Pretužna pesem o smešni zgodbi in zadovoljni njen konec
| ← Prešernove hlače (literarnozgodovinska črtica) | Pretužna pesem o smešni zgodbi in zadovoljni njen konec Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Roman dveh src. — Senzacionalna katastrofa. — Kdo je kriv? → |
| |||||||||||||||
Če ne bi snoči bilo tistih nesrečnih ribic — oh!
Drugače ne bi bilo zapreke, čisto rad bi ustregel uredništvu in bi spisal zgodbo, ki bi bila neusmiljeno smešna — kratko rečeno; jako! Toda so bile snoči tiste ribice in zdaj se bojim: ne bo šlo — ne bo šlo nikakor ne!
Smešna zgodba bi bila lahko silno smešna — oh!
Npr.: da bi kdo v lužo padel.
Nič ni bolj smešnega, nego če kdo pade v lužo: hiti, predolge ima čevlje, novi so, noga jim ni vajena, pa se spotakne in čof! v lužo, da na obe strani visoko pljuskne blato. Okoli se pa zbira dobri narod in se mu iz srca smeje — ho, ho, ho!
Take historije so jako lepe in priljubljene.
Gospod v luži je seveda hitel, ker se mu je mudilo — brez potrebe ne bi bil hitel. Brez potrebe nikdo nikamor ne hiti. Mudilo se mu je pa, recimo, na poroko.
Nekaterim se res preveč mudi na poroko, potem pa čofnejo kamorkoli in imajo vraga. Gotovo se je tudi gospodu v luži mudilo na poroko, kajti je imel nove čevlje in sploh: vsa obleka mu je bila nova. Zdaj pa je bil moker in blaten od pete do glave, s šimi robčkom vred v levem zunanjem žepu in slavnostno cigaro v desnem znotraj. Pisal se je za Židana in je posebno smešno, če Židan ni židan, ampak osvinjan svine in je bila vrh tega luža taka, da je smrdela in si je vsa cesta tiščala nos, ko se je bil gospod Židan pobral iz luže in ni vedel, kam in kako.
In je v rokah držal velik poročni šopek — niti v luži ga ni bil izpustil, in je bil tudi šopek osvinjan in sploh neizrečensko smešen.
Takim rečem se izobraženo pravi situacija, občinstvo jih zelo ljubi in tudi kritika jih priporoča.
Ampak, če ne bi bilo ribic!
Povest bi lahko šla še naprej, da bi na vogalu stal policaj z bridkim krepelcem v roki. Stal bi, čul bi hrup in se ozrl. Kaj vidi? — Blatnega dedca s potlačenim cilindrom na glavi — gotovo ni bil brez cilindra, ko je hitel na poroko — za njim pa se vali veselo razgibani narod in navdušeno vzklika: »Živio, ženin!« »Živiooo!« — »Živela nevesta!« »Živela!« — »Živio parfem!« »Živio!« in si tišči nos.
Tedaj se v policaju zbudi službena dolžnost in sveta jeza in odgovornost za javni red in sploh. Dvigne svoje krepelce, zastavi pot nesrečnemu gospodu in zagrmi kakor strela z jasnega: »V imenu postave — stoj! Maškare so prepovedane in sploh javni sprevodi in demonstracije!«
Imel pa je policaj službeni nahod, da ni čutil smradu, sicer bi bil omedlel in bi potem povest nemara tekla drugače. Tako pa je samo kihnil. »Bog pomagaj?« se mu je odzvalo vse naokrog. V zahvalo je salutiral s krepelcem, nato pa aretiral gospoda Židana in ga ponosno ob živahnih ovacijah dobrega naroda tiral na stražnico.
Ta povest bi bila silno smešna in med brati vredna dvojnega honorarja. Toda mi smešne historije danes ne gredó izpod peresa niti ne za trojni honorar — temu so krive ribice. Tfej! Ribice jako škodujejo literaturi. — Oh, da bi kritika, ki je od Boga postavljena za jerofa naši literaturi, kaj ukrenila zoper ribice! Oh — za jerofa!
Gospod Židan me čisto nič ne zanima — mar mi je, ali je čofnil v lužo ali v zakon ali kamorkoli! Ni mi všeč, da mi prizadeva toliko — ne vem, kako bi rekel. Prav privoščim mu, da je izgubil nevesto.
Nevesti je bilo ime Bogumila Koštrun. In je čakala, koprnela in medlela, ker ni bilo ženina. Vse je bilo pripravljeno, pojedina in župnik in sladoled in blagoslov staršev in fijakar — le njega ni bilo, gospoda v luži!
Z gospodom župnikom bi se nemara stvar dala urediti in s fijakarjem, da bi se oba preložila na drugi dan. Toda sladoled ne čaka in razne ribice tudi nikakor ne — fej jih bodi! Ribice mi ne storé dobro — in pljučna pečenka v omaki tudi ne, niti ne ocvrti piščanci.
Ne, pojedina se ni dala preložiti!
Pa ko se ni dala slaviti poročna pojedina z gospodom Židanom, ni gospodična Bogumila Koštrun odlašala, nego se je jadrno odločila in se pri tej priči zaročila z najboljšim prijateljem gospoda Zidana, ki je bil namenjen za druga pri poroki in mu je bilo ime Zvonimir Cafuta in so potem slavili zaročno pojedino, da niso v nič šle dobrote, in so na pojedini sestavili zaročno naznanilo:
Bogumila Koštrun
vljudno sporočata svojo zaroko.Takšna bi bila ta povest in mislim, da bi bila dobra, če bi bila lepo na široko razpletena in s smešnimi besedami ozaljšana.
Toda sem snoči jedel ribice, moja duša je žalostna za smrt in ne morem pisati smešnih reči.
Sploh — kaj je smešno!
Nič!
Tudi povest ni smešna nobena!
Le nekaterim se nekatera zdi, da je, ker ne umejo povesti in ne vedó, da se povest ne konča tam, kjer se konča. Pravi konec povesti je vsak žalosten.
Npr.: gospod Zvonimir Cafuta in gospodična Bogumila Koštrun, zaročenca — mar sta vse veke do sodnega dne sedela za mizo kot zaročenca?
Čez trideset let, čez štirideset let, morebiti prej, morebiti kasneje jima je usojena bridka smrt. Umrla sta ali bosta — neizprosno! To ni veselo, ampak ravno narobe!
In ne le onadva, nego zapisani so kruti smrti tudi preljubi njuni starši in bratje in sestre, ako jih je kaj, in strici in tete, in če jima je Bog dal kaj poroda, tudi premili otročički jima so ali bodo pomrli, če ne prej, pa čez šestdeset ali sedemdeset ali osemdeset let. Nepregledna bo in mrka vrsta tužnih mrličev v njuni rodbini! In taka povest naj je vesela? Tužno, pretužno je to veselje!
Tfej! Malo se mi zdi, kakor da usodnih ribic niti nisem jedel, nego jih je jedel Pepe, ta ki sedi v uredništvu. Jaz sem samo gledal in natakal. V glavi imam meglo in ne vem, kaj in kako. Ako niso bile ribice, mar je bilo kaj drugega?
Strahovito je žalosten ta svet!
Tole pišem in bo natisnjeno in bodo brali v Ljubljani in v Celju in v Kočevju in v Moravčah ... Pa naj pišem karkoli in kakorkoli, pravi in resnični konec mojega pisanja je ta, in naj je zapisan ali ne, da bo tudi mene prej ali slej v svoje hladno krilo sprejela smrtna kosa. Kratkomalo in nič ne pomaga: umrl bom. Mar je to smešno?
In ako je kdo in se mu vidi moja smrt smešna, mar je smešno tudi to, da ne bom umrl le jaz, da boste marveč umrli tudi vsi, ki to berete, in bo umrla tudi vsa vaša žlahta in žlahte žlahta in žlahtine žlahte žlahta.
To nemara vendarle ni smešno! Kako ste čudni!
In še bodo umrli tudi oni, ki tole tiskajo, in njih žlahta in žlahte žlahta, in uredniki in urednice, odgovorni in neodgovorni, in poročevalci in poročevalke in vsa gospoda od Malih oglasov in vsi in vse — celo oni gospod bo umrl, ki mi izplačuje honorar.
To bo najbolj žalostno!
Ampak bo umrl — ni drugače!
Tužna, joh, pretužna je smešna ta zgodba! Toda takšna je, kakršna je, in sem jo dal rodnemu sinu najmlajšemu, naj jo nese v slavno uredništvo in počaka na denar. Za denar naj kupi škatlico sode, soda mi je bila vir zdravja že marsikdaj, morebiti mi bo tudi to pot.
Toda zgodilo se je drugače. Slavno uredništvo je rokopis odklonilo. Izjavilo je, da ni rokopis ne za psa ne za mačko. Ta kruta prispodoba je bila doslej običajna le v trgovini z lesom — o, kako globoko je padlo nekatero slavno uredništvo! In mi je mesto denarja poslalo urednika za bolezni in narodno zdravje, doktorja Gnido.
»Kakšnega hudiča pa pišeš?« je dejal in me potipal za žilo. Še sem mu moral pokazati jezik, kar sem rad storil, iskreno in iz prepričanega srca.
Potem je povedal, da sedaj ni več le urednik za bolezni in narodno zdravje, ampak hkratu tudi za slovensko slovstvo in podlistke.
Pričel mi je tlačiti trebuh in je dejal, da vsa naša kritika ni vredna piškavega boba. Sploh — kaj je kritika? Same besede so je, besede in vse so puhle in prazne. Še nobena kritika ni fige na cesti izpremenila v kepo zlata niti ne iz klopotca izvalila Šekspirja. Ampak je figa ostala figa, klopotec klopotec, Šekspir pa Šekspir. Niti tolikšne moči nimajo njene besede, da bi prekratki tenorist zrasel vsaj pol palca in preokrogla primadona shujšala za en lot. Naročniki da so se že naveličali kritikov in kritik. Če je stvar dobra — čemu jim bo kritika! Če pa je stvar slaba, dovolj da so jo čitali ali videli, čemu naj čitajo še poročilo o slabi stvari! Rajši naj kritik sam spiše kaj dobrega! — Tako mi je doktor Gnida razkladal svoje literarne nazore, potem pa izjavil: Kar da se mene tiče, moja otroba da ni v onem redu, kakršen se priporoča po sedanjem stanju moderne vede: skratka: slepič da imam neusmiljeno vnet, tak slepič, da mi seveda ne da s pridom pisati smešnih zgodb. Še danes in takoj da moram v bolnico, da mi bridki nož reže v drob in odreže slepič ali kali. To da je vse in edino, kar se da in mora storiti v prid moji bolezni in narodnemu zdravju, a hkratu v prid slovenskemu slovstvu in podlistkom.
Poslušal sem in strmel, vdal se in ubogal in so me vešče roke resnično še isti dan razparale in zopet zašile, oškrobile in zlikale, da sem bil kakor nov, in je bilo narodno zdravje in slovensko slovstvo zopet spravljeno v prejšnji tir, vse to zgolj po zaslugi zdravniške vede, dočim ni kritika ganila niti z mezincem leve zadnje noge in se je žalibog izkazala kot resnična pikra sodba doktorja Gnide o njej.
In sedaj je minilo štirinajst dni, pa se mi že zdi, da ni več ovir, da je smešna zgodba smešna in je pravzaprav celo jako smešna, še nevesta Bogumila Koštrun se ji je na veseli zaročni pojedini tako smejala, da je od smeha skoraj počila, ne dosti manj in je bil že drugi dan krst.
Toda Zvonimir Cafuta je bil mož in značaj. Pogledal je v pratiko in dejal, da gre ura prav in ni zameril nevesti.
Le zaročno naznanilo so spremenili, da se je glasilo:
Bogumila Koštrun vljudno sporočata svojo zaroko in hkratu
rojstvo zdravega, krepkega sinčka.Zdi se mi: kdor ni preveč izbirčen in siten, se bo lahko precej zabaval ob tej zgodbi in se ji smejal. In se le čudim, da se je meni poprej zdela žalostna.
Ne bi bil verjel, da je tolikšen vpliv slepiča na slovensko slovstvo. To reč bi morali preiskati gospodje profesorji z univerze!
(Jutro, 17. oktobra 1926)