom ne detektivom — take stvari da se grdo kaznujejo z zaporom in z robijo in da še batin dobiš povrhu.

Pepe mi je moral pritrditi. Rekel je, da sem moder mladenič in da bolj moder niti mandril ni, tam kjer sedi.

In je povedal, da je resnično bilo zoper paragraf, da so se oni, ki so bili aretirani, upirali aretiranim in da so jim tovariši še pomagali; zato da se je godilo čisto prav in po pravici, da so policaji napovedali aretacijo vsem orožnikom, kar jih je bilo, orožniki pa vsem policajem, in so aretirali drug drugega z besedami in dejanji in se je bilo bati takega konca kakor pri onih srditih dveh levih, ki sta drug drugega požrla in ni ostalo več od njiju kakor kosmata končka repov.

Halabuka je rasla, je dejal Pepe, in sta bili na lice mesta komandirani še pešadija in konjenica, vsaka s svojim generalom, in je rekel Pepe, da je pravkar dospel telegram, da sta generala, sivi junaški sablji, aretirala drug drugega, moštvo da je sledilo spodbudnemu njunemu zgledu, in da so sedaj iz Beograda brzojavili še po mornarico v Kotor, da pride in napravi red.

Ali ni to strašno? Kolikšna bo škoda le na gumbih in obleki! In koliko vrlih služabnikov domovine bo potem še paragrafiranih in zaprtih!

In je rekel Pepe, da je medtem zopet napočil sporazum in sta se pes in mačka v ministrstvu zopet pobotala in poljubila in da zdaj vkupe renčita nad generaloma in konjenico in pešadijo in policijo in orožniki in jim očitata, da jih je sama korupcija in nesposobnost, in bodo reveži na koncu koncev nemara še odžagani!

(Jutro, 6. junija 1926)